O čem je potrebno razmišljati, če imamo otroke kasneje v življenju?
Znana igralka Cameron Diaz je pri 51 letih že drugič postala mamica. Kot se vedno zgodi, ko ima ženska otroka v visoki starosti, so se usuli komentarji, ki kritizirajo igralko, kot so: "Prestara je, da bi imela svojega otroka," "Kakšna sebičnost je imeti otroke pri teh letih", '"Zakaj bi imela otroka pri teh letih! Ona bo stara 67, ko bo otrok star 16."
Ali veste, kdo ni bil deležen takšne reakcije? Mick Jagger, Robert DeNiro in Al Pacino, ki so nedavno dobili otroke pri 73, 80 oziroma 83 letih. Kje je bila poplava komentarjev, ki bi te starejše očete označili za neodgovorne in sebične? Ali pa je starost, pri kateri imaš otroka, težava le pri materah?
Vsakič, ko ženska, ki je na očeh javnosti, rodi pozneje v življenju, se pojavi takšna kritika. Vedno pa me preseneti pomanjkanje odtenkov in perspektive. Mislim, da ni sebično, da imajo ljudje otroke pozneje v življenju. Toda kot otrok starejših staršev se zavedam, da za otroka res ni vedno enostavno.
Moja mama je ravno dopolnila 39 let, ko me je rodila. Moj oče se je bližal 51. Bila sem mamin prvi otrok, očetu tretji. Moja polbrat in sestra sta zdaj oba v svojih 50-ih in imata svoje otroke, od katerih je najstarejši – moj čudoviti nečak – samo 6 let mlajši od mene.
Moja mama se je kljub temu, da je bila starejša mama, v primerjavi z očetom vedno počutila mlado. Ko sem bila otrok, je vedno obstajala domneva, da je moj oče – ta elegantno oblečen, sivolas moški – moj dedek. Toda kljub temu, da je bil v svojih 50-ih, je bil takrat fizično in psihično dobro sposoben. Vedno se je udeleževal športnih dnevov in me vsako nedeljo peljal na bazen. Pravzaprav so bile to njegove prednosti, ker je bil starejši. Že pred menoj je imel kariero, ustanovil uspešno podjetje in je imel potem posledično več časa za preživljanje z menoj.
Potem pa me je kot odraslo osebo prevzemal vedno večji strah, da očeta morda ne bo več zraven, ko se poročim, ali da ne bo spoznal mojih otrok, za katere upam, da jih bom nekoč imela. Nedavno me je njegov kognitivni upad na najbolj krut način spomnil, da oče, ki ga poznam in ga imam rada, počasi izginja.
Jasno moram povedati, da svojim staršem ne zamerim, ker so me imeli pozneje v življenju.
To ni bila ravno izbira. Vem, če bi oba lahko nekako previla leta nazaj in me imela prej, bi to storila brez premisleka. Ker je najbolj groba resničnost otroka pozneje v življenju tudi najbolj očitna: starejši kot si, ko imaš otroka, manj časa imaš z njim in oni s tabo. Ko smo mladi, je zlahka pozabiti ali zanemariti lastno smrtnost; to je eden od velikih privilegijev mladosti. Toda odraščanje s starejšimi starši te prisili, da se soočiš z zelo resničnimi in včasih tudi krutimi dejstvi, ki jih prinaša minljivost v veliko mlajših letih.
Glede na to, da je povprečna pričakovana življenjska doba za moške in ženske v Združenem kraljestvu 79 oziroma 83 let, se zdi malo verjetno, da bi kateri od staršev, ki ima otroka v 50-ih, dočakal otrokov 35. rojstni dan. Večina bi bila srečna, da bi preživela njihova 20-a leta.
Nisem mati in ne vem, ali je res tako težko biti starejša mama, kot pravi družba. Razumem tudi številne razloge, zakaj bi se ljudje odločili ustvariti družino pozneje (stanovanjski, finančni, službeni, partnerski razlogi ipd.). Mnoge, zlasti tiste, ki imajo težave s plodnostjo, pa tako ne 'izberejo', kdaj bodo imele otroka.
Ampak ne morem si pomagati, da ne bi pogledala svojih prijateljev, katerih starši še niso dopolnili niti 60 let, in ob tem ne čutila kančka ljubosumja. Vem, da se to v najboljšem primeru sliši nenavadno, v najslabšem pa nehvaležno. Edini način, kako to lahko razložim, je, da ne gre za pomanjkanje hvaležnosti za čas, ki sem ga preživel z očetom, temveč za vnaprejšnje hrepenenje ali žalovanje za ves čas, ki ga ne bom.
Stara sem skoraj 32 let in imam veliko srečo, da še vedno imam starše. Da, ženskam in moškim je nedvomno treba dovoliti, da imajo otroke, kadar koli hočejo, toda ob tem je treba tudi razumeti določen vpliv tega dejstva na otroke. Tako kot ima določene posledice, če imamo otroka v zelo mladih letih, ko še nismo dovolj zreli in kos nalogi. Vse ima v življenju posledice, ki jih potrebno sprejeti.
In na koncu še pomembno: Čeprav sem morda 31-letna hči, ki opazuje, kako njen ljubljeni oče propada, sem tudi 31-letna hči, ki ima srečo, da je spoznala brezpogojno ljubezen izjemnega, predanega in sočutnega očeta. In nenazadnje najinega skupnega časa ne bi zamenjala za nič – ne glede na to, kako razmeroma kratek je!
Vir: ALI PANTONY, glamourmagazine.co.uk
Preberite si še:
- Ali je nosečnost v poznejših letih dobra ideja?
- Zakaj veliko mladih misel na otroka navda z občutkom odpora?
- Zakaj ne morem zanositi?
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
