Veličina neznatnega

Veličina neznatnega Eno je sveto: Preprosto in Pristno (Srečko Kosovel)

Vsakdanjost je postala že skoraj sinonim za banalnost: kar je običajno, to naj bi bilo dolgočasno, nezanimivo, nevredno pozornosti. Odtod nujnost pisanega sveta izrednih doživetij, ki jih ponuja oglaševanje. Obljubljeno nam je, da bomo v nakupu tega ali onega doživeli prav tista poživljajoča čustva, ki nam v vsakdanjem življenju manjkajo. To nam z lepakov in ekranov obetajo tudi potovanja v daljne dežele, srečanja s tako imenovanimi izrednimi ljudmi, dogodivščine, ki se kot slap umetnih ognjev vsujejo na človeka in ga razvnamejo.

Obenem pa se zdi, da vsakdanji svet res nima več kaj ponuditi in da nič ne more potešiti vsega naveličanih množic. Ljudje so na lovu za tem, kar naj bi jih naredilo živahnejše in kar bi jim obudilo voljo do življenja in dalo zalet. Siva, naporna vsakdanjost naj bi bila breme, ki ga je treba čimvečkrat odložiti. Potemtakem bi bilo najbolj razgibano in navdušujoče tisto življenje, ki omogoča kar največ skokov ven iz banalnega vsakodnevnega pehanja v praznično in izjemno.

Ljudje doživljajo dejstvo, da si česa ne morejo privoščiti in prilastiti, kot atentat na lastno življenjsko srečo, ter sovražno iščejo krivca za svojo morečo vsakdanjo bedo. Ekonomska kriza zato sprosti veliko napadalnost med ljudmi in porabniška družba, ki mora naenkrat varčevati, je vsa iz sebe. Omejevanje lastne kupne moči je za množico nevzdržno ali celo nezaslišano: nizki dohodki jim kratijo edino možnost sreče! Iskanje česarkoli predmetnega, kar bi dalo življenju vonj in okus, kar bi dajalo zagon in občutek, da je živeti sijajno in navdušujoče, je danes močno razširjeno, vsaj toliko, kot sta razširjena potrtost in nemoč.

Premalo pa verjetno govorimo o tem, da občutek življenske polnosti izvira iz naše sposobnosti, da karkoli globoko čutimo in doživljamo. Kdor živi v stiku s skrivnostjo vsega, kar doživlja, se že samo s tem podaja na pot, ki ga bo zmeraj na novo presenečala, preizkušala, strašila in obenem nagrajevala za pogum, s katerim na njej vztraja. Intenzivno, razgibano, bogato in drzno življenje je predvsem v zvezi z našo sposobnostjo, da na vsakem koraku upamo vse, zastavimo vse ... in zato tudi vsak svoj hip doživljamo kot velik dogodek.

Za doživljanje življenjske polnosti je potrebno znati doživljati polnost vsakega hipa. Treba je ustaviti čas in zajeti trenutek. Samo v ljubezenskem zlitju s hipom lahko odkrijemo čudež njegove popolnosti: sprožena je iskriva, pristna vitalnost, v kateri se prerodimo. V človeku, ki zbrano in pristno doživlja, se stalno sproščata svežina in velika življenjska moč.

To se na primer dogaja materi, ki se dan za dnem ukvarja z otrokom.

Žena češe otroka in v preprostem gibu, ki ga je ponovila že tisočkrat, doživlja velika in globoka čustva. Ko gre otroku skozi laske, ko čuti glavico v svojih rokah, zmeraj na novo doživlja živi čudež svojega otroka: njegovo rast, njegovo lepoto in milino. Obleči otroka je lahko tih, neslišen spev dajanja in prejemanja, če imamo čas, da je vsak gib doživetje. Tako je lahko s kuhanjem, ko iz kupa pisane zelenjave nastane že stokrat ponujena juha. Toda če znam čutiti vonj zemlje, ki veje iz zelenih stebelc, in gledam v zvezdo razporejene drobne liste ali v cvetlične šopke oblikovano cvetačo, doživljam stik s silo, ki je oblikovala to razkošje in potem to ni več kuhanje običajnega kosila. Stik z vsem, kar je ta čudež, ki ga imam v rokah, priklicalo iz zemlje, ga napojilo z zrakom in lučjo, me potegne v svoj sijaj, kot bi prvič odprla oči sveže in nedolžno. Življenje lahko priteka v kuhinjo kot slap luči, vonjav in srečnih dotikov.

Tako vstaja kruh na deski in tako dehti marmelada, ki je komaj skuhana. Če si vzamemo čas in mir zato, da le pet minut doživljamo blagoslov in milost vsega, kar veje iz narave, potem je že to sto in stokrat možno prerojenje. Ko gledam limono, to malo zimsko sonce, kako je popolna v svoji obliki, kako njena lupina seva in kakšen oblaček dišav se dvigne iz nje, ko jo podrgnem, si mislim, da je dovolj malo, čisto malo za trenutek popolnosti. In vse je lahko temu podobno, če je vse, kar delam, prisotno v meni. Če sem tu, pri vsaki stvari, ki jo delam, zmeraj vsa, in če pustim, da me te male stvari prevzamejo.

Táko je sveže jutro, ko odprem okna, da prezračim sobo, in take so otroške copatke, ki jih spravim pod posteljo, in taka je moja roža, ki je spet odgnala nov list, še rosno povit in nežen. Táko je lahko pospravljanje, če gledam na nered kot na nekaj, kar mi pove, da smo se včeraj imeli lepo in da bo jutri spet hiša pripravljena za vesela srečanja. Vsak predmet, ki ga pogledam z ljubeznijo, mi odgovori in mi pove svojo zgodbo in vse je razpostavljeno tako, da se razodeva.

Vse je mogoče delati polno, goreče; obešati perilo, ki dehti po čisti vodi, brati ali pisati ali igrati karte z malo deklico, ki si sproti izmišljuje pravila igre. Vsak dan nam daje možnost, da ga izbrano ustvarimo iz sebe. Vsako opravilo je lahko živ odsvit vsega, kar čutim, in izpoved o vsem, v kar verjamem.

Ta svetost, ta preprosta lepota vsakdanjosti postavlja človeka v jedro vsega, kar je v življenju najbolj presenetljivo. Toda treba se je odločati, v kaj se bomo zazrli in čemu se bomo izročali. Najti je treba način, da s čuječnostjo in zbranostjo spremenimo svojo vsakdanjost v neizčrpno čudenje, v prostor, ki ga lahko naseli razkošje. Saj dobro vemo, kako prazen se človek vrača z raznih srečanj in potovanj, če ima v sebi sestradano in pohlepno praznino, ki vase posrka vse, kar bi nas lahko napolnilo. S to praznino se neuspešno spopadamo, dokler ne pustimo preprostim stvarem, da nas obstopijo, nagovorijo in spreobrnejo.

Vračanje v preprosto razsežnost življenja bi naše domove in tudi širše okolje naredilo primernejše za človeško srečo in bi zlasti naredilo prostor za otroke. Otrok, ki je danes prisiljen, da se podreja ritmom odraslih, že zelo zgodaj izgubi prostor za svoja mala veselja. Ne damo mu časa, da bi hodil po zidku desetkrat naprej in nazaj, da bi četrt ure opazoval čebelo na steklu, da bi se prav počasi, tako kakor čuti, pripravljal na odhod v šolo in se medtem še igral in obiral, ker brez tega ne more. Otrok, ki je po naravi naravnan na ritem narave, torej na postopno prehajanje iz enega stanja v drugo, je vržen v mehanizem vsakdanjosti, ki ga zmelje, mu ubije pristno naravnanost v zbranost, temeljitost, podjetnost, s katerimi je mogoče potem v odraslosti izpeljati prav tako zbrana, podjetna in temeljita dela.

Otrok si vedno vzame veliko časa in vse dela temeljito in z veseljem, če ga s svojim nasiljem in površnostjo ne zadušimo in prisilimo v pospešeno, nenaravno obnašanje. Svet, ki bi dal otroku čas in prostor, da se izrazi, bi bil tudi za nas odrasle veliko boljši, veliko bolj skladen, miroljuben in spoštljiv do naših čustev. Otrok je praznično bitje, sposobno neizčrpnega odkrivanja in blaženosti: in prav tega odrasli ne znajo več doživljati.

Svojo vsakdanjost je treba voditi, ne divjati za njo. Drugače tvegamo, da se nam bodo prazni trenutki nakopičili in pod sabo pokopali smisel našega življenja. Prepozno se bomo spraševali, kako se je to moglo zgoditi in zakaj nas požira votel brezup. Graditi je treba gostoljuben svet, v katerem imajo čas doživljati veliki in mali ljudje. Kakšno prihodnost lahko svetu dajo otroci, ki niso imeli časa, da se razvijejo počasi in pristno, v miru, v varni vsakdanjosti, ki jo imajo čas spoznati kot veliko skrivnost? In kaj lahko stori odrešilnega in dragocenega (pa čeprav neznatnega) odrasel človek pri svojem delu, če mu je tuja lastna človečnost?

Otrok, ki očaran strmi v nebo, postaja v odprtosti za lepoto in čar preprostih stvari ljubeč in svoboden človek. V stiku z večjim od njega, ki pa je obenem tudi blagodejno, se mu v dušo nakaplja vsak dan dovolj, da lahko v njem nazadnje odžene duhovna moč. Pred nami se razvija človek, ki zmore svojo človečnost: svojo majhnost in veličino obenem.

Zna biti božji otrok, ker vidi slavje stvarstva, v katerega je postavljen, uživati darove svojega nevidnega raja in jih deliti.

Alenka Rebula

Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar