David Brooks: Na drugi strani sveta

Očarljivo, mistično in presunljivo branje za tiste, ki verjamete v čarobno moč zgodb

10. 9. 2014

Na drugi strani sveta je prvo prozno delo mojstra sodobne avstralske književnosti Davida Brooksa, prevedeno v slovenščino. V romanu se med zgodbami iz različnih časovnih obdobij prepletajo fragmenti iz življenj različnih ljudi. Pripovedno delo se začne z zgodbo o novinarju, ki ob nesrečni smrti svoje matere prisluhne zgodbam njene dobre prijateljice. Ker ga njena pripoved tako prevzame, se ne zave, da pravzaprav posluša zgodbe o svoji družini.

David Brooks z izjemno pisateljsko zrelostjo in globino zapelje bralca s pripovedovanjem zgodb, ki se skrivnostno ustavijo pred razpletom. Zaradi velikega števila zgodb je branje sprva nekoliko težavno. Ko se potopiš vanje, začneš nestrpno obračati strani, pri čemer si ne moreš privoščiti preskakovanja stavkov, saj prav vsak šteje. Knjigo je težko odložiti zaradi močnega hrepenenja po razpletu, ki se med prsti izmika vse do zadnje strani. Kot da pisatelj preizkuša bralčevo zaupanje. Brooks je prozni stilist, stavki so polni metafor, zvenijo ritmično in prebudijo čute v bralcu.

Zgodbe, ki segajo stoletje nazaj, pisatelj niza kot drobce in bralca poziva, da sam sestavlja mozaik. Povezave med zgodbami so prepletene tako močno, da dajejo vtis tetovirane praproti - The Ferm Tatoo, kot je roman naslovljen v izvirniku. Ideja za roman je nastala bliskovito, v tridesetih sekundah, pisatelj pa je nato potreboval dvajset let, da ga je napisal. Sprva je načrtoval zbirko zgodb. Leta 1995, ko je potoval okoli sveta kot gostujoči predavatelj avstralske literature, je začel s pisanjem. Roman je nastajal v hotelskih sobah, na vlakih na Kitajskem, na trajektih v Grčiji. Morda se zato zdi branje kot barvita razglednica iz različnih časovnih obdobij, podpisana z zgodbami likov, ki se zdijo sprva oddaljeni drug od drugega, kasneje pa se njihove usode povežejo v smiselno celoto. Čudovito prozo dopolnjujejo slikoviti opisi avstralske pokrajine.

Roman, ki razkriva družinske skrivnosti zahteva veliko mero zbranosti. Toku pripovedi nisem z lahkoto sledila. Vračala sem se k posameznim zgodbam, da bi razvozlala povezave med liki. Pomislila sem, da bi si naredila zapiske (celo v obliki tabele!), saj bi tako lažje vedela, kdo je kdo. S knjižnimi junaki sem spletla posebno vez, njihove usode so me prevzele tako močno, da je bil vsak stik z ljudmi odveč. Podobnosti med liki sem zaznala kot barvne nianse, ki se na koncu zlijejo v temno, presunljivo sliko in odpirajo vprašanje o vrtenju v krogih in o naključni ljubezni. Med obračanjem strani sem se nemirno spraševala, če se morda vrtimo v krogih na odru življenja, kjer scenarij narekuje zakon privlačnosti in torej ni naključje, da isto vlogo igrajo različni liki.

Pred branjem nisem vedela, kaj naj pričakujem. Nisem slutila, da me bo pisatelj, ki je sicer sodeloval tudi pri prevodu Kosovelovih pesmi v angleščino, z dih jemajočim pisanjem popolnoma očaral. Že po prvih straneh sem spoznala, da gre za izjemno prozno delo, ki si zasluži potrpežljivega bralca. Prodiranje v temne tokove družinske sage, ki jih razkriva knjiga, me je odtrgalo od tega sveta. Brez človeškega balasta, hrupa in prekinitev bereš drugače. Dovoliš, da se zgodi čustveni preskok. Ob tej knjigi ga ni težko doseči. Vredno si je vzeti čas in odpotovati s knjigo. Na svoj konec sveta.

In še opozorilo: knjiga zaradi dolgih stavkov, nedokončanih zgodb in minimalnih dialogov zahteva potrpljenje. Ki se obrestuje!

Knjiga je izšla pri založbi Sanje.

Danaja Lorenčič.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri