Kolumna: Obdariti žensko v sebi

Na dan žena redko dobim cvetje v dar. Kadar sem dobila šopek, sem se počutila nelagodno. Kot da mi ne pripada. Ker se nisem počutila kot ženska.

8. 3. 2015

Najbrž je za vsako žensko občutenje ženskosti povezano s povsem samosvojim obdobjem. Za nekatere je bil morda prelomen prvi poljub ali prvi spolni odnos. Za kakšne je bilo usodno prvo mesečno perilo. Za mnoge najbrž zaroka, poroka, rojstvo otroka.

Kdaj sem postala ženska, ne vem. To se ni zgodilo, ko sem se prvič poljubila. Niti, ko sem se prvič (za)ljubila. Ko sem maturirala in diplomirala, se nisem počutila nič bolj žensko. Ko sem magistrirala pa še manj. V kariernem smislu so me večinoma vodili moški principi. Pogosto sem poslušala razum in utišala srce, da bi sledila logiki ''vsak dan v vsakem pogledu vse bolj napredujem''. Dokler nisem odkrila, da kot ženska nazadujem. Vsak dan v vsakem pogledu. Zavračala sem nežnost, milino, toplino in ljubezen. Ohranjala sem formo. In izgubljala vsebino.

S tem, ko si nisem dovolila biti ženska, si nisem dovolila biti človeška. V določenem obdobju nisem znala več jokati, o čustvih se mi je zdelo prepovedano in nesmiselno govoriti. Čudila sem se prijateljicam, ki so govorile o ljubezni strastno. In o čustvih glasno. Občudovala sem ženske, ki so brez sramu hrepenele po ljubezni. In hvaležno sprejele priložnosti, ki so vabile k nežni dvojini.

Kar sem pri drugih občudovala, sem v sebi skušala zatreti. Dolgo sem se sramovala svoje ženskosti. Spoštovala sem ženske, ki so slavile svojo ženskost in poudarjale svojo lepoto. Za štirimi stenami sem pogosto sanjarila o sebi kot o neizmerno ljubljeni ženski. Nisem pa upala sanjati o najmogočnejši ljubezni. Tisti, ki bi jo lahko čutila do sebe. Sanjariti sem si dovolila, kot to počnejo deklice. Sanjati pa ne, ker to zmorejo ženske. Ženske namreč sanje uresničujejo. In se ne utapljajo v brezplodnih sanjarjenjih. Ker vedo, da je potrebno za svojo srečo poskrbeti.

Ljubezen do sebe je bila zame nedosegljiv ideal. Čeprav sem verjela, da je takšna ljubezen neprecenljiva. In nenadomestljiva.

V drugih ženskah sem pogosto prepoznala lepoto. Pogosto sem bila očarana nad ženskami, ki so se borile po moško, vendar so ob tem ohranile svojo ženskost. Ker niso želele izgubiti stika s sabo. Občudovala sem ženske, ki se niso sramovale svojega telesa. Ki se niso ničemer odpovedovale, temveč so delovale v imenu ljubezni. Do sebe. In do drugega.

Od vsake ženske v svojem življenju sem vzela tisto, kar sem najbolj potrebovala. In pri njih občudovala. Njihove lekcije, modrosti, znanje in izkušnje sem strnila v kolaž ženskosti, ki ga hranim globoko v sebi, ga dopolnjujem in občudujem. Ta kolaž sem jaz. Sem namreč sestavljena iz takšnih snovi kot ženske, ki so me s svojo navzočnostjo v mojem življenju obdarile. In sem povsem svoja. Celovita. Popolna, ker sem nepopolna. Unikatna. Kot je edinstvena vsaka ženska. Vsaka na svoj način.

Morda sem začela postajati ženska, ko sem začutila, kaj bi lahko bila, če bi začutila sebe tako globoko, kot čutim druge. Če bi ljubila sebe tako močno, kot sem ljubila druge.

Ko sem najmanj pričakovala, sem se zaljubila. Vase. Goreče. Predano. Iskreno. In vem, da te ljubezni ne bom izgubila, ker se bom zanjo vedno znova borila.

Najbrž sem postala ženska takrat, ko sem se sprejela. Ko sem objela vse, kar sem. In si odpustila vse tisto, kar nisem.

Zdaj vem, da bom za dan žena dobila cvetje. Z njim bom namreč obdarila žensko, ki jo ljubim. In ob tem se ne bom počutila nelagodno, temveč čarobno.

Danaja Lorenčič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri