Sredi močvirja ni mogoče najti odgovora. Če stopim v čisti tok, v katerem sem nekoč že stala, pa me odnese v pravo smer.
Včasih se dogajajo stvari, ki jih ne razumemo. Dogodki nas preplavljajo. Dušimo se v odločitvah, ki so se zdele dobre, zdaj pa se vse zatika. Drugi se ne odzivajo, vse karte so premešane. Vse nam uhaja iz rok, tako se zdi, in nikjer ne najdemo oprijema. Hodimo naokrog brez jasne vizije in z občutkom, da ničesar ne usmerjamo … vse gre po svoje.
To močvirje običajno nastopi, ker smo zapustili trdna tla.
Kje se je začelo?
Nekje se je začelo vdirati, a nismo bili pozorni. Dokler nismo bili do vratu v težavah, smo rinili naprej v upanju, da se bo samo uredilo.
Občutenje nesmisla in naraščajoči strah nam narekujeta, da je čas, da se izvlečemo iz močvirja. Močvirnata tla se namreč nikoli ne končajo, če nadaljujemo brez smeri. Brodili bomo v krogu in ostali brez moči.
Treba je nazaj, nazaj tja, kjer smo zapustili sebe. Čas, da se obrnemo in krenemo po poti, ki nas je pripeljala do tu.
Kdaj je že bilo, ko nam je bilo zadnjič jasno, kaj si želimo?
Kdaj smo to čutili z vsem telesom, srcem in radostjo?
Kaj smo takrat odločili? Kaj je v nas zaživelo?
Pot nazaj vrača upanje
Težko se je vračati in včasih kar traja, a čutimo, da se vračamo v olajšanje in zato na težki poti ni obupa in trpljenja. Čutimo sicer napor, a podpira nas jasnost, srce je lahko in gori v veri. Pot nazaj je veliko lažja kot ustavljenost v močvirju, prodiranje naprej v slepi temi, v dušenju s slutnjo obupa.
Ko najdemo POZABLJENI TRENUTEK JASNOSTI, pomeni, da spet stojimo na trdnih tleh.
Močvirje se konča.
Spet na varnem
Ob sebi zagledamo žuboreči, živi rojstni izvir, ki pozna svojo smer.
Stopimo v čisto vodo in začutimo, kako preprosto in sveže je stati goli v svojem izvornem namenu.
Stopimo v čisti tok, voda je ravno dovolj globoka, prosojna in topla, da nas nosi brez napora.
Življenje ni težko, grozno težko je le broditi po močvirju.
Zato stopimo nazaj, ko vse v nas govori, da je prišel čas vračanja.
Poiščimo trenutek minulega, a ne izgubljenega razsvetljenja.
Čaka nas naš izvir, naš čisti tok, čaka nas milost prihodnosti po naši meri.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
