Neverjetno, kako otroci hitro rastejo. In kako čas beži. To so besede vsakega starša: naših staršev, nas in najverjetneje tudi naslednjih rodov. Včeraj še otrok, danes najstnik. Oseba, ki se je tako spremenila, da je sploh ne prepoznam več, ki ne uboga, se upira, dolgo spi, ves čas čepi v svoji sobi in čas zapravlja za nepomembne stvari.
Noče z nami na nedeljski izlet, pravi, da sva dolgočasna in staromodna, komaj nekaj let za leseno žlico. Da nimava pojma o življenju. Da naj ga pustiva pri miru in že enkrat nehava težiti.
Poskušajmo se spomniti, kakšni smo bili mi kot najstniki. Odgovori so bolj kot ne enaki. Da, seveda smo se drugače družili, brez računalnikov in mobitelov, na drugih mestih, vendar v sebi smo bili enako negotovi kot današnji najstniki.
Koliko se vas spomni tega obdobja kot napornega, težkega, morda tudi črnega? Ko se prvič zaljubiš in imaš prvič zlomljeno srce in misliš, da se ti je zgodila najhujša stvar na svetu in da nikoli ne boš našla fanta, ki te bo imel rad. Ko se ti spreminjata telo in postava, ko si nezadovoljna z dolgimi nogami, mozolji, mastnimi lasmi, velikim nosom, širokimi boki, majhnimi prsi.
Ko dobiš menstruacijo in postaneš ženska. Lahko to zaupaš mami? Kako bo sprejela to novico? Ali se moraš obrniti na prijateljico? Ko nobena obleka ni dobra, najraje bi zamenjala celotno garderobo.
Ko te starši ne razumejo, ko ne vedo, kaj se dogaja s tabo, a dogajajo se pomembne stvari, saj ležanje na postelji ne pomeni stran vržen čas, ampak konstruktivno razmišljanje o sebi: kdo sem, kaj hočem, kaj bom postal, ali mi bo uspelo, ali bom našel sorodno dušo. Ko se nam je toliko dogajalo: v šoli, doma, v družini, znotraj nas, da so nas včasih navdajale črne misli, da ni vredno živeti, da je težko, da si s temi težavami mnogokrat sam in jih mnogokrat tudi ne znaš rešiti, da te nihče, ampak res nihče zares ne razume.
Lahko pogledate na svojega najstnika tako, kot gledate nase, ko ste bili vi najstniki? Lahko sprejmete svojega najstnika v sebi, mu pogledate v oči? Ali se z mislimi kar ne morete vrniti v to obdobje, ker preveč boli, ker se je tam nekaj dogajalo, o čemer ne želite razmišljati? Ali se lahko nasmejete ob lastni sliki, ko ste bili stari 14, 15, 16 let, ali bi jo najraje raztrgali, album skrili globoko v omaro? Naj vam zaupam anekdoto.
Pred nekaj meseci me je doma pričakalo pismo, že po naslovu sem vedela, da ga pošilja sošolka iz srednje šole. Bilo je modro, tanko. Od vznemirjenja sem raztrgala kuverto in hkrati razmišljala, ali gre morda za poročno vabilo. Ampak ne, ven niso padli golobčki ali srčki, ven je padel listek z naslednjo vsebino: Ravno sem urejala srednješolski album in med njimi našla tvoje fotografije. Uživaj ob gledanju! In res, v ovojnici sta bili dve moji fotografiji, ko sem bila stara 17 let. Na eni sem bila le jaz, na drugi v objemu sošolca. Jaz gimnazijka. S kratko, razmršeno frizuro, modro jopico, harekrišnovsko verižico, indijsko torbo.
Zgodila se je nepremišljena reakcija: zacvilila sem od navdušenja – nad sošolkinim presenečenjem, ki je popolnoma uspelo, in nad seboj. Ni bilo tiste zgroženosti nad lastno podobo in preteklostjo, gledanje sebe mi je prikradlo nasmeh na ustnice. Ven so privreli spomini tistega dne, kjer je bila posneta fotografija. Začutila sem vzdušje, spomnila sem se drugih obrazov, prostora. In film o moji mladosti se je samo še stopnjeval: dogodki, kaj vse sem preživela kot najstnica, s čim vse sem se pri sebi ubadala.
Zgodilo se je prvič, da sem lastni najstnici pogledala globoko v oči in ji rekla: uspelo ti je vse, še več, o čemer si takrat sanjala. Kljub zmedi in negotovosti si izbrala pravo pot. Pot, na kateri je danes tako lepo in prijetno, no, včasih tudi težko, priznam, a s tem se znam zdaj spoprijeti. Tista nagajiva, razposajena najstnica pa ostaja v meni kot spomin in priložnost, da nekoč svojim otrokom povem, da sem bila sama ravno tako izgubljena in nesamozavestna, kot so oni danes. Sliko pa sem obesila na vidno mesto, tako se vsak dan spogledujem z najstnico v sebi.
Ana Zarnik Horvat,
univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije
Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar
