Drevesa, ki so zrasla v neugodnih razmerah, so najbolj usposobljena za življenje. Ljudje, ki so imeli težko preteklost, pogosto mislijo, da so manj odporni in sposobni od ostalih. Toda to postane res le v primeru, da ne ozavestimo vseh prednosti svoje trdoživosti.
Nismo preživeli slučajno in KLJUB razmeram. Preživeli smo zato, ker smo razvili potrebne sposobnosti in to je čarobno orodje, ki ga zdaj nosimo v sebi. Ga sploh želimo uporabljati?
Drevo, vsajeno v navpični rebri, mora odgnati zelo globoke korenine, da ga ne odnese prvi sunek.
Deblo se mora preusmeriti, ker ga vleče v globino. Naravna navpičnost ni mogoča, mora jo šele ustvariti z obratom navzgor. Najti mora primerno lego, da kljubuje silam, ki vlečejo v dolino.
Veje si morajo izboriti pot do luči in pognati više. Vse, kar je drugim drevesom podarjeno, si to drevo pribori z razvijanjem posebnih sposobnosti.
Zato poglejmo, kaj nas je rešilo, da smo ostali živi, in kako lahko to velikansko in zgrajeno moč uporabimo danes, ko nismo več nebogljeni otroci.
Vsem nam koristi, da meditiramo ob drevesih, ki rastejo v najtežjih razmerah: iz skale, nad previsi, na robu grebena, ki ne daje zavetja.
Tam niso ostale naše ujete sanje, tam je ostala napoved naše zmage.
Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar
