Ne razumem tega, da človek nič ne pomisli.
Da ne pomisli na sočloveka, na naravo ali na druga bitja.
Ob živce me spravi, čeprav vem, da tudi to ni dobro. In čeprav vem, da tudi sama nisem vedno izvor sočutja in razumevanja.
Vendar včasih se zdi, da smo vsesplošno oslepeli in oglušeli.
Ne mislim, da se je potrebno obremenjevati z drugimi. Želim si le, da eden drugemu ne bi škodovali in se uničevali.
Ne razumem preprostih vsakdanjih reči, ki veliko povedo.
Ko nekdo prižge cigareto in ne vpraša tistega, ki je ob njemu, če ga dim morda moti.
Ko ljudje brez slabe vesti na ves glas poslušajo hrupno glasbo in jo vsiljujejo tudi drugim, ki je ne želijo poslušati.
Ne razumem tistih, ki svojega bližnjega nikoli ne vprašajo "kako si".
Ne razumem družin, ki se ne pogovarjajo, ne gledajo iz oči v oči, kaj šele, da bi si podarili kakšen objem.
Ne razumem tistih, ki jih briga za živali in so sposobni pripeti psa zunaj na verigo.
Ne razumem, zakaj nimamo slabe vesti, ko vemo, da nekdo trpi zaradi nas. Pa naj bo to človek, žival ali narava.
Ne razumem, zakaj ne znamo dajati in zakaj samo nekaj zahtevamo in pričakujemo.
Zakaj se nikoli ne zahvalimo za preproste reči.
Ne razumem, zakaj se človek ni sposoben opravičiti po tem, ko je naredil neumnost.
Veliko stvari je na tem svetu, ki jih ne razumem.
Želim si le kanček več sočutja, empatije ter zavedanja.
Sledimo svojim željam, vendar ne pozabimo, da na tej poti in na tem planetu nismo sami.
Svet bo mnogo lepši, če bomo živeli v sožitju z drugimi.
A. V.
- Poglejte si še: Ta svet je lep, če si človek do ljudi
Novo na Metroplay: Tomi Meglič o globoki ustvarjalnosti, otroštvu in očetovstvu
