Ste že kdaj prosili nekoga (ki je kasneje umrl), da vam takrat, ko bo v onostranstvu, pošlje dokaz o posmrtnem življenju? Da vam da vedeti, da je z njim vse v redu? Na primeru, ki ga bosta poznala samo vidva? Ste dobili ta dokaz?
Hči, ki je poslala mavrico
"Moja hčerka je umrla pri 12 letih. Dan po njeni smrti sem bila v stanju otopelosti in šoka. V nekem trenutku popoldne sem se odločila, da grem ven na svež zrak. Nekaj minut po odhodu je okoli mene nenadoma začelo močno pihati. Bil je zelo močan veter, skoraj me je odpihnilo. Potem pa je tako nenadoma, kot je prišel veter, ponehal.
Ko sem stala tam in razmišljala, "to je bilo čudno," sem pogledala navzgor in zagledala najlepšo mavrico v svojem življenju. To je bila čisto cela, polna mavrica in bila je tik pred menoj. Dežja ni bilo. Brez dvoma vem, da mi je hči poslala to mavrico kot znak, da vem, da je v redu in je zdaj na čudovitem mestu. Mesece pred smrtjo je bila namreč obsedena z mavricami," piše Mirana Wilber.
Sin, ki je pokazal srce
"Moj sin je umrl, ko je bil star 27 let. Življenje se mi je sesulo, bila sem uničena. Po nekaj mesecih sem začela čutiti močan impulz, da bi obiskala medija, o čemer nisem nikoli prej razmišljala.
Govorila sem s sinom v mislih in mu vedno znova govorila: "Če si kje blizu, mi pokaži srce, samo pokaži mi srce in vedela bom, da si ti!"
Končno sem se opogumila in se dogovorila za termin pri dobro priporočenem mediju. Ko sva se srečala, me je pozdravil in rekel: "Izgubila si otroka." Prikimala sem.
"Sina."
Ponovno sem prikimala.
Nato je rekel: "Ali je umrl zaradi težav s srcem?"
Rekla sem, da ne.
Potem je rekel: "Čudno, ker mi kaže srce."
Zame je bil to dokaz, ki sem ga potrebovala," piše Sue Quinton-Hill
Najlepša lisica
Leta 2002 je moja partnerka nenadoma umrla. Vstala je in padla. Zdravnik na urgenci mi je rekel, da je umrla že preden je padla na tla.
Od izgube sem popolnoma otopel. Počutil sem se, kot da ni ničesar pod mojimi nogami in da sem ves čas v prostem padu. Prišel je dan pogreba in moj dom je bil še vedno poln družinskih članov. Nisem spal več dni.
Moja hiša je bila leta 1953 "dom prihodnosti". Bila je moderna hiša iz sredine stoletja z okni od tal do stropa v zgornjem nadstropju. Zaradi oken je bilo videti kot v hišici na drevesu. Nahajalo se je na parceli na koncu slepe ulice. Hiša je bila znotraj meja mesta, vendar je bila obrnjena na gozdno območje. Počutil sem se zelo osamljeno.
Nekaj mesecev pred smrtjo me je žena poklicala in mi povedala, da je za hišo največja mačka, kar jih je kdaj videla. Rekel sem: "Ha, to je komaj zanimivo," in nadaljeval z delom. Ponovno je rekla: "Moral bi priti sem gor in videti to mačko. Res je velikanska." Spet sem bil odklonilen, ker mi velika mačka ni bila tako zanimiva. Na koncu je rekla: "Prosim, pridi gor in poglej to mačko." Torej sem šel. Žena ni nosila očal. Ogromna mačka, ki jo je gledala, je bila res lepa lisica. Nikoli več je nismo videli.
Zjutraj na dan pogreba, preden je kdo vstal, sem na glas rekel: "Žena, če si še tukaj z mano, mi prosim pokaži tisto tvojo lisico." Pogledal sem ven in tam ni bilo ničesar. Počutil sem se tako osamljeno in tako obupano. Stopil sem do sprednjega dela hiše in moji dve mački, George in Gracie, sta sedeli na jedilni mizi in z repoma vihteli v sozvočju naprej in nazaj. Napeto sta strmeli v nekaj. Sledil sem njunemu pogledu na dovoz, kjer je spokojno sedela lisica. Takoj ko sem jo zagledal, je vstala in počasi hodila po sredini ulice, dokler ni izginila izpred oči. Nikoli več je nisem videl. To je bil eden najlepših in ganljivih trenutkov v mojem življenju," zapiše K. Roberts.
Imate tudi vi kakšne podobne izkušnje? Napišite nam jih v komentar ali v zasebno sporočilo!
- Preberite si še: Ko duše po smrti odidejo, jih lahko še vedno začutimo
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
