Odrasli ljudje niso zabavni, ker verjamejo, da je mladost nekaj, kar moraš prerasti, čeprav so obkroženimi s starejšimi, ki jim z vsako potezo poskušajo pokazati nasprotno.
Mladost in starost živita na nasprotnih polih naše življenjske daljice.
Vsaka zavzema svoj prostor in se bori za to, da ne bi bila pozabljena. Tudi v našem prostoru veliko pozornosti namenjamo naši mladini, ki zaman trka na vrata delodajalcev in našim dedkom in babicam, ki nekje na samem, odmaknjeni od vrveža sveta, zapuščajo ta svet. Če bi iz te daljice naredili krog, bi uvideli, da imata tako nasprotna pola našega življenjskega ustroja več skupnega, kot bi si želela priznati.
Mladost je boj. Boj za obstanek. Boj za pravico. Potreben za dokaz odraslemu svetu, da se tudi za mladega človeka najde mesto v družbi. Odrasli so namreč odrasli. Njim se ni več potrebno boriti za svoj košček pogače. Večina se je zasidrala v mirnem zalivu in samo od daleč gleda bitko, saj zaliv je vendar njihov (so si ga priborili). Bog ne daj, da bi sprejemali ranjence ali da bi nudili zavetje tistim, ki se ne želijo več boriti. Ker življenje je boj.
Tudi starost je boj. Gre bolj za šahovsko partijo. Včasih igraš sam s seboj. Včasih z namišljenim sovražnikom. Tudi za staroste ni prostora v mirnem zalivu. Kdor želi uživati v zalivu, mora prispevati. V zalivu se lastna vrednost in pomembnost merita po ekonomskem modelu »maksimizacije« dobička. Kdor porabi več kot zasluži - dela minus. Ena minus dva je vendar minus ena.
Tudi odraslost je boj. Si na točki, ko se ti ni več potrebno boriti za to, da bi lahko preživel. To je lep občutek. Občutek, ki omamlja. Odraslost je boj z naravo človeka. Notranji razkol namreč kot speči virus preži na našo šibkost. Po eni strani želja, da bi pomagal tistim, ki se še borijo, in prevzel nase breme tistih, ki že šahirajo, po drugi strani pa strah pred tem, da bi se zopet znašel na bojišču in da bi izgubljal dragocen čas v brezsmiselni partiji.
A ni zanimivo, da vsi starejši s tako nostalgijo gledajo na svojo mladost? To je bil čas, ko smo se borili za svoj prav, ko nismo bili omejeni s svetom, ki nas obdaja in smo živeli skupaj. S prijatelji povezani v eni misli: »Skupaj nam bo uspelo.« In res jim je, toda kaj potem ni več časa za prijateljstvo? Ob »štalci« in »kravci« se z veliko ograjo zapremo pred svetom, ker se bojimo, da nam bo nekdo nekaj vzel?
- A veste zakaj ima »gorenc« na vhodnih vratih dva kukala?
- Z enim pogleda kdo je prišel, z drugim pa kaj je prinesel.
Včasih imam občutek, da smo nehali gledati skozi drugo kukalo, ker imamo občutek, da vsi samo nekaj jemljejo in da ni nikogar, ki bi nam lahko prinesel nekaj vrednega. Občutek ugodja v nas ubija naš smisel. Že dolgo je dokazano, da ugodje ne prinaša občutka samouresničevanja in samopotrditve. Občutek osebne polnosti in izpolnjenosti se kaže v doseganju nemogočih ciljev preko nemogočih naporov z nemogočimi ljudmi.
Mladost je norost, ker je polna izzivov in neobvladljivih posledic dejanj, ki jih delajo mladi ljudje, ki si dovolijo upati. Zaradi nedokončne razvitosti možganov je lahko takšno eksperimentiranje za marsikaterega mladega človeka tudi usodno, toda ravno to je dodana vrednost odraslosti. Radovedni duši dodati kanček preudarnosti in strahospoštovanja.
Zakaj odrasli ljudje niso zabavni? Pred kratkim sem gledal video neke mame, ki je izvedela, da ima raka in je pred kemoterapijo svojo hčerko prosila, da naredi z njenimi lasmi kar si poželi. Rezultat je spodnja slika.
To je tisto, kar kot mlad človek pogrešam pri odraslih. Kanček samoironije kot spomin na to, da je mladost še vedno prisotna.
Odraslost se mora veliko naučiti tudi od starosti. Ogledalo našega življenja je namreč hud sodnik. Ko telo ni več zmožno slediti tempu te naše mimimkrije, nastopi težka refleksija. Minljivost duha in telesa v nas zopet prebudita pomembna vprašanja smisla naših življenj in ciljev, ki smo jih dosegli.
Pred kratkim sem bral študijo bolnišničnih delavcev, ki so bolnike na smrtni postelji spraševali o tem, kaj najbolj obžalujejo v svojem življenju. Pet najbolj pogostih odgovorov je bilo:
1. Želim si, da se ne bi tako gnal pri svojem delu.
2. Želim si, da bi obdržal več in boljši kontakt s prijatelji.
3. Želim si, da bi si dopustil, da bi bil bolj srečen.
4. Želim si, da bi imel pogum, da bi pred drugimi izrazil pravi jaz.
5. Želim si, da bi živel v skladu s svojimi željami in ne tako, kot so drugi želeli od mene.
Če želiš pomagat ranjencem, moraš tvegati in zapustiti mirni zaliv ter iti na »fronto« pripravljen dati svoje življenje za sočloveka. Če želiš šahirati, moraš najti čas za vsako potezo in tvegati, da boš izgubil. To je namreč igra, iz katere se lahko veliko naučiš. Odraslost ima več obrazov in se skozi različne življenjske razmere nenehno spreminja. Tako obstaja čas, ko je potrebno, da je odrasel človek zares odrasel v vsej svoji resnosti; ko je potrebno udariti po mizi in zahtevati spoštovanje; ko je potrebno darovati del sebe za to, da se ohrani družina; ko je potrebno služiti denar in biti pozoren na vsak zaslužen cent, itd...
Obstaja pa tudi čas, ko se je potrebno iz srca nasmejati; ko je potreben objem in tisti čarobni stavek »imam te rad«; ko lahko delamo nič in trošimo brez pretirane vesti; ko razvajamo in se pustimo razvajati in ko si dovolimo biti ljudje tudi do tistih, ki od nas pričakujejo nadčloveškost.
Obstaja čas, ko moramo mladost krotiti in čas, ko se moramo sami iz nje nekaj naučiti. Obstaja čas, ko moramo slediti igri šaha in čas, ko se moramo pustiti nadigrati. Kdaj je pravi čas za pravo potezo, pa je umetnost življenja.
Domen Strmšnik
je zakonski in družinski terapevt, ki deluje pod okriljem Študijskega in raziskovalnega centra za družino (ŠRCD)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
