Duhovnost je lahko lepa stvar, zdravilni balzam za ljudi, ki so preživeli hudo travmo. Gotovo ima vsakdo pravico, da sledi svojim prepričanjem in veri, a nekatera spiritualna načela lahko – če jih jemljemo preveč dobesedno – izkrivijo prvoten namen in naprtijo krivdo žrtvi zlorabe. Eno izmed takšnih "načel" je vsesplošno prepričanje, da je treba vsem odpustiti.
Vsesplošno odpuščanje
Poglobiti se je treba tudi v misel, da je za uspešno zdravljenje travme nujno odpuščanje na vseh ravneh. Ne drži, vsem žrtvam se med procesom okrevanja odpuščanje ne zdi potrebno. Prezgodnje odpuščanje je lahko celo korak nazaj, saj žrtvam vrača boleče spomine na minulo izkušnjo, ko so iskale opravičila in skušale izničiti, pozabiti ali izbrisati dogodke med zlorabo. Odpuščanje med okrevanjem tudi ne prinaša vedno olajšanja, nasprotno, nekatere žrtve so močnejše, če ne odpustijo, še zlasti v primerih ko gre za spolno zlorabo.
Odpuščanje ima svoje dobre strani, a pri nekaterih žrtvah, ki niso imele možnosti izbire, odpuščanje storilcu, ki ne obžaluje dejanj, obudi travmo. Travmo krepi tudi prisila družbe, ki terja odpuščanje. Pritiski na žrtev, ki ni mogla izbirati, je kontraproduktivno in pogosto prenagljeno. Če je odpuščanje namenjeno žrtvi in ne storilcu, potem mora imeti žrtev pravico, da sama odloča o odpuščanju in po občutku izbere, kaj je bolje zanjo.
Žrtev naj se med ali po zdravljenju sama odloči, če in kdaj je pripravljena odpustiti. Spiritualne duhovne skupnosti, ki jih silijo k odpuščanju, češ da bodo potem postale boljše osebe, pa v resnici zgolj ovirajo proces zdravljenja in spodkopavajo njihovo zmožnost, da se same odločijo zase.
Iz članka: 7 spiritualnih prepričanj, ki razumljena narobe opravičujejo zlorabo
- Preberite si še: Kaj se dogaja za otrokom v inkubatorju?
Novo na Metroplay: Aljoša Bagola in Matej Šarc│1, 2, 3 ... bis! Podkast Slovenske filharmonije
