Istanbul: Duhovna izkušnja, ki izvira iz zlatih mozaikov

Za tiste, ki jih ni strah leteti v jeklenih pticah, je vsak pogled z letala veličasten. No, od vseh potovanj z letali po velikem svetu pa je eno v mojem spominu zasedlo posebno mesto. Govorim o poletu v Istanbul.

Ko sem z letala opazovala nešteto rdečih zastav in minaretov, ki so videti kot otrpli stražarji, vedno pripravljeni na boj za obrambo rimskega, bizantinskega ali otomanskega cesarstva, del katerih je bil Istanbul, sem svoje poslanstvo, da ovržem trditve o tem, da na kratkih turističnih potovanjih ni mogoče odkriti najlepših skrivnosti nekega mesta, vzela še bolj resno.

Ali se te skrivnosti skrivajo v razvpitih turističnih atrakcijah, kot so Bosporska ožina, Modra mošeja ali Veliki bazar? Da, čemijo v vseh teh stvareh, a tudi v vsakdanjem življenju.

Na pot proti vzhodu me je nagnal Orhan Pamuk oziroma roman tega Nobelovega nagrajenca, posvečen turški prestolnici, kjer se je rodil. Zato se je moje prvo vprašanje, ki sem ga postavila lokalnemu vodiču Nedimu, glasilo: »Kje živi Orhan Pamuk?«

»Umrl je,« mi je z resnim glasom odgovoril starec sivih las, ki že več kot trideset let po mestu vozi obiskovalce s celotne nekdanje Jugoslavije in zbija šale na račun naših medsebojnih nesoglasij, in sicer šale za vsak narod posebej: za Hrvate, Slovence, Srbe …

Ko smo se po ulicah, na katerih je mrgolelo ljudi, spuščali do najbolj znanih istanbulskih zgradb, Modre mošeje in Hagie Sofie, sem začela razumeti, da imam pred seboj enega od mnogih Turkov, ki zaradi režimu nenaklonjenih izjav poveličevanje pisatelja Pamuka raje prepušča tujcem.

Z nasmeškom me je na hitro odpravil: »Veste, kako je najlažje osvojiti Nobelovo nagrado za književnost? S pisanjem proti lastni državi.« Morda je bila v tej trditvi celo trohica resnice, a vodičeve besede sem, zaslepljena s Pamukovo sintakso, vzela z zadržkom.

Duhovna izkušnja

Čudovita srečanja v tem mestu so šele sledila. Eno lepših je bilo srečanje s Hagio Sofio. Od leta 532 do 1453 največjo krščansko katedralo, poznejšo džamijo in današnji muzej sem zapustila z eno samo mislijo: kljub gneči, ki jo ustvarjajo horde turistov, bi se moral tam potruditi prav vsak in poiskati miren trenutek zase …

Nato bi dvignil glavo in se vrtel okrog svoje osi ter užival v prizoru, ki ga ponujajo ti razkošni oboki velikanske zgradbe, in tako doživel nenavadno duhovno izkušnjo, ki izvira iz zlatih mozaikov. Ti so, kot bi skrivali nekakšno religijsko skrivnost, preprosto in obenem svetu nedoumljivo, medtem ko sledi krščanskih ikon, na zidovih skritih za muslimanskimi simboli, obiskovalce zbadajo z vprašanjem: Mar nismo vsi padli iz iste nebesne košare?

Za razmišljanje o takšnih in podobnih vprašanjih sem imela čas med vožnjo po Bosporju, ožini, ki ločuje Evropo in Malo Azijo. Dve uri vožnje ob vijugasti obali, na kateri so najlepše vile turških veljakov, sta bili dovolj, da sem ugotovila, katera barva simbolizira Istanbul. To je bila siva.

A ne turobna, nesrečna in umazana, temveč siva, ki mestu vlada, ker se je nebo nad njim stopilo z barvo morja, in ker kamen pred tisočletji zgrajenih zgradb še naprej kraljuje nad jeklom, betonom in steklom moderne dobe.

Cel Bospor pa ne spominja le na vprašaj, temveč tudi vzbuja dvom: boste na ločnici med Evropo in Azijo krenili naprej in raziskovali misterij Vzhoda, ali pa se boste vrnili nazaj, v dobro poznani vsakdan Zahoda? Mene je tokrat odvleklo nazaj.

Jok, jok!

Najlepši turški spomini pa se kljub vsemu niso rodili na razvpitih krajih, temveč v mirnih kotičkih Istanbula. V antikvariatu dva metra od glavnega vhoda v pokrito tržnico Velikega bazarja sem, zleknjena v stari fotelj počivalnik, celo uro pod budnim očesom lastnice in njene mačke izbirala uhane.

Po sredini prej omenjene tržnice me je prijateljica vlekla iz prodajalne ponorelega trgovca, ki se je, ko sem ga vprašala za ceno torbice, odločil, da mi jo bo za vsako ceno prodal, kar je vključevalo tudi kriljenje z rokami in nogami.

Za takšen odziv sem si delno kriva tudi sama, ker prejšnji dan nisem dovolj pozorno poslušala znanca Francoza, ki že mesece živi v Istanbulu in mi je pojasnjeval, kako se odžene napadalnega trgovca. Morala bi ponavljati jok, jok (v prevodu ne, ne), zraven pa tleskati z jezikom in pogled usmerjati navzgor.

V mestu, v katerem (skupaj z okolico) živi do 13 milijonov ljudi, bodo vašo pozornost večkrat ukradli ribiči. Ženske, moški in otroci, oblečeni v plašče, obleke, športne copate, skriti za šali, klobuki, kapami kot berači po vseh mestnih mostovih po cele dneve in noči potrpežljivo molijo, da jim morje podari obrok.

Dih jemlje tudi večina istanbulskih oken, ki s svojo velikostjo od tal do stropa naključne mimoidoče vabijo, da postanejo za kratek čas del turške družine, ki intimo svojega doma razgrinja svetu, kakor trgovci pred kupce razgrinjajo dragocene preproge. Tukaj ni zaves ali rolet.

Zahod v meni me je tam, v nasprotju z mojimi pričakovanji, delal ozkosrčno. Ko sem vstopila v najdražji turški disko klub, oblečena v kavbojke in obuta v ponošene balerinke, me je ob razkošnih toaletah mladih Turkinj postalo sram odločitve, da vse, kar je vsaj malo izzivalno – od oblek do visokih pet – pustim v domači omari.

A tisto, kar je do temeljev pretreslo moje mišljenje o sebi kot o odprti in liberalni osebi, je bil neki popoldanski obisk hamama.

Čeprav to ni bil del turističnega paketa, sem se podala proti turškim kopelim Cemberlitas. Mislila sem, da bo to samo še ena v nizu različnih vrst masaž, ki sem jih že preizkusila. Samozavestno sem slekla oblačila, nataknila gumijaste natikače, se zavila v malenkost bolj grobo tkanino in se s prijateljico podala iskat prostor, kjer sem si nameravala odpočiti od celodnevnih ogledov.

Ženska, ki je pazila, da ne bi zašli v predel, v katerem se sproščajo moški, nama je razložila, da si morava sleči tudi spodnje perilo in ga pustiti v omarici.

Razkrita intima

Vrata hamama so se odprla. Težko je z besedami opisati občutek, ki me je preplavil od glave do pet, neugodje, zaradi katerega so mi pordečila lica, in vročino, za katero nisem vedela, ali je resnična ali zgolj plod domišljije.

V velikem prostoru, sredi katerega je bil ogromen marmorni osmerokotnik, je ležalo, sedelo in se sprehajalo kakih trideset popolnoma golih žensk. Predvsem impresivne so bile tiste, ki so kot jegulje drsale po zaradi milnice spolzkem osmerokotniku, stisnjene druga ob drugo, z izrazom na obrazu, kot da je golota nekaj najbolj naravnega na svetu.

Za vsakega moškega bi bila to prava paša za oči. Tako je torej videti harem, sem pomislila, ko sem s pestmi stiskala tkanino, ki je skrivala moje intimne dele telesa. Ali lahko ostanem zavita v to rešilno tkanino …  lahko? Ker se moja bolj pogumna prijateljica s tem vprašanjem ni ubadala, nisem imela druge izbire.

Stisnila sem se na rob plošče in se neuspešno izogibala raznim delom teles drugih žensk. Odložila sem rjuho in, ko sem tam gola čakala, da me pokliče maserka, sem se sramovala svoje zanikrne evropske liberalnosti.

Že nekajkrat sem bila v savni in nikoli nisem imela težav s klavstrofobijo, tokrat pa sem v vroči kopeli težko lovila sapo. Ulegla sem se na kamen in opazovala svod, razkošno kupolo, posejano z izrezbarjenimi zvezdami, skozi katere je uhajala popoldanska svetloba.

Kljub hrupu sem nenadoma začutila mir, značilen za prostore v muzejih. Sanjarila sem o preteklosti turških lepotic, ki so tu pred stoletji kovale ljubezenske, vojaške in podobne načrte, in si za trenutek predstavljala, da mi stene izdajajo njihove avanture.

Z lahnim udarcem po stegnu me je iz končno najdenega spokoja prebudila gospa z mrkim izrazom na obrazu in me odgnala na sredino osmerokotnika. Takrat nisem več mislila na depilacijo, manikiro, pedikuro ali pričesko. Bilo nas je vseh vrst: vitke, močnejše, temnejše, svetlejše … Zakaj bi se posmehovali ravno meni?

Prišla sem na vrsto in močnejša ženska z velikim oprsjem, oblečena samo v hlačke, mi je iz rok vzela paketek. Z nekaj veščimi potezami je iz svetilke izvlekla vrečko, ki se je začela postopoma spreminjati v peno. Milnica, ki jo je z rokami mesila kot testo za pico, je zrasla do premera enega metra.

Nato je vzela rokavico in me drgnila in masirala ter udarjala po meni. Na trenutke je kar malo bolelo. Po desetih minutah tega zanimivega trpinčenja me je prijela za roko in brez opozorila odpeljala do ene izmed fontan, ki so obdajale osmerokotnik. Posedla me je v naročje in mi začela prati lase.

Ko mi je šamponirala lasišče, je občutek, da mi služi kot sužnja, hitro izginjal. Ko mi je oprala lase, sem se ji zahvalila v angleščini, ona pa mi je ravnodušno obrnila hrbet in odšla po novo žrtev.

Iz osrednjega prostora sem stopila v hladno preddverje. Sedla sem na klopco, da bi si, preden si osušim lase, odpočila. Opazovala sem gole ženske, ki so vstopale v prostor, iz katerega sem skoraj brezglavo pobegnila, in bila sem ponosna, da sem vsaj za kratek čas in tisoč kilometrov od doma premagala strah pred svojo goloto.

S prijateljico sva se podali proti hotelu. Bala sem se, da mi je hamam, ki me je ogolel za celo popoldne, izčrpal vso energijo.

Zaradi nenavadne spokojnosti nisem sprožila spora s taksistom, ki je za kratko vožnjo izstavil nesramno velik račun, pa tudi strahu pred potepuškimi psi, ki jih v Istanbulu srečaš na vsakem koraku, nisem čutila. Zdelo se je, kot bi s starodavno prakso odstranjevanja strupov iz telesa izginil tudi moj nemirni duh.

Tisto noč sem utonila v trden spanec, iz katerega me ni prebudil niti vonj kebabov niti policijske sirene, katere zvok se ponoči prikrade v vse pore mesta. Zjutraj sem, z nasmehom na obrazu, s telesom, ki se je kar bleščalo, in z dišečimi lasmi odšla proti Zahodu.

Tokrat so me pred pogledi neznancev skrivala oblačila, s seboj pa sem nosila pomembno življenjsko lekcijo: če bom v prihodnje odprta za nove izkušnje, bo že ena ura v neznanem mestu dovolj, da iz njega odnesem novo veliko dogodivščino.

Kristina Ivčić, fotografije: Magda Dežđek, Shutterstock

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja