Triindvajsetega aprila zvečer, ko sem se odpravljal k počitku, je zazvonil telefon. Rečeno mi je bilo, da so prispeli prvi avtobusi beguncev iz Bosne.
Prihajale so cele vasi, z učiteljico, občinskim sekretarjem, celo zdravnikom, v avtobusih so bili poleg Bošnjakov tudi Romi. Spremljajoči policist je nekemu Romu dal vedeti, da niso najbolj zaželeni v Sloveniji, pa prejel v odgovor, da "četniška kama ne dela razlik med Bošnjakom in Romom".
Ženske so na tla sob položile odeje in prav na tleh se je dogajalo vse. Iz spoštovanja smo vstopali neobuti. Že po nekaj dneh so se pojavili prvi kuhalniki, kasneje pa celo štedilniki. Ženske so kuhale kavo, pekle pite. Stekli so pogovori, ob tragičnih novicah pa tudi skupna, glasna žalovanja.
Najbolj so trpeli izobraženci. Šokiral jih je odnos lastnih ljudi, ki jim niso več priznavali takšnega statusa, kot so ga bili vajeni, še bolj pa jih je prizadel odnos slovenske družbe. Učiteljice, ki so še pred kakšnim letom ali dvema hodile na počitnice, smučanje, seminarje v Slovenijo, so se morale soočiti s povsem drugačnim odnosom. Mnoge je močno prizadelo, ko so se soočali z občutkom drugorazrednosti, nezaželenosti.
Dvajsetletna, urejena študentka je prišla k meni s pritožbo, da jo srbi lasišče. Ugotovil sem, da ima uši, in jo s tem tudi seznanil. Sprva mi ni verjela, zato sem odrezal nekaj njenih las in pokazal gnide, ki so bile prilepljene na lase. V groznem spoznanju se je razjokala in stekla stran.
Policijski nadzor in gluha ušesa
O tem ni prav veliko znanega, vendar je bil begunski center na Viču sprva pod policijskim nadzorom. Omejitev gibanja izven centra je nadzorovala celo policija na konjih. Takšen režim je trajal le nekaj tednov, nato pa se je pod vplivom UNHCR-ja le liberaliziral. Begunci so dobili le status začasnega begunca, kar jim je onemogočalo zaposlovanje ali nastanitev izven centrov. Le redki posamezniki, ki so v BiH delali za tuja podjetja, so uspeli legalizirati svoj status v Sloveniji. Posledica tega je bila, da so bolj sposobni in izobraženi odhajali v tretje države, v Sloveniji so na koncu ostali le stari in bolehni z območij, na katere se niso mogli vrniti.
Nekateri delavci in prostovoljci v begunskih centrih so pri svojem delu izgoreli, postali razočarani in celo sovražni do beguncev. Pričakovali so izraze hvaležnosti, česar pa pogosto niso bili deležni. Begunci so se čutili ponižane, prizadete v svojem trpljenju. Ponotranjili so odnos družbe do njih, tako da sta se v njihovi drži hitro uveljavila odpor in zadržanost. To se je najbolj jasno zrcalilo v njihovem odnosu do hrane.
Hrana je bila sprva precej omejena. Mleko so prejeli le otroci. Obroki so bili pripravljeni v lokalnih gostilnah. Begunci so dali vedeti, da hrana ni pripravljena po njihovem okusu in tradiciji. Predlagali so, da bi jim bilo ljubše imeti surovine, kot so moka, jajca, skuta in podobno, da bi si lahko sami pripravljali hrano. Ker so njihovi predlogi naleteli na gluha ušesa, so vsak dan sicer vzeli hrano, ki jim je pripadala, da bi jo nato demonstrativno vrgli stran. Humanitarne organizacije so jim nato priskrbele nekaj denarja, da so si lahko sami kupovali in pripravljali hrano. Sčasoma so se ženske znašle, pričele hoditi v BTC, da bi tam "na črno" prebirale sadje in zelenjavo. Le tako so lahko zaslužile nekaj denarja, da so otrokom kupile kakšen priboljšek.
Kmalu po prihodu smo presenečeno ugotovili, da je med njimi veliko nosečih mladih žensk. Glede na to, da so bile vse približno enako visoko noseče, je bilo sklepati, da je mati narava poskrbela za to, da so zanosile prav v času zadnjih napetih in negotovih tednov pred izbruhom vojne.
Leta 1993 sem se vključil v mobilno skupino za psihosocialno pomoč. S kolegico psihologinjo sva obiskovala begunske centre v Ribnici, Kočevju in Ljubljani. Medtem ko so v ljubljanskih centrih živeli begunci, ki so večinoma prišli pred začetkom vojne, so se v drugih centrih nastanili begunci, ki so preživeli bombardiranja, obstreljevanja. Lahko bi rekli, da so bili potniki vsakega naslednjega avtobusa, ki je vstopil v Slovenijo, bolj travmatizirani kot tisti iz prejšnjih.
Spomnim se gospe, ki ni zmogla povedati sinu, da je oče padel v vojni. Ne bom pozabil tistega, skoraj psihotičnega pogleda otroka, ki čuti, da se je nekaj groznega zgodilo, vendar odrasli tega nočejo deliti z njim. Zaman smo poskušali prepričati njegovo mamo, da s svojim početjem škoduje otroku.
Prav tako mi je v spominu ostala mati, ki je pod vplivom skrbi in stiske postala povsem nefunkcionalna v odnosu do svojih otrok. Nekega dne se je pojavil stric, se pogovoril z njo in otroke odpeljal s seboj, da bi odraščali v bolj varnem in ljubečem okolju.
Getoizacija (ko umre vsako upanje)
Otroci so obiskovali improvizirano šolo v begunskem centru po bosanskem programu, mladina pa se je vključila v slovenske srednje šole. Nekateri so se hitro in učinkovito asimilirali ter dosegali dobre uspehe, nekateri mladeniči pa so se odzvali z odporom, ki ga gre razumeti v kontekstu odzivanja na negativen odnos gostiteljev.
Sčasoma so se begunski centri začeli spreminjati v geto. Dlje časa je trajala vojna, bolj so begunci začeli izgubljati upanje v vrnitev na svoja ognjišča. Nekateri so odšli s "trebuhom za kruhom", preostali pa so se vedno bolj pasivizirali. Izgubili so interes za učenje jezika in se naučili, kako izkoriščati humanitarno pomoč. Travma je postala kapital, s katerim se je dalo pridobiti naklonjenost tujih humanitarnih organizacij. Trpljenje, izgube, število "šehitov" v rodbini je prinašalo denar.
Slovenske odločevalce svarim pred tem, da bi begunce iz Ukrajine nameščali v velike begunske centre, telovadnice … Če bo vojna dolgotrajna – in najverjetneje tudi bo, se bodo populacije "začasnih beguncev" getoizirale. Svetujem (in si srčno želim), da se jih namesti v majhne kraje, kjer se bodo lažje in hitreje povezali z domačimi. Osebni stik namreč prinaša bližino, razumevanje, sprejetost. V kolikor bodo begunci nekoč zapustili Slovenijo, jih čaka trnova pot ustvarjanja nove identitete.
Tekst: doc. dr. Robert Oravecz
Celoten članek lahko preberete v tiskani reviji Sensa junij/julij 2022; v prodaji od 3. junija
- Preberite si še: Karel Gržan: "Skozi težko krizo, ki jo povzročajo manipulanti človečnosti, se bo dogodilo, kar oni ne načrtujejo..."
Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar
