Chimamanda Ngozi Adichie : Amerikanka

Roman za tiste, ki si želite odkrivati doslej neraziskane prostore

5. 1. 2015

Po branju romana Naj se širni svet vrti sem odlašala z branjem naslednje knjige. Kadar me kakšna knjiga prevzame, se rada še nekaj časa predajam občutkom, preden se lotim naslednje. Branje je zame kot potovanje. Rada se ''hranim'' s spomini in čustvi, ki so se sprožila med bralnim potovanjem.

Ko je napočil čas za naslednjo knjigo, sem iz police vzela tri. In najbrž ni naključje, da se mi je pogled ustavil na zadnji strani knjige Amerikanka. Kjer je pisalo: ''Poseben dar Adichiejeve je njeno nenehno seznanjanje bralstva s prostori, ki so bili doslej neraziskani. Piše o tistem, o čemer ostali molčijo. Amerikanka ni izjema. To ni le zgodba, ki se razpre prek treh celin. Je ostroumna preverba vprašanj rase, identitete in pripadanja globalnim pokrajinam Afričanov in Američanov. /.../ Adichiejeva je dovolj drzna, da pripoved razvije z nenavadno neposredno preprostostjo, v kateri nikdar ne umanjka prodorna inteligenca.'' Colum McCann. Avtor knjige Naj se širni svet vrti. V razigrani otroški naivnosti sem pomislila: ''to ni naključje! Amerikanko mi je poslal McCann!'' In če se je nad njo navdušil avtor, ki je navdušil mene, potem je knjiga zagotovo odlična.

Nisem se motila. Amerikanka me je začarala. Vodilna nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie je stkala ganljivo pripoved o boleči integraciji temnopolte ženske v ameriško družbo.

Zgodba o Ifemelu, ki pri devetnajstih letih odpotuje v Združene države Amerike, za seboj pa pusti starše, fanta, prijatelje odpira vprašanje o položaju ženske v sodobni družbi in za seboj potegne cel plaz podvprašanj, ki jih avtorica pogumno in bistroumno zastavlja. Vprašanjem o izbiri partnerja posveča prav toliko pozornosti kot izbiri pričeske. Kot da želi s tem pokazati, da trivialnih vprašanj pravzaprav ni.

Amerikanka ni le brutalno iskren roman o rasi. In ni le osvežujoča pripoved o položaju ženske, ki si mora vedno znova izboriti svoj položaj v družbi. Chimamanda Ngozi Adichie je skoraj petsto strani obsežno epopejo, ki temelji na avtobiografskih dejstvih, pisala kar pet let. Ustvarila je roman, kjer vprašanje ''o čem govori?'' ni primerno. Pisateljica namreč na to odgovarja: ''kdo pa pravi, da mora roman govoriti le o eni stvari? Lahko namreč pripoveduje o različnih stvareh.''

Roman me je prevzel zaradi emancipatornega diskurza s katerim pisateljica nagovarja samozavestne ženske, ki ne skušajo ničesar dokazati. Knjiga je navdihujoča. Glavna junakinja se kljub ranam, zadanim udarcem in težkim preizkušnjah vedno znova opogumi, da odpre svoje srce. Roman se lahko bere tudi kot čudovita ljubezenska zgodba, ki osmisli idejo o trpljenju. V ljubezenski zgodbi ni odvečne patetike in nepotrebne metaforične navlake. Pisateljica opojno pripoveduje zgodbo o ljubezni, zaradi katere si želiš prihoda jutrišnjega dne.

Amerikanka predstavlja biser ženske književnosti. Kjer številni avtorji pogledajo vstran, pogleda globoko. In odpira tista vprašanja, ki si jih mnogi ne upajo zastaviti. Le vprašanju ''o čem roman govori'' se uspešno izmika. Morda zato, da se lahko bralec sproščeno prepusti čarom čudovite zgodbe, ki ima moč, da osvetli tisto, kar je z razlogom globoko potlačeno.

Knjiga je izšla pri založbi Sanje.

Danaja Lorenčič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri