Colum McCann: Naj se širni svet vrti

Roman za tiste, ki se vam od branja lahko zavrti širni svet

29. 12. 2014

''To knjigo moraš prebrati'' je rekel. Slutil je namreč, da mi bo všeč. In kako srečen je bil, ko je odkril, da je imel prav.

Knjiga mi ni bila le všeč. Prevzela me je. Med branjem mi je zastajal dih, prikimavala sem avtorjevi spretnosti, da je z neverjetnim darom pripovedovanja zavrtel moj širni svet. Colum McCann je irski pisatelj, ki je pred desetimi leti z romanom o plesalcu Rudolfu Nurejevu potrkal na moje srce. Kasneje sem nanj pozabila. Na pisatelja, ne na roman. Slutila sem, da gre za ''one hit wonder'' tip pisca in da po Plesalcu ne bo več presenetil. Na srečo sem se motila.

V poletnih mesecih, ko sem knjige ''varala'' s filmi, sem si ogledala Man on wire (Človek na žici) o francoskem vrvohodcu Philippu Petitu, ki se je 7. avgusta 1974 ilegalno, nepričakovano in na veliko presenečenje opazovalcev sprehodil po kablu, napetim med dvojčkoma Svetovnega trgovinskega centra. Zgodba me je navdušila. Še nekaj dni po ogledu filma sem se spraševala, zakaj bi nekdo hodil po žici. In ob tem tvegal svoje življenje.

Ko sem dobila namig, naj preberem roman, v katerega bralca uvede prav omenjeni vrvohodec, sem bila navdušena. Končno bom izvedela, kaj se je pletlo tistega dne po glavi Philippa Petita, sem si mislila in se z otroškim navdušenjem lotila branja. In kmalu odkrila, da McCann bralcu ne razkriva biografije Philippa Petita, temveč zgodba o vrvohodcu, ki poskakuje, poplesuje in teče po vrvi, razpeti med nebotičnikoma, služi kot metafora o premagovanju neprijetnih situacij. Roman je kot vrv, po kateri se sprehodi bralec v odličnem romanesknem portretu New Yorka in njegovih prebivalcev v 70-ih. In se mu od številnih zgodb pogled na širni svet spremeni.

Pisatelju uspe mojstrsko popisati dogajanje v mestu, ki nikoli ne spi. Zgodbe prepleta tako spretno, da se povezave med usodami likov brez pretiranega napora bralca zlijejo v smiselno celoto. Ustvaril je izjemno domiselno alegorijo posledic 11. septembra. Ko sem že mislila, da o dogodkih tistega dne ni mogoče napisati več ničesar pretresljivega, ganljivega, sem doživela presenečenje. In spoznala, da je sicer pomembno, kaj želiš s svojim pisanjem sporočiti. Še bolj pomembno pa je najti način, kako povedati zgodbo, ki jo nosiš v sebi.

McCann briljantno razgrne zgodbe ljudi, ki jih nepričakovano združijo razočaranje, nesreča, upanje in vrvohodčev ''prekršek''. Zdi se, kot da je nevsiljivo in morda celo nenačrtno skušal pokazati, da ni pomembno zgolj tisto, kar se zgodi, temveč je osupljivo, kako se lahko nek dogodek dotakne ljudi.

Ob tem romanu se mi je zavrtel svet, sestavljen iz mojstrsko nanizanih besed in zgodb, ki so ganljive, pretresljive, nekatere celo nekoliko strašljive. Če sem se med filmom Človek na žici spraševala, kaj se je pletlo po glavi Phillippa Petita, sem se med branjem spraševala, kaj se je med pisanjem dogajalo v mislih Columa McCanna. O tem lahko le ugibam.

Vem pa, kaj se je med branjem zgodilo meni. Pred koncem leta sem dobila odgovor na vprašanje, katere so tiste knjige, ki puščajo za sabo dolgo sled. In četudi se moj svet po branju še vedno vrti, se po tej knjigi bolj širen zdi. Tudi zato, ker sem med branjem odkrila, da knjige globoko povezujejo ljudi. In kadar kdo ugane, katera knjiga me lahko prevzame, se moj svet strastno razširi na vse strani.

Knjiga je izšla pri založbi Sanje.

Danaja Lorenčič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri