Barbara Pia Jenić: "Dotik pove več kot tisoč besed"

Barbara Pia Jenić je pionirka in utemeljiteljica senzorialnega gledališča, umetniška vodja in ustanoviteljica gledališča Senzorium, režiserka, producentka, pedagoginja, magistrica govora in igralka.

Pravi, da so se elementi senzorialnega gledališkega jezika pojavljali v zadnjih dveh stoletjih, v poskusih in manifestih pomembnih ustvarjalcev s konca prejšnjega tisočletja, vendar so bili vedno prisotni v življenju in umetnosti v različnih oblikah, njihovi začetki pa segajo tudi več kot tri tisoč let nazaj do starogrških misterijev.

Njeno gledališče Senzorium pa v zadnjem obdobju prenaša senzorialna orodja potopitvenih učinkov tudi na oder in s tem odpira nove možnosti sporočanja v klasičnem gledališču, v umetnosti na splošno in na drugih področjih (etnologija, antropologija, filozofija, medicina, šport, izobraževanje, gospodarstvo).

Kako se senzorialno gledališče razlikuje od drugih gledaliških zvrsti? Kateri so bistveni elementi senzorialnega gledališča?

Že samo ime pove, da nagovarja vse čute. Potem bi bil lektorski prevod senzorično, kar v slovenščini tudi je, vendar je senzorialno avtorska beseda, ki jo uveljavljam v povezavi s to gledališko metodo že od začetka.

Ta namreč vključuje tudi elemente tišine, praznine, teme, pojma igrati se in nepričakovanega, wu wei, vzbujanja radovednosti, aha momentov, sloni tudi na filozofskih utemeljitvah fenomenologije, psiholoških C. G. Junga in njegove sinhronicitete in kolektivnega nezavednega, ukvarja se z miti, rituali in simboliko, posega tudi na področja etnologije, antropologije, nevroznanosti, medicine, zgodovine umetnosti, literature, duhovnosti, animacije predmetov, giba, zvoka, oblikovanja luči in teme, oblikovanja praznega prostora, nevidnim, neotipljivim in neslišnim …

Kaj je tisto, kar vas je pred več kot 20 leti pritegnilo, da ste se začeli ukvarjali s senzorialnim gledališčem?

Predvsem me je prevzelo to, da je to nekaj naravnega, organskega, da je to igra, ki jo poznamo vsi, kjer se vsi igramo in kjer se ne pretvarjamo v smislu nastopa, ampak v smislu igre vlog, kjer smo lahko iskreno vse. In prav skozi to igro vlog, v kateri lahko bivaš od ene do petih ur, spoznavaš, kako lik diha, doživlja, vidi, sliši, se odziva na različne situacije, ki jih vsakih nekaj minut povzročijo posamični obiskovalci s svojim odnosom do trenutka. Stalno se odzivaš skozi percepcijo lika, skozi njegov miselni in čustveni svet.

Senzorialno gledališče je zaradi svoje interaktivnosti in natančnosti, predvsem pa močne bližine z obiskovalcem izjemno močno orodje za poglabljanje v lik. Saj nas določa tudi pogled »drugega« in ta drugi je vedno obiskovalec in njegove reakcije so lahko zelo drugačen od pričakovanih. Zaradi izjemne bližine z obiskovalcem moraš ostati pristen, 'no acting'; vsak minimalen odklon ali želja po pretvarjanju v trenutku vzpostavi distanco, četrto steno do publike. In obiskovalec se umakne, takoj začuti to pretvarjanje.

V odnosu mora prevladati iskrenost, ki pa je možna le, če čustvuješ, misliš in reagiraš naravno in spontano skozi vlogo, ki jo imaš. Medtem ko so prizori kratki in ponavljajoči se.

Bi lahko podrobneje razložili, kaj je čutna ekologija?

Čutna ekologija je za moje pojme skrb za pravo mero zvočnih, vizualnih, taktilnih ali olfaktornih sporočil, znakov, komuniciranja. V mestu Ljubljana prihaja do vizualnega onesnaževanja z reklamami in plakati, sploh v starem mestnem jedru. Reklamni panoji tekmujejo za našo pozornost in mi umikajo pogled s pročelja stavb na plastične živopisane implantate, reklame najbolj agresivnih in korporativnih blagovnih znamk.

Ljubljana je že postala reklamno polje, tudi v svetovnih metropolah zelo težko pravočasno razberem napise in smerokaze, saj se na vsakem koraku svetijo in utripajo živahne podobe reklamnih panojev, tako da semafor včasih spregledaš. Zvočno onesnaževanje pri nas v Sloveniji je prisotno v stanovanjskih naseljih, kjer določene družine nimajo občutka, do kdaj je čas za disko ali narodno-zabavno muziko in do kakšne jakosti.

Tudi vse pogostejše preletavanje helikopterjev zelo nizko nad stavbami štejem sem, trgovske centre, ki na vsakem koraku nabijajo drugačno glasbo, pomešano z glasovi kupcev, zvokom blagajn. Zvočno onesnaževanje je lahko tudi tekmovanje različnih vrst glasbe na Tromostovju. Se pravi, taki zvoki, ki ne grejo v kontekst in zaradi katerih se počutimo slabše. Olfaktivno onesnaževanje je lahko že vsaka preveč odišavljena oseba, ko vstopi v javni prostor in povozi ves kisik. Ker je vonj detonator nezavednega in spomina in seže zelo globoko, lahko v hipu vpliva na naše počutje, reagiramo lahko tudi z glavobolom ali slabostjo, kadar so nam vonji neprijetni (kar je zelo individualno). Če vstopite v prostor, ki smrdi, vam bo v hipu šlo na bruhanje. Takšno moč imajo vonji.

Žal v naših hotelih in prodajalnah uporabljajo umetne vonjave, da bi vplivali na počutje in večjo kupno moč strank. Kemija je cenejša, naravna eterična olja pa so tista zdravilna, a dražja. Olfaktivno onesnaževanje zaznavam tudi v nekaterih lokalih in restavracijah, kjer je WC z izjemno močnimi kemičnimi vonjavami točno poleg mize za goste in zato ob hranjenju vohaš kemijo, in ne hrane. To je popolnoma neokusno, nezavedajoče, kot bi ti dali mizo k smetnjaku, zdaj pa uživaj v okusu, ki je pogojen z vonjem. Lastniki restavracij očitno ne vedo, da ločimo šest okusov in je ves degustativni organ povezan z vohom (če smo prehlajeni in ne vohamo, tudi ne moremo okusiti hrane) in bi morali paziti na vonjave v straniščih in do kam sežejo. Tu je veliko materiala in primerov, pa sem se skoncentrirala na take vsakdanje, na vsakem koraku.

Kakšno vlogo imajo v senzorialnem gledališču vonji?

Izjemno pomembno. Nekaj predstav sem naredila samo na podlagi vonjev. So izredno pomemben element za dostop do počutja, čustev in notranjega imaginarija obiskovalcev, zato jih je treba uporabljati izjemno previdno, z občutkom, pravo mero in z zavedanjem vseh možnih učinkov na človeka. Vsak lik in vsak prizor ima svoj vonj, tako pomemben je kot luč, glasba in scena v klasičnem gledališču. Vonje iz senzorialnega prenašam tudi v klasično gledališče, v muzej, galerije, tudi v Operi smo ga že imeli. Konec maja sem na Smell Festivalu v Bologni predstavila, kako vonji delujejo v različnih kontekstih.

Kot ste zapisali v magistrski nalogi, je dotik primarni čut, od rojstva povezan z okusom in vonjem. Dotik je naš najbolj primarni čut, čutilo – koža je prevodnik informacije, ki prek taktilnega impulza/stika vstopa v možgane. Poslušanje dotika je namenjeno odraslim, ki jih zanima, kako jasno lahko zaznamo misli in čustva prek dotika.

V izvornem senzorialnem gledališču so vse predstave interaktivne. Obiskovalec je voden, mnogokrat v temi ali poltemi, in je dotik vodiča edina varnost, ki jo ima pri potovanju v neznano. Brez zaupanja do vodiča se bo obiskovalec ukvarjal s svojimi strahovi namesto z zgodbo in vsebino dogodka.

Zato je dotik tako pomembno orodje. Poleg tega se uporabljajo taktilne površine ali predmeti, ki vzbujajo občutja in/ali imajo svojo dramaturgijo v zgodbi, hkrati pa je dotik izjemno pomembno orodje za komunikacijo brez besed med igralci. Informacije, kdo prihaja, kakšne probleme ali specifike ima, kakšen obiskovalec je, so zelo pomembne pri varnosti.

Varnost je na prvem mestu. To komunikacijo imenujemo metajezik in je večinoma uporabljana v labirintih, kjer so obiskovalci razpršeni po prostoru v labirintu in kjer tudi igralci nimajo pregleda ali stika med sabo, tam je zelo pomemben dotik in/ali zvočna komunikacija. V predstavah, ki niso interaktivne, npr. v klasičnem gledališču, uporabljam le elemente senzorialnega jezika, tam pa dotik uporabimo, če je možno in upravičeno, npr. Pri Preroku (Prerok, Kahlil Gibran) ga imamo, igralca se dotakneta nekaterih posameznikov, dotik je posvečen in nabit s pomenom.

Večinoma pa je oder ločnica med gledalci in obiskovalci, vid in zvok sta glavna kanala za sporočanje in dotik se v odrskih predstavah zgodi redko, ne tako pogosto, močno in zares kot v čisto senzorialnih predstavah. Predstava, Dantejeva komedija (Dante Alighieri), je izključno senzorialna; dotik in taktilni impulzi in druge čutne atmosfere so zelo pomemben del potovanja. Delo samo ponuja ogromno potenciala za senzorialni gledališki izraz.

Kako pa na dotik gleda nevrolingvistična znanost?

Nevrolingvistična znanost ponuja ogromno raziskav o tem, kako nujen, dobrodejen in zdrav je dotik za človeka. Antropozof Steiner meni, da je dotik eden izmed 12 čutov, NLP-jevci štejejo dotik med kinestetične čute, skratka, nimamo samo pet osnovnih čutov. Imamo tudi čut za bolečino, temperaturo, ravnotežje, govor, orientacijo. Veliko člankov je na internetu in vredno jih je prebirati. Potem lažje razumemo, zakaj imamo tako potrebo po dotiku, in če je nasprotno, kaj odsotnost ali odpor do dotika naznanjata in kako postopati. Je pa dotik povezan tudi s sposobnostjo govora in socializacije. Nujno branje.

Kako se lahko izkušnja senzorialnega dotika aplicira na vsakodnevno življenje in kako lahko izostrimo svoj taktilni čut?

Koža je organ dotika. Tudi jezik je. Hrano ne samo okušamo, ampak tudi otipamo z jezikom. Vedenje, da se s fizičnim dotikom prenašajo misli, je zelo močno orodje; še zlasti v čustveno močnih primerih (žalujoče osebe, ljudje v šoku), ko beseda ni slišana; takrat je pomemben fizični stik. Ko smo v šoku, namreč dojemamo realnost drugače; besede sicer slišimo, vendar ne moremo reagirati nanje, saj smo v nekem čudnem kokonu, kjer čas teče počasneje. Takrat je edino orodje dotik. Ta pove več kot tisoč besed. Ponuja oporo, varnost, zaščito, izraža skrb, pripadnost in sočutje.

Tudi v intimnih vezah je dotik kot sredstvo sporočanja zelo pomemben, takoj čutiš, ali je partner prisoten ali ne, vidi tebe ali z notranjimi očmi gleda kaj drugega, kar ga skrbi; zato mu lahko pomagamo, da se vrne v tukaj in zdaj. Vse to se da tudi priučiti, zato sem se odločila, da si bom za predajo znanja vzela dovolj časa za vsak segment in prvo delavnico poimenovala Dotik 1.

Prek dotika lahko intuitivno zaznamo, kaj oseba razmišlja in kako se počuti. Seveda moramo biti za to dovolj čutno odprti, umirjeni in čuječi. Pomemben del raziskovanja je tudi dotik v različnih kulturnih okoljih ali v različnih kontekstih znotraj enega kulturnega okolja. Objem je v severnih državah drugače sprejet kot v južnih, če malo posplošim; dotik glave pa nekje lahko pomeni žalitev, spet drugje pa čustveno oporo. Trepljanje po hrbtu je značilno za spodbudo nekoga, ki ima višji status, podrejeni ne bo direktorja nikoli trepljal po hrbtu: češ dobro si opravil. Čas, prostor in kontekst igrajo veliko vlogo pri raziskovanju dotika, ki ima lahko mnogo različnih pomenov; te smo pred kratkim prepoznavali na delavnici Dotik 1.

Imate kakšen nasvet, katere tehnike je dobro uporabljati, da bi izostrili svoje čute z namenom boljše komunikacije na delovnem mestu, samoljubezni in odnosov z bližnjimi?

Če nimate časa priti na senzorialne delavnice, potem za uvod priporočam vaje za čuječnost, taj či. Zelo priporočam ki aikido v Narodnem domu v Ljubljani, najraje meditacijo vipassana in jogo. Od tu pa lahko gremo skupaj z vajami za krepitev čutne sinestezije, poslušanje vonjev, dotika ipd. Za boljšo komunikacijo na delovnem mestu bi priporočala najprej jasno sporočanje. Zadnja leta opažam izredno nesposobnost komunikacije, neodzivnost in zelo nizko samopodobo v delovnih procesih.

Ljudje kar predvidevajo namesto drugega: kako se bo počutil ali kaj si bo mislil in potem vnaprej napačno ravnajo. Manjka wu wei, tišina in praznina, kjer je prostor za presek dveh množic, dveh individuumov, tisti senzorialni element, ki dopušča prazen prostor, ki omogoča možnost izbire. Senzorialni element tišina je tudi zelo pomemben del govornega sporočila. V tišini je skrit pomen vseh besed. Zato se je tako pomembno naučiti ne samo poslušati, ampak slišati. Mnogo prvin izhaja tudi iz taa, če hočeš voditi, moraš znati slediti ipd., skratka, gre tudi za veščine, ki že nekaj časa vstopajo na zahod s tisočletja starimi vzhodnimi tehnikami.

Kako lahko vadimo selektivno pozornost?

Selektivna pozornost je avtomatična, je ni treba vaditi. Dogaja se na podlagi naših filtrov zaznavanja in razkriva, pove veliko o našem trenutnem stanju in miselni naravnanosti. Lahko pa vadimo popolno pozornost in prisotnost v trenutku, se pravi tako, ki je odprta in ni obremenjena z našimi filtri zaznavanja. Popolna pozornost izhaja iz čuječnosti, pri senzorialnih vajah jo nadgrajujemo tudi s čutno budnostjo in sinestezijo.

To pomeni, da eno čutno modalnost zaznavamo in se jo učimo opazovati skozi druge čutne modalnosti. To pomeni, da voham barve, tipam zvok, poslušam vonjave ali dotik ipd. Vaje za pozornost in sinestezijo razvijam in uporabljam že tretjo dekado. Prenašam na udeležence izobraževanj na področju govora, nastopanja, komunikacije, senzorialnega jezika, igre … saj so uporabne za nadaljnje delo v senzorialnem, sodobnem gledališču in umetnosti, pri javnem nastopanju in komunikaciji v širšem pomenu ter v poslovnih in zasebnih odnosih.

Morda vas zanima tudi: 

• Živali nas človečijo (Valenitna Horvat Kokalj o odnosu med ljudmi in družnimi živalmi) VIDEO
• Obredno pitje kakava: Kakav odpira srce, dvigne vibracijo in jo tudi zadrži

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja