To je dobro vprašanje, ki si ga lahko zastavimo, kadar opazimo, da ne prihaja do sprememb, po katerih hrepenimo.
Osupljivo je, kako prevezemamo nasilje, ki je uperjeno v nas. Če nas kdo napade, bomo skoraj zagotovo tudi notranje napadli sami sebe.
Bilo bi čudovito, če bi imeli v sebi dovolj samozavesti in dovolj svobode in notranje uravnotežnosti, da bi lahko prezrli sovražnosti, ko bi te prišle do nas. Nekdo nas verbalno napade, izpostavi naše slabosti in neuspehe. Ali ne bi bilo čudovito, če bi ob taki priložnosti temu človeku lahko pogledali v oči in iz srca dejali: "Žal mi je, da te to tako moti, ampak veš, zdaj se jaz počutim zelo dobro. Žal mi je, da si tako nesrečen. Bi mogoče kakšno kavo ali kaj drugega?"
Običajno pa se zgodi, da smo prizadeti in začnemo še sami uporabljati strelivo, ki je bilo pravkar uporabljeno proti nam. Tako soočenje se lahko zažre v nas in ostane v nas še več tednov.
Nihče od zunaj ne more odpreti vrati, da bi nas osvobodil notranje ječe. Ključ je pravzaprav na notranjih strani. Veliko časa potrebujemo, da najdemo vrata in obrnemo ključ, da bi stopili ven na pašnike, kjer rastejo cvetlice in je zrak svež in poln. Mi smo otroci narave. Misli bi nam morale švigati kot veter skozi polne pomladne veje in nas dvigovati ter odpirati proti novim obzorjem. Ne bi nas smele držati v postanem, mrtvem zraku neurejenih notranjih prostorov.
"Pa bi res radi ozdraveli oz. se spremenili?"
To je dobro vprašanje, ki si ga lahko zastavimo, kadar opazimo, da ne prihaja do sprememb, po katerih hrepenimo. Morda pa nočemo biti svobodni. Nekaj v notranjem zaporu potrjuje obstoj nečesa, česar še nismo pripravljeni spustiti. Umu ni potrebno prenašati nobene notranje policije ali zaporniških paznikov, ki bi nas držali v ječi. Lahko smo tako svobodni kot si želi naše hrepenenje.
Iz knjige Večni odmevi, John O'Donohue
- Poglejte si še: Kakšne maske boste pa uporabili proti resničnim nevarnostim?
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
