Colum McCann: Transatlantik

Branje za tiste, ki ste navdušeni nad prepletenimi in zapletenimi zgodbami

13. 4. 2015

Irski pisatelj Colum McCann me je očaral z romanom Plesalec in začaral z Naj se širni svet vrti. Če me pisatelj navduši več kot enkrat, se njegove naslednje knjige veselim kot božičnega darila. Morda je včasih bolje, če od pisatelja ne pričakuješ preveč.

Transatlantik, ki je bil nominiran za Bookerjevo nagrado, sem nestrpno pričakovala. Domnevala sem, da me bo knjiga prevzela. Zanimalo me je, če bo McCann z izjemnim darom pripovedništva znova zavrtel moj širni svet. Mu bo uspelo ponovno preplesti zgodbe likov tako spretno, da se bodo povezave med njihovimi usodami brez pretiranega napora zlile v smiselno celoto?

Roman je zelo ambiciozno zastavljen. V njem se prepletajo usode treh zgodovinskih osebnosti, v treh različnih obdobjih, ki jih pisatelj skuša povezati prek zgodb štirih generacij žensk istega rodu na obeh straneh Atlantika – Lily, Emily, Lottie, Hannah. Prva knjiga razkriva tri zgodbe. Prva sega v leto 1919, ko mlada letalca John Alcock in Arthur Whitten Brown v Novi Fundlandiji celita rane pravkar končane morije s pripravami na polet, ki po pristanku obvelja za prvi neprekinjeni prelet Atlantika. Druga se odvija leta 1845, ko temnopolti suženj in pisatelj Frederick Douglass iz Amerike prispe na Irsko, kjer naj bi pridobival moralno in finančno podporo za svoje abolicionistično gibanje, tam pa ga pričaka država nejasnih verskih, narodnostnih in družbenih razmerij ter obubožan belopolti narod. Tretja zgodba bralca prestavi v leto 1998. Ameriški senator George Mitchell se zaradi službenih obveznosti ponovno loči od svoje družine, da bi v irskem mirovnem procesu, preštevilne interese, neodpustljive tragedije in neskončne pomene uravnovesil v za vse sprejemljiv, trajen irski mir.

Prepletanje zgodb se tokrat zdi precej bolj zapleteno kot v romanu Naj se širni svet vrti. Med branjem sem se počutila nekoliko izgubljeno. Kot Alica v Čudežni deželi, ki tava v labirintu metafor. Ker sem McCannova privrženka, nisem niti za trenutek pomislila, da bi roman odložila. Verjela sem, da me bo pisatelj pripeljal domov - na tisto čarobno mesto, kjer se po prebrani knjigi počutim tako srečna, da bi objela ves svet. Tokrat se to žal ni zgodilo. Od prvega dela romana sem se nekoliko razočarano poslovila. In se optimistično podala v drugi del, opremljena z upanjem, da me bodo drzne, polnokrvne, z bolečino in radostjo oplemenitene ženske pripeljale do mogočnega in sijajnega jedra zgodbe.

Translatlantik je označen kot izjemen, domiseln, pronicljiv in sijajen roman. Navdajajo me občutki krivde, ker nisem bila nad njim navdušena. Med branjem sem celo upala, da se bom kmalu prebila do konca. Nenehno sem namreč pričakovala magični trenutek, ko se bom še globlje zaljubila v pisateljevo zapleteno, očarljivo liriko. Zgodilo se je nasprotno. In sem se skorajda ''od-ljubila''.

Najbrž sem od romana in pisatelja preveč pričakovala. Piscu, ki slavi neskončno sposobnost človeka, da slabo preoblikuje v nekaj pozitivnega in je zavrtel moj širni svet, bom seveda dala še naslednjo priložnost. Najbrž pa ne bo odveč, če se pred naslednjim zmenkom z njegovo knjigo znebim prevelikih pričakovanj.

In še opozorilo: knjigo priporočam McCannovim oboževalcem. Tisti, ki romanov sijajnega pisatelja še niste brali, pa toplo priporočam, da sprva zaplešete med vrsticami Plesalca in omogočite pisatelju, naj se skozi mojstrsko pripovedništvo vaš širni svet vrti.

Knjiga je izšla pri založbi Sanje.

Danaja Lorenčič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri