Jana Dular Wang'ombe: "Vsi otroci sveta so naši otroci."

Postala je njeno srce in dom, kjer je našla iskreno pomoč sočloveka, doživela glasen smeh, ki ga ni slišala nikjer drugje, ter začutila Enost in Ljubezen, o kateri je vedno sanjala. Tam je našla sebe. Seveda Jana ni slepa za izzive, s katerimi se sooča ta velikanski kontinent – težave s šolanjem, pomanjkanjem zdravstvene oskrbe, nizkimi plačami ter občasno prisotnostjo vojn in lakote v nekaterih regijah. Vendar želi deliti drugačno plat zgodbe o Afriki; tisto, o kateri se redko poroča. Želi govoriti o pogumu in modrosti, ki ju vidi v ljudeh, o zgodbah hvaležnosti in praznovanju življenja, o radosti v vsakem trenutku ter o neizmernem spoštovanju do starejših in tradicije. Trdno verjame, da prebivalci Afrike ne potrebujejo odrešitve, saj so kljub življenjskim izzivom srečni in zadovoljni. Potrebujejo pomoč v obliki znanja, ki jim bo omogočilo, da sami oblikujejo in izboljšajo svoja življenja. 

Jana, zdaj živite sredi idiličnih čajnih in kavnih polj v Keniji, na nadmorski višini naše Kredarice – zdi se skoraj pravljično. 

V Keniji, kjer živimo skoraj na 2000 metrih nadmorske višine, smo obdani z zelenimi polji čajevca, pokrajina je res čudovita. Vendar na teh poljih delajo domačini, ki jih čajni monopolisti grdo zlorabljajo. Veste, pobiranje čajnih vršičkov je zelo mukotrpno delo. Nabiralci nosijo na hrbtu veliko košaro, v katero gre 30 kilogramov čajnih vršičkov, za kar dobijo dva evra. Ampak ko srečaš ženico, ki komaj nosi teh 30 kilogramov, in jo pozdraviš, je vsa nasmejana in prijazna. Ne pritožuje se. Takšni so Afričani.  

Zakaj Afrika? In kaj ste začutili, ko ste prvič stopili na njena tla? 

Verjamem, da se rodimo s svojim poslanstvom. Če znamo poslušati sebe, svojo dušo, ki si je izbrala lastno pot, potem ga bomo zagotovo odkrili. K sreči sem za svojo pot v tem življenju vedela že zelo zgodaj. Že pri štirih letih sem staršem in vsakemu, ki me je hotel poslušati, zelo odločno povedala, da bom, ko bom velika, šla v Afriko in pomagala otrokom. Od malih nog sem vedela, kam bom šla, kje bo moja misija uresničena. V osnovni šoli sem vedno prisostvovala vsemu, kar je bilo povezano z Afriko. Vse to se je skozi leta odraščanja mariniralo v meni. Po končanem tretjem letniku prava sem se odločila, da naredim pavzo in grem za tri mesece na prostovoljno delo v Ugando in Tanzanijo. Te tri mesece sem podaljšala v eno leto. 

Številni občutki so me prevevali, ko sem stopila na afriška tla. Afrika je v medijih večinoma opisana kot črna, suha, revna in bolezni polna celina, kjer divjajo vojne. Seveda se te vsi ti strahovi malo dotaknejo – spraševala sem se, ali so tam res vsi revni; kako jim bom konkretno pomagala; kaj bo, če zbolim; ali imajo bolnišnice; so tam samo blatne hiše sredi savane …

Ko sem stopila v Kampalo, dvomilijonsko metropolo s stolpnicami, nakupovalnimi centri, internetom na vsakem koraku, elektriko in z značilnim afriškim truščem, sem zato doživela kar šok. Ker sem bele polti, so name gledali kot na tujko in za mano kričali mzungu, mzungu (‘belka, belka’). Ta pozornost mi je bila na trenutke preveč; nisem vedela, kako se z njo soočiti. Štrlela sem pač iz povprečja.

To so bili prvi občutki Afrike. Nato sem odšla k jezeru Bunyonyi, kjer sem delala kot prostovoljka in vodja programov, in dokaj hitro že začela pomagati pri obstoječih humanitarnih projektih.

Malavijski otroci in celo vaščani vas imajo kar za "mamo Jano", kličejo vas "Ama Yana". 

V Elinem centru, v objezerski vasi brez cest, elektrike in vode, sem živela sedem let. Center, ki sem ga tam postavila, vsak dan obiskuje 250 otrok. Od teh jih je petdeset s posebnimi potrebami (učne težave, disleksija, zmanjšane kognitivne sposobnosti, slabovidnost, motnje pozornosti). Z njimi delamo vsak dan po tri ure, vse pa tudi dobro nahranimo. Podelili smo že preko sto tisoč brezplačnih kosil, ki je za marsikaterega otroka tudi edini obrok v dnevu. Tako hvaležni so zanj.

Center zdaj deluje že trinajsto leto, in čeprav je bilo na začetku vse skupaj videti kot kaplja v morje, imamo kljub vsemu kaj pokazati. Tudi nekaj sto botrstev deluje prek organizacije ELA. Otroci s pomočjo botrstva dobijo komplete daril z najnujnejšim: čeveljčke, da se jim pod nohti ne zaredijo ličinke zajedavcev, ki jim sicer zaradi hoje po blatu pridejo v telo in jih razžirajo. Potem mreže proti komarjem, s katerimi preprečujemo malarijo, pa mila, zobne ščetke in paste, da jim zobkov ni treba izpirati s slano vodo.

Pravzaprav je treba tako malo, da jih obvarujemo pred najhujšim. Botri otrok plačujejo deset evrov na mesec, da otroci vsak semester dobijo, kar najbolj potrebujejo, in tako je lažje tudi družinam. Vsi otroci dobijo enake stvari, da med njimi ni ljubosumja. Tudi ko me slovenski botri vprašajo, ali lahko kupijo kaj posebnega za svoje posvojence, raje vidim, da ne. Če dobijo vsi enako, vidijo, da so vsi enako vredni in ljubljeni.

Še posebno zavzeti ste pri delu z otroki s posebnimi potrebami; pravite, da so oni Angeli vaše duše.

V Ugandi, kjer sem obiskala center za otroke s hudimi posebnimi potrebami (fizičnimi in psihičnimi), zaradi pomanjkanja izobrazbe verjamejo, da je otrok, ki ima kakršno koli pomanjkljivost, poslan od hudiča, njihove mame pa obtožujejo grešnega življenja, ki naj bi se izrazilo na otroku. Skrivajo jih v zaprtih prostorih, da bi se izognili ogovarjanju sosedov.

Ko so odprli ugandski center, so jih iz zaprtih hiš rešili 90. Vlada je obljubljala, da bo to kakovosten center, a ko sem stopila vanj, me je skoraj zadela kap. Nekdo je pač pokradel denar, otroci pa so spali na betonskih tleh, v oknih ni bilo stekel in bili so lačni. Takrat sem imela 400 evrov – to sta bili dve plači, ki sem ju zaslužila pri humanitarni organizaciji, za katero sem delala.

Uspelo mi je priti do lokalnega steklarja, da smo zasteklili okna in otroke zaščitili pred mrazom in komarji. Potem smo na polja posadili 300 kilogramov krompirja in fižola, ki lahko samo v treh mesecih dajo tudi tri tisoč kilogramov hrane. Nato sem spet šla v Slovenijo predavat in nabirat sredstva, da sem jim lahko še naprej pomagala.

Se vas je kateri od otrok še posebno dotaknil?

To je bila drobna gluha punčka Anita, ob kateri sem začutila, da je moje poslanstvo predvsem delo z otroki, ki imajo posebne potrebe, zato sem se jim predala tako v Malaviju kot v Keniji. Ta punčka me je gledala na prav poseben način in v jeziku gluhih, s prstki na svojih ličkih, je ponazorila obrazne luknjice, ki se mi zarišejo, ko se smejim. Razložili so mi, da me je tako poimenovala v znakovnem jeziku.

Še vedno mi je toplo pri srcu, ko se spomnim na to. Zame so otroci s posebnimi potrebami najbolj ljubka, najbolj ljubeča, dragocena in prijazna božanska bitja, ki sem jih kdaj srečala. Tisti, ki so se z njimi že srečali ali morda delali z njimi, se bodo zagotovo strinjali, da so to ljudje brez mask.                   

Kako odgovarjate tistim, ki so prepričani, da je najprej treba pomagati in poskrbeti za ogrožene otroke v Sloveniji?  

Vsi otroci sveta so naši otroci. Barva kože in državne meje zame ne predstavljajo ovir. V Sloveniji deluje socialna podpora, imamo sistem otroških dodatkov, česar v Afriki ni. Problem, ki ga vidim pri nas, je, da si ljudje ne upajo povedati in prositi za pomoč, češ kaj bodo pa drugi rekli. Ja, povedati je treba, ker Slovenci zelo radi pomagajo, in se bo takoj organizirala akcija, koncert … A ljudje morajo vedeti, za kaj dajo denar. Skupaj smo močnejši!

To je tudi slogan moje organizacije ELA, njen logotip pa je roka, ki vam jo ponujam, da se je oprimete in da drug drugemu pomagamo ter po svojih močeh lepšamo svet. Slediti svojim sanjam in poslanstvu sem se odločila tudi zato, da bom za sabo pustila vsaj malo lepši svet. Z dobrimi deli lahko k malce lepšemu in pravičnejšemu svetu prispevamo vsi. Afrika me je naučila, da si je med seboj treba pomagati, kajti tam brez medsebojne pomoči ne preživiš.

Celoten pogovor lahko preberete v tiskani reviji Sensa februar/marec 2024, ki je že na prodajnih policah.

• Preberite si še: Katero čustvo je povezano z LEDVICAMI in MEHURJEM?

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja