Rojevanje otrok se je v 19. stoletju večinoma dogajalo doma, večina Slovenk je rodila ob pomoči starejših žensk, ki so bile hkrati tudi ljudske zdravilke. Preberite si, kako so običajno lajšale tegobe po porodu.
V Ljubljani so sicer ustanovili prvi porodniški oddelek leta 1789, vendar je tam rodilo le malo žensk, več ali manj samo nezakonske matere, kaznjenke in tiste, ki so hotele roditi na skrivaj. Ostala večina je rodila doma v kamri, v kuhinji poleg ognjišča, saj je bil to edini topel prostor. Za večino porodnic je bila postelja dostopna šele po porodu. Postelje so bile redkost in dragocenost, zato porod s poplavo porodne vode, krvi, urina in znoja ni sodil nanje. Rojevanje je potekalo na tleh, sede na nizkem priognjiščnem stolcu.
Ljudska medicina je poznala številne metode za lajšanje poroda. Če so bili popadki prešibki, so morale nosečnice trdno stopati po petah, poskakovati, tekati ali skakati z višine. Tegobe ob porodu in po njem - naravne in iz vraž izvirajoče - pa je lajšala pijača.
"Z vinom se zalivajo, da je groza. Mnoge Podgorke imajo lagviček zmerom pod
vzglavjem, da ga pijo lahko, kadar zažele, tudi ponoči. Eno ali dve vedri ga posuši vsaka porodnica. Tako se navadijo pijančevati tudi take, ki so ga prej le malokdaj uživale," se je pritoževal Janez Trdina nad Dolenjkami, a mož je bil očitno pristranski.
Zgodovina Ijudske medicine ugotovlja, da "ni kraja na Slovenskem, kjer bi porodnica ne dobila vina ali druge alkoholne pijače. Že svoje dni je tudi najrevnejši mož oskrbel porodnici vino." Eno vedro vina je pomenilo nekakšen minimum.
Porod pa ni bil nečisto dejanje samo v dobesednem, temveč tudi v prenesenem pomenu. Ženska se je z njim za nekaj časa izločila iz človeškega in cerkvenega občestva. Veljala je za nevarno. Ko si je opomogla - običajen rok je bil trideset, štirideset dni - je morala iti v cerkev k vpeljevanju; z otrokom, če je bil dovolj krepak in že krščen, sicer pa brez njega. V kratkem obredu jo je duhovnik simbolično očistil in jo znova sprejel v naročje cerkve.
Iz knjige Prvotno besedilo življenja, Alenka Puhar
A tudi po koncu 19. stoletja so se otroci večinoma rojevali doma. Še med letom 1960 in 1970 ponekod po Sloveniji ni bilo elektrike. Ženske so rojevale doma ob svečah. “Ko je nekoč moj oče zdravnik šival porodnico, je ob topli kmečki peči voda v lavorju zmrzovala. Ženske so rojevale v glavnem na peči. V velikih kmečkih hišah je bil to edini prostor, kjer je bilo kolikor toliko toplo, četudi je po kotih zmrzovalo in se je delal sren po stenah. Ljudje so imeli za zdravnika, če je bil ta na voljo, pripravljene sveže rjuhe, morda tudi edino brisačo, ki so jo imeli v hiši. Nobena hiša pa ni imela kopalnice,” pripoveduje zdravnica Vojka, rojena leta 1934 v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače 2. del.
- Preberite si še: "Kolikor jih bo bog dal!" - Spolnost naših starih staršev
- So naše babice sploh poznale orgazem?
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
