Stari slovenski običaji: Kdaj se pravzaprav začne adventni čas?

Adventni čas zaznamujeta že zadnja novembrska svetnika, Katarina in Andrej, odgovarja etnologinja Jelka Pšajd v Sensinem intervjuju.

Na sveto Katarino, 24. novembra, je na Ptuju še danes pomemben sejemski dan. Sveti Andrej, ki goduje 30. novembra, pa je bil v severovzhodnem delu Slovenije, pa tudi širše, pomemben kot vedeževalec in napovedovalec porok.

Neporočena dekleta, godna za poroko, so si na predvečer svetega Andreja vedeževala svoje može v naslednjem letu. Obstaja več načinov, kako so to počela – na primer v sanjah: dekle se je tisti dan postilo in moški, ki se ji je ponoči prikazal v sanjah, naj bi bil njen bodoči mož. Imamo resnično zgodbo iz Rogatca, ko se je to dejansko tudi zgodilo. Dekle je to noč sanjalo veliko starejšega moškega, nad katerim je bila zjutraj sicer močno razočarana, a se je na koncu zares poročila z njim.

Prva decembrska svetnica pa je Barbara.

Sveta Barbara goduje 4. decembra. V Prekmurju in Porabju so bili na predvečer njenega godu značilni obhodniki t. i. polažiči, ki so bili na tem koncu Slovenije bolj pomembni od trikraljevskih kolednikov. To so bili dečki (ponekod v Slovenskih goricah tudi deklice), ki so hodili po hišah voščit vse dobro v prihajajočem letu. Najprej so v hišo vrgli polena, nato so želeli dobro ljudem, živini in dobro letino na poljih ter v zameno dobili darove.

Kako naj pravilno čistimo pomivalni stroj? Nasvet slovenske strokovnjakinje

V Porabju so na primer voščili takole: "Kokodak, naj vam kokoši znesejo toliko jajc, kot je kamenja na cesti. Kokodak, naj ima vaša hiša toliko denarja, kot je zvezd na nebu. Kokodak, naj ima vaša živina toliko mleka, kot je vode v Rabi. Kokodak, naj bo gospodinja tako pridna kot srna okrog panja v gozdu. Vaš sin naj ima takšnega kot žrd, hči pa tako velike prsi kot krušna peč."

V Beltincih pa so hudomušno vzklikali: "Gospodar naj bo tak kot v gozdu jelen, gospodinja kot srna, hlapci pa naj bodo kot zajci!"

Polažiči, ki so se ponekod prenesli tudi na lucijino, so domačijam želeli obilja in tudi dobro rodnost. V zameno so dobivali jajca, klobase, pogače, kar je bilo za dečke, ki so izhajali iz revnih družin, velika pridobitev, zaslužek. Te govorjene obrazce, ki so povsem izginili, so ponekod začeli spet obujati.

V tem najtemnejšem delu leta je v vidni svet naših prednikov močno vstopil nevidni duhovni svet, zato je bil to tudi čarni čas.

Že predkrščanski človek je verjel, da imajo v tem temnem delu leta narava in njeni duhovi največjo moč. To velja tudi za duhove prednikov in zle duhove, ki so bili tudi pozneje po ljudskem verovanju najbolj dejavni v času od svete Lucije pa do božiča, znanem tudi kot dvanajsterje.

Predniki krščanskih zimskih kolednikov in obhodov so bili povezani z mrtvimi, s pokojnimi dušami. Svet je bil v tem najtemnejšem delu leta za naše prednike odprt vsemu hudemu, pa tudi dobremu. Verjeli so, da se takrat sproščajo neznane naravne moči in da je mogoče gledati v prihodnost ter jo z magičnimi uroki celo spremeniti. Tudi coprnice ali čarovnice so imele v tem času veliko moč.