Najbolj pogosta težava je projiciranje oz. premeščanje čustev na napačno osebo.
Piše doktorica psihologije
Ko sem bila na podiplomskem študiju, je bila v enem od psiholoških učbenikov vrsta sličic, ki so ponazarjale, kako ljudje premeščajo čustva - zlasti jezo.
Prva slika je prikazovala moškega, ki ga nadira nadrejeni. Očitno za prizadetega ni bilo varno, da bi šefa nadrl nazaj, zato je na naslednji sliki videti, kako je prenesel svojo jezo in se po prihodu s službe znesel nad ženo. Tretja slika je prikazovala ženo, ki kriči na otroke. Otroci se znesejo nad psom in pes ugrizne mačko.
Pri nizu sličic me je prevzelo to, da kljub navidezni preprostosti presenetljivo točno prikazujejo, kako močno negativna čustva prenašamo z osebe, ki so ji namenjena, na lažjo tarčo.
Primer:
Alenkino mnenje o moških je: "Nezanesljive barabe so... vsi! Ne moreš jim zaupati. Vedno se obrnejo proti tebi. Slabo mi je od njihovega izkoriševanja."
Alenko je zapustil lastni oče. Če bi si priznala to dejstvo, bi se morala odreči svojim priljubljenim fantazijam in sliki popolnega očeta. Morala bi ga pustiti, da gre. Namesto tega je jezo in nezaupanje, ki sta bila namenjena očetu, prenesla na druge moške.
Ne da bi se tega zavedala, je vztrajno izbirala moške, ki so jo razočarali in razjezili. Dokler je svojo jezo lahko sproščala nad drugimi moškimi, se ji ni bilo treba jeziti na lastnega očeta.
Jeze na starše si običajno nočemo privošliti - saj bi ta preveč ogrozila našo predstavo o njihovi popolnosti.
Iz knjige Strupeni starši, dr. Susan Forward in Craig Buck
Preberite si še:
- Prisegel sem, da ne bom tak kot oče! Potem pa me je zapustila žena...
- Aleš Ernst: Zakaj nam odnosi ne uspejo? (Sensa podkast)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
