Se kdaj sprašujete, kako je mogoče, da sta si dva otroka enakih staršev med seboj popolnoma različna?
Zagotovo ste že kdaj srečali brata in sestro (ali dva brata/dve sestri), ki sta odraščala v enakem okolju, pod enakimi pogoji, vseeno pa sta si med seboj tako zelo različna, da sta kot noč in dan.
Če vzgoja igra tako veliko vlogo pri razvoju osebnosti otroka, kako je potem možno, da sta si dva otroka enakih staršev popolnoma različna, se lahko ob tem sprašujemo?
Za začetek se moramo zavedati, da če sta dva otroka odraščala v isti družini, to še ne pomeni, da sta bila tudi vzgojena na enak način. Morda je en otrok dobil več pozornosti. Morda sta starša pri enemu imela več energije, potrpežljivosti in motivacije.
Morda sta starša ob prvorojencu bila polna energije, pri drugem otroku pa sta bila že bolj utrujena, zato mu nista posvetila toliko pozornosti. Lahko pa sta pri prvem otroku bila bolj neizkušena in sta zato počela več napak, nato pa sta se drugemu otroku posvetila na ustreznejši način.
Morda sta otroka bila deležna drugačne vzgoje zaradi takratnih nepričakovanih življenjskih situacij; ločitev, selitev, smrti v družini, spremembe v karieri staršev...
Zaradi takšnih in drugačnih okoliščin se lahko zgodi, da je vzgoja drugačna, tudi takrat, ko gre za enake starše. V resnici sploh ne moremo govoriti o "enakih" starših, ker se vsak starš drugače obnaša v odnosu z vsakim otrokom in v različnih življenjskih situacijah.
Obenem otroci drugače doživljajo svet. Vsak ima svoje potrebe in unikatne lastnosti. Morda se bo en otrok počutil ljubljenega takrat, ko mu posvetite pet minut časa, drugi pa bo želel eno uro igre. Otroci se v različnih situacijah počutijo slišane, videne in cenjene in vse to vpliva na njihovo osebnost.
Pri oblikovanju osebnosti pa imajo vlogo tudi drugi zunanji dejavniki. Učitelji, prijatelji, tete, strici, sosedje, varuške... Vsak otrok odrašča v svojem "mikrookolju", kar vpliva na to, kakšen bo v odrasli dobi. Če seštejemo vse te dejavnike, pridemo do končnega rezultata: dva enaka starša lahko imata dva popolnoma različna otroka.
Zato je pomembno, da se tudi starši tega zavedamo in otrok med seboj ne primerjamo. Otrok nikoli ne bi smel slišati stavkov, kot so: "Zakaj nisi bolj podoben bratu?", "Tvoja sestra je veliko bolj pridna!", "Zgleduj se po njej!". Taki stavki namreč v otroku vzbudijo občutek, da ni dovolj dober takšen, kakršen je in da bi moral biti bolj podoben nekomu drugemu. Otroka na ta način spodbudimo, da zapostavi sebe in se poslovi od svoje pristnosti. Sporočamo mu, da si ljubezen zasluži takrat, ko je podoben nekomu drugemu. S tem uničimo unikatnost, ki jo vsak otrok nosi v sebi.
Kot starši moramo prepoznati individualne lastnosti in potrebe vsakega otroka in vzgojo prilagoditi optimalno njemu. Vsakemu svojemu otroku moramo sporočiti, da je cenjen in slišan, da njegovo mnenje nekaj pomeni in da ga spoštujemo. Le tako lahko vzgojimo zadovoljne, samozavestne posameznike.
Prirejeno po: @racionalna.psihologija
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
