Alenka Rebula: Blagor ženskam

Dragoceno darilo za tiste, ki o knjigah ne govorite. Temveč njihovo vsebino živite.

7. 3. 2015

Misel, da je knjiga lahko najboljša prijateljica nosim v srcu. Na vprašanje, katera knjiga je moja najboljša prijateljica dolgo nisem znala odgovoriti. Veliko je knjig, ki so mi nudile uteho in me dvignile visoko, ko sem polzela globoko proti dnu. Toda le ena (morda dve) sta mi vlili moč in pogum, me objeli z besedami, umirili moje strahove in mi povrnili vero vase.

Obstaja knjiga, h kateri se vračam. Pogosto. Predvsem takrat, ko boli. In mi pojenjajo moči. Je kot zdravilo, ki mi je večkrat pomagalo pregnati pesimizem in mi povrniti trdovratni optimizem. Blagor ženskam je knjiga, ob kateri sem se začutila. Kot človek. Kot ženska. ''Ženskost je težko opredeliti, saj povezuje vse občutke o sebi, ki jih ima ženska. Sebe nikoli ne doživljamo kot človeka, vedno gre za moškega ali žensko. Če naj se uresničimo v svoji človeškosti, lahko to izpeljemo le kot ženske'' piše Alenka Rebula, ki je s to dragoceno knjigo Slovenkam podarila čudovito darilo: občutek, da je biti ženska dar življenja.

Moč avtoričinih besed je neizmerna, saj z milino zliva življenje skozi besede. To ni le čudovito branje, temveč je magično potovanje vase in raziskovanje za tisto kuliso, kjer obstaja skrivnosten in neizražen kraj, v katerem se skriva pristna ženskost.

S pomočjo besed, ki izvirajo iz globočin ženske duše, sem odgrnila zastor in za njim odkrila mehko, toplo, nežno, ljubečo žensko. Ki je strastna in glasna. Močna in krhka. In je popolna, ker je nepopolna.

Blagor ženskam je kot najboljša prijateljica, h kateri se lahko vedno zatečem po nasvet. Naučila me je, da je pomembno ostajati v stiku s svojimi sanjami. Da je sanjati važno, sanjariti pa odveč. Opogumila me je, da smem pretrgati stike s tistimi, ki so svoje sanje opustili in se v kruti realnosti neudobno otopeli namestili.

Podarila mi je neprecenljivo lekcijo, da je potrebno živeti v stiku s svojimi čustvi. In me naučila, da neobvladano premlevanje omejuje svobodo in hromi sposobnost čustvovanja . Pokazala mi je, da jeza ni moj najhujši sovražnik, temveč je ključno, kako se z njo soočam. Utrla mi je pot do načina, kako čustva sprejeti in jih objeti.

Ko sem iz nejevoljne pesimistke tiho in hvaležno priromala do trdovratne optimistke, me je knjiga kot prava prijateljica previdno opozorila, da lahko zlagana pozitivnost šibi. In me spomnila, da se moram vedno znova vrniti k prvemu koraku čustvovanja – ozaveščanju svojega običajnega razpoloženja.

V obdobju, ko ozaveščam čustva, odnose in vrednote se vračam v zavetje besed, ki umirijo nemirno srce, pomirijo razburkano dušo in pomagajo telesu, da predela boleče občutke. V tej knjigi se pretaka življenje. Vsakič, ko jo berem mi podari drugo lekcijo. Sporočila se vedno znova globoko zasidrajo v meni in odmevajo še dolgo po tem, ko knjigo odložim.

Blagor ženskam ni edina knjiga, ki mi je oplemenitila življenje. Je pa vsekakor to knjiga, kjer zapisano ne želim le sprejeti, temveč živeti.

In še opozorilo: morda boste med branjem jokale, kričale, se zahvaljevale in smejale. Morda boste ob vajah celo drhtele in ihtele. Zelo verjetno pa boste po branju dahnile ''da'' sebi in skozi dneve hodile kakor vile.

Danaja Lorenčič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri