Način ravnanja z otroki najbolj jasno razkrije dušo družbe, je nekoč izrekel Nelson Mandela, ki ga v knjigi Navidezna normalnost citira slavni dr. Gabor Maté. Sledi izsek iz knjige.
"Ali vas kdaj obtožijo, da valite krivdo na matere?" sem poprašal pediatra in raziskovalca Jacka Shonkoffa s harvardske univerze. "To mi pogosto povzroča skrbi," je odgovoril. "Če govorimo o močnih vplivih družinskega okolja na otroke, se lahko znajdemo na spolzkih tleh, saj ljudje potem porečejo: 'Starši slabo opravljajo svoje poslanstvo, oni so krivi'."
Dr. Shonkoff, čigar delovanje je odločilno prispevalo k znanosti o zgodnjem razvojnem obdobju otroka, je potem povzel bistveno dilemo, s katero se sooči vsakdo, ki z iskrenimi nameni poskuša raziskati to tematiko: "Ni mogoče zatrditi, da so starši izjemno pomembni v življenju svojih otrok, in takoj zatem reči: če se pri otroku pojavi težava, nimajo starši nič s tem. Vendar je resnica takšna, da starši ne vzgajajo otrok izolirano od družbe."
Modrejši pogled zahteva širši zorni kot. Da, starši so odgovorni za svoje otroke. In ne, niso ustvarili sveta, v katerem morajo opravljati starševsko vlogo. Naše kulturno okolje ne podpira staršev, ki bi hoteli biti zares navzoči in odzivni, uglašeni z otroki in povezani z njimi. Destabilizacia se začne že s stresom, ki se prenaša na otročičke, ko so še v maternici, nadalje z mehanizacijo poroda, s slabljenjem starševskega nagona in z zanikanjem otrokovih razojnih potreb.
Potem se nadaljuje z vedno bolj neznosnimi ekonomskimi in družbenimi pritiski na starše in z razpadanjem skupnostnih vezi ter se še dodatno stopnjuje z napačnimi informacijami o vzgoji, ki jih starši venomer poslušajo.
Potem prispevajo svoje še izobraževalni sistemi, ki vse prepogosto spravljajo učence v stres s tem, ko jih silijo k tekmovalnosti. Celotni proces doživi vrhunec v izkoriščanju otrok in mladine za razmah potrošništva.
Starši opravljajo svojo nalogo ljubeče in kakor najbolje morejo. Zase lahko rečem, da je bilo tako. Vendar se tudi docela zavedam, da je bilo pri meni "najbolje" omejeno s tistim, česar takrat še nisem vedel o sebi in o vzgoji otrok. Naj so naši nameni še tako plemeniti, je naša sposobnost njihovega udejanjanja pod močnim vplivom naših lastnih izkustev v zgodnjem otroštvu, naših nerazrešenih travm, zatem družbenih pričakovanj, ki nam jih je naloženo prenesti na naše otroke, in nazadnje še stresnih dogodkov, ki jih prinaša življenje.
Ali me to védenje osvobaja občutkov krivde, še posebej v luči dejstva, da na svojih otrocih vidim znamenja, ki so jih na njih pustile moje nekdanje omejitve? Ne, ne samo po sebi. Vendar mi je vsaj jasno, da sta krivda in samoobtoževanje nesmiselna, da ničemur ne koristita, še zlasti ob upoštevanju konteksta.
Iz knjige dr. med. Gabor Mate, Navidezna normalnost
Travma, bolezen in zdravljenje v toksični civilizaciji
Preberite si še:
- Dr. Gabor Maté: "V jedru vsake zasvojenosti je praznina, ki temelji na absolutnem strahu."
- Gabor Maté: AD(H)D se pojavi pri dojenčku in malčku zaradi stresov v družinskem okolju
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
