Živimo v neusmiljenem svetu. Svet od nas preko različnih situacij in odnosov zahteva vso našo pozornost. Zahteva našo energijo, ki jo usmerjamo navzven, ko rešujemo vsakodnevne probleme ali dogodke, ki v resnici sestavljajo vse naše življenje.
Prebujanje
Človek ima določeno količino energije, ki odreja čas in način njegovega življenja. Nekateri posamezniki so vitalni do konca življenja, drugi pa pri svojih štiridesetih letih že povsem izžeti in izčrpani. Odvisno od tega kako človek ceni svojo energijo, kako z njo ravna, ali poskrbi za njeno revitalizacijo ali poskrbi za sebe. Ali v hitrem tempu današnjega časa pozablja na sebe, da čim bolj ugodi drugim ali pa naš najboljši ego drži in grabi le za sebe.
V obeh primerih energija odteka iz vitalnih centrov (najpomembnejši organi v trupu) in se zadržuje okoli glave (nenehno mletje enih in istih misli, planiranje in scenariji kaj bi moralo kako biti) ali pa otrdela »pade« na nivo nog, kjer se praviloma najprej začnejo bolečine s premikanjem.
Naša energija nam na osnovni ravni omogoča kvalitetno in vitalno življenje, na drugi ravni pa nam omogoča višjo zavest. Zavest v smislu opazovanja sebe, zalezovanja svojih misli in čustev ter posledično reakcij v vsakdanjiku. Zavest o sebi, izven konteksta vsakodnevnega življenja, je nekaj tako abstraktnega, da potrebujemo ogromno energije, da nam sploh postane dostopna.
Do energije pa lahko pridemo s postopnim opuščanjem naših navezav v vsakodnevnem življenju, situacijah in odnosih, ki držijo našo energijo vpeto v »malenkosti« (miselne projekcije, čustvene reakcije, egotripi, ubogi jazi, zamere, sovraštva, razočaranja, vzorci, pričakovanja...).
Šele ko lahko obvladujemo svoje naučene in privzgojene reakcije na vedno ene in iste provokacije, šele ko z gibalno-dihalnimi tehnikami zmehčamo otrdelo energijo in z magičnimi kretnjami zberemo v vitalne centre našo razpršeno energijo, šele takrat se začenja pot prebujanja energije in zavesti.
Kako konkretno razpršujemo svojo energijo?
Energijo v vsakodnevnih situacijah izgubljamo na različne načine, predvsem pa zato, ker je težko biti v sebi. Težko je držati energijo pri sebi, sploh ker smo se skozi svoje življenje navadili na različne načine »kompenzacije« svoje energije. Največkrat na račun drugih.
Naša energija trumoma odhaja od nas vsakič, ko se ne želimo soočiti s svojimi občutki in čustvi. Vsakič, ko zanikamo svoje misli in čustva, vsakič ko se prepuščamo (ko delamo nekaj kar vemo, da ne bi smeli, ali pa vemo, da ni prav ali pa nam celo škodi, ampak vseeno to počnemo), vsakič ko potlačimo naše resnično stanje in vsakič ko zanikamo kaj v resnici smo.
Rutina, slabe navade (alkohol, droge, razne odvisnosti, škodljiva prehrana...), sanjarjenja, zidanje gradov v oblakih, scenariji kako bi kaj moralo biti, pričakovanja do drugih in pričakovanja do sebe, skrbi za jutri in obžalovanje za včeraj – vse to ubija našo energijo in skozi čas ubije tud nas.
Dokaz, da je nekaj narobe s takšnim načinom življenja je to, da še nihče ni živ prišel od tod.
Torej...
Kako zberemo in potem obdržimo svojo energijo?
Poznamo celo paleto energijskih tehnik, ki nam pomagajo »poiskati« svojo energijo. Z rednim izvajanjem magičnih kretenj, tai chija, joge in drugih gibalno – dihalnih tehnik prerazporejamo energijo nazaj v svoja vitalna središča (jetra, vranica, trebušna slinavka, ledvica) in s tem zvišujemo raven energije v telesu.
S pomočjo dihalno- meditativnih tehnik, kot sta na primer rekapitulacija in rebirthing, pa podoživljamo svojo preteklost in osvobajamo energijo, ki je ujeta v najrazličnejših vzorcih, prepričanjih, blokadah, boleznih in drugih neprijetnih stanjih.
Ko ozavestimo dololočeni del naše preteklosti, osvobodimo energijo, vezano na ta dogodek.
Vendar s tem še nismo končali, s tem se delo na sebi šele začne. Kako pa obdržati energijo? To je zahtevnejši del poti samospoznavanja.
Energijo pa obdržimo tako, da smo zavestni na vsakem koraku, da zalezujemo svoje obnašanje, reakcije, čustva, da delujemo v skladu s samim seboj in navodili svojega srca.
Da se neprestano premikamo naprej, da smo v akciji in ne v čakanju, da smo odgovorni do sebe in drugih, da sprejemamo, ne obsojamo, da pustimo drugimi biti to, kar so. S tem krpamo svoje energijske luknje. Korak za korakom prihajamo do svojega bistva, delček po delček spoznavamo sebe.
Ko se naučimo živeti polno in odgovorno življenje, ko lahko brezgrajno pogledamo človeku v oči, ko se lahko hvaležno nasmehnemo in, ko slišimo naš notranji glas, ki nas vodi po poti zaupanja, miru in prijateljstva, takrat vemo, da smo na pravi poti.
Avtorici: Natalija Pavlin in Barbara Butina
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
