3 različne vrste TESNOBE

25. 9. 2023
Deli
3 različne vrste TESNOBE (foto: shuttersotck)
shuttersotck

Razumevanje vzroka za svojo anksioznost vam lahko pomaga, da se osvobodite njenega vpliva.

Anksioznost je najbolj pogosto diagnosticirana duševna motnja, njen pojav pa narašča z eksponentno hitrostjo. Morda se z njo soočate tudi sami ali pa poznate koga, ki jo doživlja.

Čeprav poznate znake in simptome anksioznosti, pa morda niste vedeli, da obstajajo tri glavne vrste anksioznosti, vsaka pa ima svoje posebne značilnosti in specifične rešitve. Poznavanje tega, s katero vrsto anksioznosti se spopadate, vam bo pomagalo bolje razumeti svojo anksioznost in se naučiti, kako jo lahko najbolje obvladate.

Razmišljanje o možnih katastrofalnih izidih

Ta oblika anksioznosti pomeni osredotočanje na katastrofalno zgodbo o nečem, kar bi se lahko zgodilo, brez dokazov ali dejstev, ki bi podprli to zgodbo. Posledično pa se začnete vesti, kot da je ta zgodba gotova ali verjetna.

Razmišljanje o morebitnih katastrofah se skoraj vedno začne z besedami »kaj če«. Vse, kar sledi tem besedam, pa je zgodba, ki jo je ustvaril vaš um. Glavni problem pri tem je nelagodje zaradi negotovosti. Namesto da bi se sprijaznili s tem, da ne morete vedeti vsega, si vaš um izmisli zgodbo, da ustvari iluzijo gotovosti in da se lahko vnaprej spoprime z namišljenim problemom.

Rešitev za razmišljanje o možnih katastrofalnih izidih se skriva v tem, da se osredotočate na sedanji trenutki, da znate ločiti med dejstvi, ki jih poznate, in zgodbo, ki jo ustvarja vaš um, ter da usmerite svojo pozornost na »kaj je« namesto »kaj če«.

Potreba po nadzoru

Vsaka situacija ima vidike, ki so pod vašim nadzorom, in vidike, ki niso. Primeri tistega, kar je pod vašim nadzorom, so vaše misli in to, kako se odzivate na okoliščine. Primeri tistega, kar ni pod vašim nadzorom, pa so misli, čustva in dejanja drugih.

Kadar koli preveč pozornosti namenjate tistemu, kar ni pod vašim nadzorom, in premalo tistemu, kar je, se boste počutili brez moči, kot žrtev in anksiozni. Sprejemanje tistega, česar ne morete nadzorovati, in usmerjanje svoje pozornosti in energije v stvari, ki jih lahko, pa vam bo pomagalo, da se počutite močni in odporni.

Anksioznost, ki izhaja iz potrebe po nadzoru, temelji tudi na prepričanjih, kot sta »nisem v redu« ali »stvari se ne bodo dobro razpletle«. Če ste ponotranjili takšna prepričanja, boste poskušali ustvariti občutek varnosti na enega od dveh načinov.

Morda boste poskušali nadzorovati svoje okolje na podlagi prepričanja, da boste v redu, če veste, kaj pričakovati, ali če se bodo stvari zgodile tako, kot želite ali mislite, da bi se morale. Ali pa boste pričakovali, da bo vse, kar lahko gre narobe, tudi zares šlo, in boste pripravili načrt za vsak možen negativen izid.

Te strategije pa ne delujejo. Ker nihče ne more napovedati prihodnosti, bo vsak načrt, ki ga naredite, na koncu neuporaben. Skoraj vedno je tako, da težave, ki ste si jih zamislili, niso tiste, ki se kasneje res pojavijo, na tiste, ki se pojavijo, pa se niste pripravili.

Rešitev za potrebo po nadzoru se skriva v tem, da razvijete notranje zaupanje. Zaupajte, da imate vse notranje in zunanje vire, ki jih potrebujete, da obvladate vsak problem, s katerim se boste srečali.

Napačna prepričanja

Zmotno prepričanje je negativno prepričanje o sebi, ki ni resnično, vendar verjamete, da je. Primeri vključujejo: nisem ljubljen, sem neuspešen in nekaj je narobe z mano. Ko verjamete, da je res nekaj, kar je dejansko neresnično, to vpliva na to, kako se počutite in kako delujete. Razumevanje svojega osnovnega napačnega prepričanja in vedenja, ki ga izvajate zaradi tega prepričanja, je prvi korak pri premagovanju anksioznosti, ki izvira iz napačnih prepričanj.

Rešitev za to vrsto anksioznosti je, da ponotranjite prepričanje, ki je stoodstotno verodostojno in resnično (npr. moji najbližji me imajo radi, uspešno lahko premagam vsako težavo ali nič ni narobe z menoj), ter nato delujete v skladu z njim.

Povzeto po psychologytoday.com

Preberite tudi:

Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar