Miljenko Jergović: Oče

Presunljivo branje za tiste, ki vas navdihuje potapljanje v življenje drugih.

4. 11. 2014

Miljenko Jergović je eden izmed redkih avtorjev, ki so všeč tako kritikom kot bralcem. Da ga ni težko vzljubiti, sem spoznala že med branjem njegovega prvenca Sarajevski Marlboro.

Kadar z avtorjem vzpostavim posebno vez od knjige do knjige, me izjemno zanima, kaj se skriva za ozadjem. Intervjuji so v tem smislu odlično orodje za razkrivanje resnice o človeku, ki z besedo seže globoko v srce. Toda nič ne more potešiti moje radovednosti bolj kot zapis, ki ga pisatelj potegne iz zakladnice svojega življenja.

Obremenjena s spoznanjem, kako pomembna je klasična razrešitev Ojdipovega kompleksa za razvoj psihološkega aparata posameznika, sem se s strahospoštovanjem in vznemirjenjem lotila branja Očeta. Ne vem, če sem pred branjem katere knjige imela toliko vprašanj. Predvsem me je zanimalo, če bo avtorjevo mojstrsko poigravanje z besedami zasenčilo njegovo resnico o očetu. Jergović ni razočaral. Že s prvim stavkom je umiril moje radovedno srce. Ker je nemudoma udaril z dejstvom: ''Umrl mi je oče''. Nič o čemer piše v tej knjigi, ni fikcija.

V knjigi ne gre za grobo obračunavanje očetom, ki bi puščalo odtise zagrenjenosti v avtorjevi prozi. ''To je bila mera moje literarne svobode in intimne okrutnosti do očeta: pisal sem stvari iz njegovega življenja, to, kar bi ga utegnilo zadevati ali kar je bil prepoznaven del njegove življenjske izkušnje in značaja, vse to sem pretapljal v neko drugo, izmišljeno ali tujo zgodbo, v neko življenje, ki ni bilo več njegovo, in tako sem z njim komuniciral, se pogovarjal in mu zastavljal vprašanja, veliko pogosteje pa sem z njim obračunaval, mu v teh napol izmišljenih zgodbah govoril, da je slabič in niče in da mi ni ponudil priložnosti, da bi bil nekomu sin'' je zapisal pisatelj, ki pravi, da bi bil do njega veliko strožji, če ne bi bil v tako dobrih odnosih z levkemijo.

Delo, ki bralca spusti najgloblje v avtorjevo zasebnost skozi spomine na otroštvo v Jugoslaviji sedemdesetih let, mladostništvo v osemdesetih in vojne na Balkanu v devetdesetih, je hkrati kratka zgodovina geopolitičnega prostora in tragedij, ki so avtorja pretresale od vekomaj, tako na osebni in družinski kot na nacionalni in kolektivni ravni. Vprašanje identitete je tako močno vpeto v besedilo, da je branje kot nekakšna psihoterapevtska seansa, na kateri skupaj z avtorjem potuješ v temačne globočine, vse do točke neznosne bolečine, ki je izvor trpljenja, najverjetneje pa tudi navdih za mojstrsko prozo.

Knjiga bo najbrž pretresla tiste, ki ste dovolj pogumni, da se podobno kot pisatelj ne bojite srečanja z resnico o sebi. Četudi je pot do nje neprijetna, celo mučna. Odkrivanje sebe je neizbežno povezano s potovanjem v svet svojega zgodnjega otroštva in z razumevanjem tistih, ki so tlakovali pot odraščanja. Pisati o tem je izjemno pogumno dejanje.

Večina avtorjev se razgali v prvencu. Redki so dovolj drzni, da delijo svojo intimo in omogočajo bralcu vpogled v zasebnost, ko so že uveljavljeni. Jergović je eden izmed redkih, ki se na vrhuncu ustvarjanja ne boji razkrivati svoje intime. Z Očetom je prekosil samega sebe. In dokazal, da je njegovo delo upravičeno presečišče kritiškega in bralskega okusa.

In še opozorilo: avtor, ki ima pogum, da bralcem utre pot v kotičke svoje zasebnosti, je vreden branja. Naj bo Oče le eno izmed njegovih del, ki jih boste brali.

Bralni namigi: Sarajevski Marlboro, Dvorci iz orehovine, Ruta Tannenbaum, Pleše v somraku, Zgodovinska čitanka.

Knjiga je izšla pri založbi Sanje.

Danaja Lorenčič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri