Gerard Donovan: Julius Winsome

Mojstrska proza za ranjene duše

9. 10. 2014

Roman britanskega pisatelja irskega rodu Gerarda Donovana Julius Winsome je bil razglašen za Guardianovo knjigo leta 2008. Upravičeno. Pisatelj mojstrsko ubesedi neločljivo prijateljstvo med samotarjem in psom, s poetičnimi opisi narave pa pričara bralcu skorajda meditativno izkušnjo.

V knjigi bodo našle uteho ranjene duše, ki se bojijo navezanosti bolj kot samote. Pisatelj z izbrušenim slogom vplete v roman vprašanja o osamljenosti, izgubi, prebolevanju. Nehote sem se med branjem vprašala, kako tanka je linija med samoto in osamljenostjo. Kdaj pravzaprav prestopiš mejo? Se je sploh zavedaš?

Zgodba o Juliusu Winsomu, ki živi z očetovo zapuščino - 3282 knjigami se bere tudi kot ljubezenska zgodba, v kateri protagonist ljubezen do sočloveka nadomesti z ljubeznijo do psa, branja knjig, narave. Ko psa, edino živo bitje, ki mu je blizu, nekdo ustreli, se svet Juliusa Winsoma zavije v mučno bolečino. Julius nima več ničesar za izgubiti, zato žalovanje pretvori v hladnokrvno maščevanje. Čeprav prestopi mejo etičnih norm in načel, avtor prikaže Juliusova dejanja tako subtilno, da ga bralec ne obtožuje, temveč z njim celo sočustvuje. Junak kljub obsojanja vrednim dejanjem ne postane anti-junak.

Zalotila sem se, kako sem med branjem nežno stiskala pesti, da Juliusa ne ujame roka pravice. Zdelo se mi je, da je bil v življenju prevečkrat kaznovan. To ne pomeni, da sicer nisem na strani pravice. Gre le za dokaz, da ima fikcija včasih neverjetno, skorajda nadnaravno moč, ker preizkuša meje tolerance in postavlja pod vprašaj vrednote. V hipu, ko sem knjigo odložila, sem se zavedala, da bi v resničnem življenju Juliusa obsojala. V romanu sem odkrila moč mojstrske proze, ki premore svojevrstno dostojanstvo. Zgodba, ki bi me z lahkoto zanihala v melanholijo, mi je nepričakovano razgrnila simfonijo čustev.

Izjemna bralna izkušnja, ki slika neprecenljivo prijateljstvo med moških in psom me je prijetno presenetila. Z zanimanjem sem odkrivala izkušnje človeka, ki je skorajda vse izgubil, vendar se še vedno ni prepustil usodi. Temveč je usodo, kruto in na prvi, površen pogled brezčutno, vzel v svoje roke. Morda je čar zgodbe tudi v tem, da pisatelj ne išče psihološke razlage za dejanja protagonista, temveč zgolj razkriva dogodke in slika drobce iz Juliusove preteklosti. Sem morda zaradi teh drobcev lažje sočustvovala s protagonistom? Ne vem. Vem pa, da je knjiga, ki poraja več vprašanj kot nudi odgovorov name naredila močan vtis.

Pomislila sem, da včasih ni potrebno pogledati pregloboko, da bi razumela nekatere stvari. Včasih se stvari zgodijo, brez da bi bila nujno potrebna pojasnila. In to je tisto, kar me je pri knjigi očaralo. Nič v romanu se ne zdi odveč. Kratki stavki in dolge misli so se zlili v zgodbo, ki je ne pozabiš v trenutku, ko knjigo odložiš. Navidezno preprosta zgodba je dokaz, da so najbolj preproste stvari lahko najbolj vznemirljive ter hkrati najtežje dosegljive.

In še opozorilo: ker se zgodba zdi napisana kot dnevnik, ne bodite presenečeni, če se boste še isti dan zalotili, da popisujete prigode svojega dneva, tedna, meseca ali leta.

Knjiga je izšla pri založbi Sanje.

Danaja Lorenčič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri