Kolumna: Biti ženska

Po dolgem času sem si vzela dan zase. Na srce sem si kot obljubo pripela verze Svetlane Makarovič, ki jih čarobno prepeva Mia Žnidarič: ''četudi že to noč izgorim, važno je le, da živim, živim. Iskreni kot jaz se v iskrah razdamo, jutrišnji dan bom vrgla čez ramo''.

Preden bi izgorela, sem se odločila, da bom zaživela. Dneva nisem vrgla čez ramo, sem pa razprla roke in prejela objeme. Tiste objeme, kjer se počutim varno, kjer se svet umiri in znam sestaviti nepomembne dele v smiselno celoto. Dan, ki sem ga namenila sebi, sem nepričakovano in nenačrtovano preživela z ženskami. In si s tem podarila najlepše darilo.

Ženska druženja mi dajejo veliko in jemljejo malo. Ni veliko odnosov, kjer energija kroži. V preteklosti sem imela precej odnosov, kjer je bilo potrebnih veliko besed. Sčasoma sem našla tiste, s katerimi je dovolj izmenjati nekaj besed, da me napolnijo z navdihujočo, čarobno, zdravilno energijo. Pristni odnosi so največje bogastvo.

S prijateljicami se redko slišimo in še bolj redko vidimo. Toda vsako srečanje obudi občutek varnosti, pripadnosti, domačnosti. Kakor, da se vmes ni nič zgodilo.

Moje ženske so se razpršile po različnih koncih sveta. Ker niso želele čakati na boljšo priložnost, se vdati v usodo ali se otopele namestiti v coni udobja. Niso več deklice, ki sanjarijo, temveč ženske, ki sanje uresničujejo. In ne verjamejo v pravljice, kjer te sreča najde, temveč v zgodbe, kjer si moraš sama utrgati svoj košček sreče.

Daleč stran od doma praznina še bolj skeli, bolečina se poglablja do nepredstavljivih globin, osamljenost pa pogosto trka na vrata srca. Občudujem jih, ker znajo stiskati zobe, srce pa ohranjajo mehko in toplo. In ga odpirajo tistim, ki jim zaupajo. Cenim jih, ker ostajajo v stiku s svojimi koreninami. In slutijo, da če ta stik izgubijo, izgubijo sebe.

Podarile so mi izjemne darove. Nesebično mi v obliki zgodb podarjajo svoje izkušnje, spoznanja, modrosti. Dovolijo si pokazati svojo krhkost in delijo bolečino tako, da s svojimi problemi ne obtežijo. Svoje uspehe delijo kot da niso le njihovi. Pogosto mi pokažejo bližnjico do sreče, da bi mi prihranile trpljenje in me obvarovale. Od vsake sem vzela tisto, kar občudujem, kar potrebujem.

Njihove neprecenljive spodbude, hudomušne izjave in dragocene misli sem zvezala v šopek spoznanj:

• Življenje je kot samopostrežna trgovina, kjer dobiš vse, če si vzameš.

• Kdo pravi, da ne moreš imeti vsega? Življenje ni 'ali-ali', temveč 'in-in'.

• Na svetu je dovolj sreče. Samo vzeti si jo moraš.

• Če se vrata odprejo, moraš stopiti skoznje.

• Vprašaj se, kaj bi rada. Ne pričakuj, da kdo drug namesto tebe odgovori na to vprašanje.

• Ne išči problemov tam, kjer jih ni.

• Obvladaj svoja čustva. In ne dovoli, da čustva obvladujejo tebe.

• Če se sama ne boš znala ceniti, te tudi sanjski moški ne bo mogel ceniti.

• Življenje je čisto prekratko, da bi se med letenjem skozi čas zataknili za eno vejo in tam po nepotrebnem viseli predolgo.

• Ni ene prave poti v življenju, je pa samo ena pot, ki je tvoja.

• Realnost ni samo tisto, kar je, temveč tudi tisto, kar ustvariš.

• Pot do sreče je precej enostavna. Le mi naredimo velik ovinek, da pridemo do nje.

• Pomembno je, da ohraniš svoj jaz. Da se ne podrediš. Le tako lahko ohranjaš ljubezen dvoedino.

• Najbrž se nikdar ne otresemo vseh svojih negotovosti. Zdi se mi, da so negotovosti kot Parni Valjak. Vedno znova imajo 'poslovilno' turnejo. Je pa od tebe odvisno, če jim prisluhneš in prepevaš skupaj z njimi.

• Ljubiti nekoga pomeni, da ga sprejmeš takšnega kot je. In ga ne skušaš spremeniti.

• Ljubezen je hvaležnost za vse, kar je.

Po njihovi zaslugi ne poznam odgovora na vprašanje ''kaj pomeni biti ženska''. Ker vsaka izraža ženskost na svoj način. Vem pa, da zaradi njih srečna ugotavljam, kako lepo je biti ženska – bitje, ki se smeji z očmi, joče iz duše, ljubi s celim bitjem in vidi s srcem.

Danaja Lorenčič

Novo na Metroplay: Duhovne zlorabe in psihološke manipulacije | Zmago Švajncer Vrečko