Vsako potovanje je del poti življenja, v katerem se skozi labirint ugank spoznavamo in raziskujemo svojo bit. Ta pot nima konca. Vsakemu prinaša nekaj drugega. Vsaka izkušnja nas nauči nekaj, česar – morda – sicer ne bi nikoli spoznali, in vsaka izkušnja je za vsakega posameznika drugačen nauk. Povsem drugačna šola. Samosvoja. Samostojna. Unikatna.
Celjanka Anja Kovačič je ob pojavu svetovne pandemije zaradi ukinjenih letov ostala ujeta na Salomonovih otokih. Sama. V tropskem raju. Med neznanimi ljudmi. Prepuščena svoji iznajdljivosti. Dogodivščine s petnajstmesečnega potovanja po Avstraliji in sosednjih polinezijskih otokih – med drugim je preživela tropski ciklon in bila priča umoru med Aboridžini – je popisala v svojem popotniškem prvencu s pomenljivim naslovom Ujeta v svobodi. A to ni le popotniški roman, temveč hkrati zapis o globokem in ne vedno prijetnem potovanju po težko prehodnih širjavah lastne duševnosti. O srečevanju s samo sabo. O odkrivanju ter sprejemanju svoje lastne človeške ranljivosti in pomanjkljivosti. O iskanju večne notranje biti.
"Najbolje se putuje, kad putuješ sam” – ta refren Partibrejkersov je tudi vam očitno pisan na kožo. Se res najbolje potuje, ko potuješ sam?
Težko je reči, da najbolje, vsekakor pa najbolj svobodno in po mojem mnenju najbolj produktivno. Sam si krojilec časa, dejavnosti, (ne)planiranja, prehranjevanja, prenočevanja, spoznavanja novih ljudi. Nekaterim to ne ustreza, ves čas imajo radi ob sebi nekoga, da niso sami, mene pa to večinoma ovira. In naj dodam, da na takšnih potovanjih, kakršnega sem “dala čez” v teh 15 mesecih, navadno srečuješ največ solo popotnikov. Težko je namreč najti popotniškega partnerja, ki je v istem terminu pripravljen prihraniti dovolj denarja in si vzeti popolnoma enak časovni odmor za avanturo. In ko se odločiš za morebitno dogodivščino svojega življenja, enostavno ne moreš sprejemati kompromisov in prilagoditev. Če oseba ni popolnoma odprta za let, ki je najcenejši, izgubljaš čas in denar. Jaz se na takšna potovanja vedno spravljam v terminu, ko najdem najcenejši let.
Še to – ko potuješ sam, nisi pravzaprav nikoli sam. Poleg vseh čudovitih neznancev, ki ti zaupajo svoje zgodbe, imaš končno dovolj časa za druženje s samim seboj.
Kaj je za vas bistvo potovanja – je to pot sama?
Zame so bistvo potovanja ljudje in njihove zgodbe. Tako da na nek način je to del poti. Navadno ti v življenju pridejo naproti točno tisti ljudje, v točno določenem trenutku, ko jih najbolj potrebuješ. A se tega prepogosto niti ne zavedamo, ker nimamo časa. Na potovanju pa je čas namenjen ravno temu. Poslušanju, spoznavanju in samospoznavanju. V zgodbah neznancev se navadno skrivajo nauki. Ali pa ti nastavljajo ogledalo. Zato sem v knjigi zapisala: Vsako potovanje je del poti življenja, v katerem se skozi labirint ugank spoznavamo in raziskujemo svojo bit. Ta pot nima konca. Vsakemu prinaša nekaj drugega. Vsaka izkušnja nas nauči nekaj, česar – morda – sicer ne bi nikoli spoznali, in vsaka izkušnja je za vsakega posameznika drugačen nauk. Povsem drugačna šola. Samosvoja. Samostojna. Unikatna.
Ste odvezali vozle in v Avstralijo odjadrali, da bi v svoja jadra ujeli veter življenjskih priložnosti, ali bolj, da bi bili dovolj daleč stran od sebe, da bi se lahko vrnili nazaj k (pravi) sebi? Mora človek, da bi se našel, res tako daleč?
V resnici ne eno ne drugo. V Avstralijo sem odjadrala, da bi spoznavala nove stvari. Ljudi, kraje, iskala nove dogodivščine. Odkrivanje in samospoznavanje pa je nekaj, kar je prišlo samo od sebe, ker sem očitno bila pripravljena in dovolj dovzetna za opazovanje okolice, ki me je točno to želela naučiti. Na pot sem odšla v najbolj ustreznem trenutku svojega življenja, o čemer sem razpredala tudi s Padma Yogijem, ki mi je med potovanjem poslal mojo džotiš natalno karto. In ne, nikomur ni treba tako daleč, da se najde, a je v trenutku, ko se oddaljimo od dnevnih rutin, ki nam kradejo pozornost, kar naenkrat na voljo časa na pretek, ki ga lahko namenimo prav temu. Lahko povsem iluzionistično rečem, da se da to tudi doma, ampak mislim, da ne v takšne globine. Ljudje, ki jih spoznavamo in srečujemo doma, so že del našega življenja in imajo načeloma že neko vlogo, medtem ko so nam na potovanju ljudje oddaljeni in tako se lažje poiščemo v njihovih težavah, morda uspehih. Nismo obremenjeni z domačim okoljem, in čeprav smo si v resnici na videz povsem drugačni, smo si hkrati tako zelo podobni.
Če sva že pri razdaljah – te so v Avstraliji, ki ni država, ampak cel podkontinent, za naše slovenske predstave verjetno težko predstavljive? Nam jih lahko, prosim, ponazorite s kakšnim konkretnim razmerjem?
Ko sem bila v Alice Springsu in sem se z avtobusom odpravila v Yuendumu, sem na avtobusu spoznala žensko, ki se je po dobrega pol leta odpravila na obisk k nekdanjim sodelavkam v pet ur oddaljeno vas od vasice Yuendumu, kamor sem bila namenjena jaz. Torej, skupaj smo se vozili pet ur, potem pa ona še naprej dodatnih pet. Za konec tedna. V nedeljo se je odpravila nazaj. Ponovno deset ur vožnje z avtobusom. Ko sem se odpravljala iz Queenslanda na zahod Avstralije, me je čakalo osemurno potovanje z letalom. V tem času bi z letalom iz Slovenije že zdavnaj odletela iz Evrope.
Baje začnejo Avstralci največkrat Avstralijo spoznavati šele po tem, ko se upokojijo?
Tako je. Lahko se brezkompromisno pohvalim, da sem videla večji del Avstralije kot večina mladih Avstralcev. Ravno zaradi velikih razdalj in visokih cen potovanja se raje odločajo za počitnikovanje na Baliju, torej v Aziji, ali na rajskih otokih v Pacifiku, kot so Fidži, Vanuatu, Nova Kaledonija. Raziskujejo okolico. A, kaj bi jim to očitali, ko pa mi počnemo popolnoma enako. Na morje na hrvaško obalo, smučat v Italijo in na Hrvaško … Ko pa se upokojijo, so upravičeni do res dobre pokojnine, ki pa jim sama po sebi ne omogoča potovanja, je pa vedno bolj popularno, da prodajo svoje imetje, si kupijo avtodom in se odpravijo po Avstraliji.
Kaj vse ste počeli, kakšna dela ste opravljali, da bi preživeli? V Avstralijo ste se namreč odpravili s turistično-delovno vizo in s pičlim budžetom.
V Cairnsu sem pristala z 2000 evri. Dva meseca sem se borila za preživetje s priložnostnimi deli, kot je čiščenje stanovanj, ki se oddajajo na portalu Airbnb, strežbo v kavarni, restavraciji; iskala sem povsod, hodila od hotela do hotela, od trgovine do trgovine, pa nisem imela sreče. Za obiranje sadja se nisem želela odločiti takoj na začetku, ker sem želela izkusiti naprej državo. Ker ko se odločiš za obiranje sadja ali zelenjave, si dejansko zaprt na kmetiji z delavci in nimaš časa za raziskovanja. Ko sem že skoraj obupala, da bom našla delo, v katerem bi uživala, sem se odločila za delo varuške kot au pair. Živela bi z angleško govorečo družino z Mavricija, ki ima restavracijo s hitro hrano, kjer bi lahko pomagala pri strežbi. Tik preden bi morala odleteti k njim, pa sem za sosednjo mizo v kavarni sredi Brisbana srečala simpatičen par, ki mi je ponudil službo. Kakšno, podrobneje opisujem v knjigi Ujeta v svobodi.
Zakaj po vaše toliko mladih Avstralcev naredi samomor, ki je tam celo pogostejši vzrok smrti kot nesreče na cesti, kar ste izvedeli v Sydneyju, kjer je večina mostov zaradi tega zaščitena z mrežami; spominske table nanje pa so v vas sprožile vprašanje bistva življenja. Ste prišli do odgovora na vprašanje ‘kaj je bistvo človeškega življenja’?
Težko je o tako globokih temah sklepati na podlagi lastnega mišljenja. A če že ravno moram … Avstralci so zelo zaprt narod. Živijo ameriško instant življenje in se poskušajo z močjo in materialnimi dobrinami prepričati, da so srečni. Ne vsi, da ne bo pomote, a če posplošujem, so njihovi odnosi nenormalno površinski. In ko se otroci, ki najbolj potrebujejo odnose, znajdejo v hladni, zaprti družbi interneta in televizije, očitno ne najdejo izhoda. Gre za nekakšno utesnjenost, ki se zaradi korone pojavlja zdaj po vsem svetu. Ujetost med štirimi stenami, kamor ne posije sonce.
Očitno je, da klifi privlačijo obupane avstralske najstnike, ki ne vedo, kako se spoprijeti s težavami. Ko sem gledala v spominske, poslovilne table, ki so me spremljale na lepo urejeni pešpoti ob klifih, sem se počutila kot v mrliški vežici. Barvne fotografije lepih mladih ljudi, ki se niso poslovili od prijateljev in družin. Vsakih nekaj metrov me je šokirala nova fotografija. Plišasti medvedki. Šopki rož ...
Zakaj? Za kaj živeti? Kako živeti polno, da ničesar ne obžaluješ? Čemu živeti in se truditi, da si vsak dan srečnejši? Kako to narediti? Kaj te sploh osrečuje? Od kod črpati moč? Vse to sem se spraševala in nato v knjigi zapisala: Življenje je ena sama pustolovščina. Je pot, po kateri hodimo, od nas pa je odvisno, ali bomo cvetlice ob potki opazili in kaj bomo z njimi naredili. Ali jih bomo pohodili, utrgali ali negovali. Cvetlice so ena pisana prispodoba za priložnosti v življenju. Zakaj bi se delali, da nismo videli cvetlice, če jo lahko povonjamo? Morda bo v nas odkrila nepoznano poželenje po nečem novem. Poskušam živeti brez obžalovanj. Do zadnjega se borim, da poskusim doseči to, kar si resnično želim. A znam tudi odnehati, ko vem, da sem se dovolj naučila. In ni življenja brez sanj. Ki nikoli ne smejo biti samo ene. Ko je cilj dosežen, ko so sanje osvojene, se nam mora na poti do tja poroditi nova želja, ki nas vodi naprej.
Kdaj ste si na tej vaši poti prvič rekli ‘kaj mi je bilo tega treba’? Pot vam namreč ni prizanašala s preizkušnjami. Kateri del poti je bil najtežji?
To je bilo najpogostejše vprašanje, ki je v moji glavi odmevalo prvi mesec. Ja, najlažje bi bilo kupiti letalsko karto in se vrniti nazaj v domače udobje. A sem vztrajala. Pa saj vsak dan z vseh koncev poslušam, da ni lahko. Toda zakaj bi moralo biti težko? Zakaj bi se morala vsak dan boriti s spreminjanjem, če lahko enostavno sprejmem okoliščine in mirno iščem naprej? Nekaj se bo že našlo, sem si govorila, ko sem vztrajno iskala službo.
O najtežjem delu poti ne morem govoriti, ker najtežjega dela poti ni, me je pa na Salomonovih otokih pričakala najtežja noč v mojem življenju, ko nas je doletel tropski ciklon, ki, mimogrede, ravno zdaj divja po Pacifiku v okolici Fidžija in Tonge, ki jo je prizadel močan cunami kot posledica izbruha vulkana.
V avstralsko divjino ste se podali z Ryanom, ki ste ga poznali tri dni, v utesnjenem avtomobilu, ki je bil za nekaj časa vajin dom. Poznanstvo se je za kratek čas razvilo v ljubezensko razmerje, ki se ni obneslo na dolgi rok. Je bila to zavestna popolna predaja neznanemu, odločitev v trenutku, avantura ali kaj drugega? Kakšno spoznanje vam je prinesla ta izkušnja?
To je bila popolna predaja neznani priložnosti, ki se je ponudila na poti. Dva solo popotnika, ki se srečata na poti. En ima avto, drug bi ga najel. Zakaj dvojni stroški, če lahko prihraniva? Zanimale so naju podobne stvari, pa sva šla. V utesnjeno življenje.
Največ, kar sem odnesla od tega razmerja, pa naj bo to prijateljsko ali partnersko, je spoznanje, zakaj do zdaj nisem imela dolgega in resnega razmerja. Ker je potrebnega ogromno prilagajanja, odrekanja in sprejemanja. In vse to sem se takrat šele zares začela učiti. V bistvu oba. Kot svobodnjaka, ki živita življenje na potovanjih, sva iskala osebni mir, ki ga nisva mogla najti. Po vsej verjetnosti zaradi šole, ki sva jo morala dati čez. Zaradi povsem golega naključja, ki naju je povezalo, da se oba nekaj naučiva. O sebi in o partnerskem odnosu. Ki ni nič enostavnega, vsaj dokler povsem ne sprejmeš samega sebe in potem še drugo osebo, ki postaja del tebe.
"Najstarejše ljudstvo na svetu. Avstralski staroselci. Domorodci. Aboridžini. Pijanci. Socialni problem. Lenuhi. Pretepači. Suroveži. Divjaki.” Tako ste zapisali po srečanju z njimi. Kruta slika v ogledalu človeštva, mar ne?
To je boleče spoznanje o surovosti t. i. civiliziranega ljudstva, nas, ki se imamo za izobražene. S kakšno pravico smo jim vzeli njihov svet, njihova življenja? Tisočletja se je to nomadsko ljudstvo selilo tja, kjer je bila voda, ker je bila tam seveda tudi hrana. Danes se ne selijo več. Potisnjeni so na obrobja mest, kjer živijo v skupnostih. Te umetne skupnosti so pravzaprav način, na katerega so umaknjeni stran od preostalega prebivalstva, ki jih ne mara. Ker pijejo, so surovi, kriminalci, neizobraženi, umazani. Namesto da bi jim pomagali in jih skušali razumeti, jih še vedno odrivamo daleč stran v puščavo. Ker naj bi se tam počutili bolj domače. Damo jim hiše, za katere jih ne naučimo, da to niso zbirališča za smeti in da se bodo v njih zaredile živali, če jih ne bodo čistili. Damo jim elektriko, ki jo morajo plačevati, ne pa tudi služb, ker niso izobraženi. Hrana je na primer v trgovinah v skupnosti tudi do trikrat dražja kot v mestu, ker so se lastniki aboridžinskih podjetij po našem vzoru naučili krasti denar iz rok lastnega ljudstva.
Želela sem jih spoznati. Želela sem razumeti, zakaj se ne morejo asimilirati v mestih. Zakaj se Avstralci ne družijo in ne prijateljujejo z njimi. Želela sem jim dati priložnost. In oni so mi jo dali. Z njimi sem živela in podoživela nekaj najbolj čustvenega, kar bi lahko. In takrat sem jih zares začutila.
Med vašim prostovoljnim delom v aboridžinskem Art Centru ste bili priča umoru, ki se je zgodil v Yuendumu, kjer živi ena od največjih aboridžinskih skupnosti. Z njimi ste močno sočustvovali in bili celo del njihove ceremonije žalovanja. Kako žalujejo Aboridžini?
Tako imenovan sorry business je le ena od ceremonij Aboridžinov med žalovanjem. Je pa največja, najpomembnejša in najmočnejša. Tradicije in običaji so v različnih predelih Avstralije drugačni. V Severnem teritoriju, kjer sem bila jaz, je tradicija najmočneje zakoreninjena. Član družine tam ni samo član družine, temveč je član skupnosti. Skupnost je družina. Zato je bolečina prisotna med vsemi, ne samo družinskimi člani. Bolečino, jok in tragedijo Aboridžini delijo, sprejemajo in premagujejo skupaj. Ravno zato smo tudi beli prostovoljci “morali” biti z njimi, po tem ko je policist ustrelil devetnajstletnega Walkerja, ki so ga izpustili iz zapora, da je na zadnjo pot prišel pospremit dedka. Ta dogodek je pretresel celo Avstralijo.
Sorry business poteka vse do pogreba, v Yuendumu še dva tedna po pogrebu. Žalovanje in bolečino izkazujejo z globokim in močnim jokom, ki na trenutke zveni kot prisiljen jok, skoraj že dretje, a to je vse del običaja. Ko smo v vasi izvedeli, kdaj in kje se bomo zbrali, da začnemo sorry business, smo najprej z evkaliptusovimi vejami pometli po vsej vasi, da bi osvobodili in očistili zemljo ter osvobodili dušo, ki je odšla. Evkaliptus je namreč sveto drevo, ki očiščuje, in je simbol povezave med zemljo, nebesi in podzemljem.
Pa vendar ste se tik pred zgodovinskim zaprtjem za turiste skupaj s trumami povzpeli na goro Uluru, orjaški monolit rdeče barve, ki je sveti kraj Aboridžinov in ki so ga po vnetem naprošanju oblasti staroselci končno spet dobili v soupravljanje.
Ko sem se povzpela gor, sem imela občutek, da lahko, da smem, in po njej sem stopala z vsem spoštovanjem. Ker sem se povsem prepustila toku dogajanja – na njihovo zemljo sem prišla brez rezervacije, brez načrtov, brez kakršnih koli pričakovanj in želja – in ker se mi je vse tako spontano “poklopilo”, sem verjela, da tako enostavno mora biti. V tem ne vidim nič napačnega. Vem, veliko ljudi meni, da tega ne bi smela. Veliko se jih zgraža. Tudi jaz sem bila popolnoma enakega mnenja, dokler me energije gore niso povabile v svoj objem. Do tistega trenutka sem bila prepričana, da na sveto skalo ne bom stopila. Zaradi spoštovanja kulture avstralskih staroselcev in zaradi spoštovanja do kulturne in naravne dediščine.
Občutki so bili posebni. In drugačni. Ampak nikakor ne tako vznemirljivi, da bi lahko rekla, da je bil to eden najbolj posebnih dni mojega življenja. Posebno sem se počutila predvsem zato, ker sem bila ena zadnjih v zgodovini in ker sem bila naslednji dan naključno priča uradnemu zaprtju svete gore.
Staroselci pravijo, da ima 348 metrov visoki Uluru sredi puščave posebno duhovno moč. Ste jo začutili?
Ko sem stopila na to energetsko mogočno zemljo, skoraj ni bilo mogoče, da bi ubežala njenim nevidnim rokam. Občutek, da te nekdo objema. Da si nekje, kjer moraš biti. Da si prisoten na tem mestu v vsej svoji polnosti. Kot nekakšen občutek letenja.
Zgodba avstralskih staroselcev je žal zelo podobna tisti, ki jo živijo staroselci na Havajih, kamor ste skočili za teden dni, vendar je duh alohe še kako živ. Kakšen pomen ima pravzaprav v tej polinezijski kulturi?
Obstaja več pomenov in pojasnil. Aloha je beseda, s katero pozdravijo, odzdravijo, izkazujejo ljubezen in prijateljstvo. V originalnem izvoru ta beseda dejansko pomeni ljubezen, mir, sočutje, spoštovanje. Pomeni živeti v ravnovesju, harmoniji, prijaznosti, usmiljenju drug z drugim. Če vprašaš domačine, je aloha način življenja. Način izražanja radožive življenjske energije. Pomeni tudi dihati v trenutku. Biti prisoten v trenutku. Živeti za trenutek. Aloha Polinezijcem odgovarja na osnovna eksistencialna vprašanja – kdo, kaj, kdaj, kje in zakaj. Uči, da v trenutku, v katerem smo navzoči, ustvarjamo svojo resničnost. To je edini trenutek, ki obstaja in za katerega je vredno živeti tukaj na Zemlji. In seveda, da cenimo, ščitimo in skrbimo za Zemljo, ki nam omogoča ta trenutek biti.
Pojdiva zdaj na Fidži – opišite nam, prosim, Fiji time in čisto na kratko en dan, ki ste ga preživeli pri tamkajšnji družini.
Fiji time je način življenja, v katerem čas ni pomemben. Ali kot pojeta Murat in Jose: “Vzem’ si ga na izi.” Tako živijo na Fidžiju. Če si dogovorjen ob določeni uri, to ne pomeni, da dejansko drži. Če ti bo uspelo, super, če ne, pač nekoliko pozneje. Na kratko se tako polnih dni, kot sem jih preživljala z njimi, ne da opisati. Sladki spomini so na jutra, ko smo skupaj pripravljali zajtrke pred odhodom v šolo: Apolonija cvre ostanke kuhane tapioke od večerje. Najmlajša Matilita pripravlja pogrinjek na tleh terase, Pita, najmlajši sin, kot vsako jutro še vedno spi, Akineta pa pripravlja skodelice. Lotim se čaja in kave ter narežem papajo, ki smo jo včeraj utrgali z drevesa. Edina sem, ki za zajtrk je sadje. Danes je za molitev na vrsti najmlajša. Takoj ko reče amen, otroci napadejo piškote in margarino, Apolonija in Joape pojesta ostanke večerje, Pita zmaže krožnik juhe in ocvrto tapioko, jaz pa se zakopljem v papajo in iz vljudnosti pojem nekaj koščkov tapioke.
Ko pospravimo vse s terase, se z dekletoma peš odpravim po makadamski potki do avtobusne postaje ob glavni cesti, še vedno makadamski, kjer skupaj še z ostalimi dvajsetimi bosonogimi vaškimi otroki počakam šolski avtobus.
Kako so preventivni koronski ukrepi izgledali na Salomonovih otokih, kjer ste bili ujeti zaradi virusa in kjer ste, kot ste zapisali, v svojem začasnem domu že začeli poganjati koreninice?
Ko sem pristala na Salomonovih otokih, so se koronski ukrepi šele začeli izvajati. Na tako oddaljenem otočju niti ne izvajati, ampak se je samo govorilo o omejitvah. Ljudje pa dejansko niso točno vedeli, kaj se dogaja, zato ker je tudi informiranje javnosti na Salomonovih otokih zelo šibko. Če si predstavljamo, je to v bistvu tretji svet, kjer sicer ljudje imajo telefone, nimajo pa interneta, ne spremljajo toliko televizije, mogoče preberejo kakšen časopis, če ga slučajno najdejo na ulici. Zato tam poteka vse bolj v smislu “rekla, kazala”. In ko informacija zaokroži po mestu, je dan, dva panika, potem pa spet potihne. Maske so se sicer začele pojavljati med ljudmi, večje povpraševanje se je pojavilo po razkužilih. V dolgih vrstah v bankah, kjer so ljudje panično dvigovali denar, so bile omejitve za število ljudi in za razdaljo. Nas, tujce, so klicali “korona”, zato gibanje po mestu prvih 14 dni zaprtja ni bilo prijetno. Potem pa so se, tako kot drugod po svetu, začele pojavljati samo številke obolelih. Na Salomonovih otokih v času mojega bivanja ni bilo nobene okužbe. Smo pa zato imeli vaje za policijsko uro.
Izkušnja tropskega ciklona, ki ste ga doživeli tam, je vredna branja, osebno se me je še bolj dotaknil odnos domačinov do tega dogodka, ki je za sabo pustil pravo opustošenje. Je bila to za vas lekcija iz ponižnega sprejemanja vsega, kar prinese pot? Kako so se na naravno nesrečo odzvali domačini?
Ja, to je bila lekcija o sprejemanju vsega, kar nudi narava. In vestne uporabe tistega, kar nam vrača. Mislim, da je bila velika lekcija celotnega potovanja točno to sprejemanje in dajanje. Brez te izkušnje bi bila zagotovo dosti manj pripravljena na birokratsko bitko ob vračanju domov. Tako pa se mi je zdelo, da sem kar vsemu kos.
Občudujem mirnost, spokojnost in moč, ki so mi jo domačini pokazali tisto noč, ko je divjal tropski ciklon Harold, in ki sem jo sama poimenovala kot najtežjo noč v svojem življenju. “Če se je narava odločila, da nam vzame domove, je že prav tako. Ona in Bog že vesta. Verjamemo, da mora tako biti,” mi je takrat rekel eden od domačinov.
Baje na Salomonovih otokih, kjer domačini živijo v preprostih, skupaj zbitih kolibah, brez sanitarij in osnovnih higienskih potrebščin, kjer se z malo oziroma skoraj nič denarja prebijajo skozi življenje, priznavajo gejevstvo? In duh močno povezane skupnosti, v kateri ljudje dihajo drug za drugega, je tam še živ?
Beračev je kar nekaj v mestih, a na vaseh jih ne najdeš. Domačini res še vedno živijo v skupnostih, te upravljajo tudi plaže, kar pomeni, da vsi skupaj skrbijo za vse – tudi za bolne ljudi, cerebralne bolnike, starejše. Gejevstvo je priznano in sprejeto, ob tem pa naj poudarim, da so ljudje tam izjemno verni. O vseh teh zgodbicah iz plemenskih skupnostih mi je pripovedovala Slovenka Polona, ki tam živi in je poročena z domačinom.
Ali se nismo mi, zahodnjaki, ujeli predvsem v iluzijo svobode lastnega egocentrizma, samoljubja, ki nam daje lažno pravico do upravljanja z vsem, kar je, vključno z naravo, in ki je planetu povzročil toliko bolečine?
Točno te misli so me začele vedno pogosteje in vedno globlje spremljati, ko sem začela raziskovati nerazviti, tretji svet na tropskih otočjih. Do prihoda umetne civilizacije na otoke so tam ljudje stoletja lahko preživeli z deževnico, s hrano, ki raste na njihovih tleh, s kokosovo vodo, svežimi ribami iz oceana, brez riža, ki tam sploh ne uspeva. Zdaj postajajo odvisni od plastenk vode, belega riža, sončničnega olja in konzerv tune. In vse to zaradi zahodnjaškega vcepljanja materializma, potrošništva, zaslužkarstva.
Kako zdaj, s časovno distanco, po skoraj letu in pol dolgem iskanju lastne svobode gledate nanjo? Ste se osvobodili oziroma od česa ste se osvobodili? Ali ni prava svoboda le svoboda duha?
Pravzaprav ne gre za iskanje lastne svobode, ampak za odkrivanje, spoznavanje in sprejemanje samega sebe, kar postopoma pelje do osebne svobode. Moja pot še ni končana. V resnici se je šele dobro začela. Ko si daleč stran od dnevnih rutin, odnosov, znanega okolja, ki nas oblikuje vse življenje, šele začneš odkrivati pristnega sebe. Takšnega, kakršen si brez vplivov okolja. In ko ugotoviš, kdo pravzaprav si in kaj bi rad postal, in ko se vrneš nazaj v ukalupljeno življenje, je potrebnega ogromno dela, da te vrtinec starih vzorcev ne potegne nazaj vase.
Strinjam se, da je človek lahko absolutno svoboden le v duhu. Točno ta svoboda duha, ki sem jo doživljala med potovanjem, je tisto, kar me je najbolj osrečilo. Spoznala sem, da so drobne preproste stvari, na katere smo v tem v norem življenjskem ritmu pozabili, pravzaprav tiste, ki največ štejejo. Preprostost razbremenjuje duha in svoboda v duhu je pot do osebne sreče.
Ta svobodni duh je pri domačinih tropskih otokov še prisoten, a vprašanje je, kako dolgo bo še tako. Če jih mi ne bomo zasužnjili z našimi potrošniškimi navadami, se bodo sami zadušili z informacijami, ki prihajajo do njih.
Kaj bi položili v srce bralcev?
Ujeta v svobodi je knjiga, s katero želim pobožati vsako dušo, ki potrebuje oporo, ramo ali samo trenutek, da je slišana. Želim si, da knjiga najde pot do tistega, ki potrebuje moč, voljo in vzpodbudo, da bi lahko naredil prvi korak k svoji osebni sreči. Sporočilo zgodb, ki jih opisujem v knjigi, je namreč sila pomembno – vse se da, če si le to iskreno želimo. Nobena ovira ni tako visoka, kot je naše lastno prepričanje, da je nekaj pretežko in da ne zmoremo. Ko nas ego potisne v kot in nas tišči k tlom, nam vzpodbudne zgodbe močnih ljudi, ki sem jih spoznala v Avstraliji, na Fidžiju, na Salomonovih otokih in Havajih, odpirajo oči. Kličejo nam: “Zmoreš! Čas je! Začni delati to, kar potrebujeta tvoja duša in srce; ego, razum in fizično telo pa naj za trenutek odidejo na počitnice. Zaupaj sebi in naredi prvi korak."
Spraševala: Vesna Fister, Fotografije: Anja Kovačič
Več o potovanju si lahko preberete v knjigi Ujeta v svobodi
Vas zanima tudi:
