Kolumna: Ko (romantična) ljubezen zbledi

Pred polnočjo je film, ki odgovori na vprašanje kaj se zgodi po tem, ko se prava ljubezen udejanji. Zdi se, da je film nadaljevanje vseh tistih romantičnih filmov, ki se po vseh nevšečnostih, ovirah in razprtijah končajo s srečnim koncem. Oziroma s srečnim začasnim koncem. Od nekdaj se mi je namreč zdelo nekoliko nerealno, da se romantika nadaljuje v neskončnost. Še vedno se sprašujem, kaj se je zgodilo po tistem plesu v filmu Umazani ples. In če se je romanca po srečanju na vrhu Empire State Buildinga v filmu Romanca v Seattlu prelevila v ljubezen. Prav tako mi ni dalo miru vprašanje, če bi bila Jack in Rose srečno zaljubljena, če se Titanik ne bi potopil? Verjetno z razlogom ne izvem(o).

Romantični filmi trajajo običajno uro in pol. Kar je kratko je običajno tudi sladko. Njihova sporočila se  v kratkem času zasidrajo nekje v možganih. Sive celice se med gledanjem romantičnih filmov obarvajo rožnato. Verjeti začnem(o), da je ljubezen stkana iz romantičnih večerov, sladkih pozornosti, razvajanj in iskric v očeh. Ljubezen je prosto po romantičnih filmih nekakšno zen stanje.

Romantični filmi so prijetna uteha v osamljenih nočeh. Podobno kot čokolada ali sladoled. Njihova prednost je, da ne redijo. Lahko pa zastrupljajo. So nevarna droga, ki lahko naivne romantične duše spremenijo v odvisnike od ljubezni. Z njihovo pomočjo se znajdem(o) v namišljenem svetu. Nič kaj prijetno ni, ko ugotovim(o), da v resničnem življenju ne morem(o) biti nenehno zadeti od ljubezni. Boleče je spoznanje, da je ljubezen lahko tudi vojno stanje, kjer se ob sklepanju kompromisov pojavijo žrtve.

Kaj se zgodi, ko se strast ohladi, romantične večere ob svečah pa nadomestijo menjavanje plenic, skrb za otroke in plačevanje položnic? Kaj se zgodi, ko zveza ni več sladko spraševanje »kdo ima koga bolj rad«, temveč obračunavanje po logiki »kdo bo koga«? Se takrat ljubezen konča ali šele resnično začne?

Film Pred polnočjo je odgovor na vprašanje, zakaj filmi ne pokažejo, kaj se zgodi po srečnem koncu. Težko je gledati kako ljubezen ugaša. Še težje je njeno ugašanje doživljati. In čutiti kako metuljčki iz trebuha odletijo namesto njih pa se v želodcu naseli pekoča bolečina. Skrajno neprijetno je, ko občutek varnosti izpodrine strah pred življenjem brez nje/ga.

Ali resnična ljubezen lahko kdaj izpolni vsa naša pričakovanja? Pri tem morda ni ključno vprašanje, če je ljubezen resnična. Temveč, če so naša pričakovanja realna. Morda res ne pričakujem(o) veliko. Pa vendar se mi ob vprašanju »kaj bi rada?« še vedno kdaj zgodi, da mi v glavi odzvanja odgovor »pravljico«, ki ni plod moje domišljije, temveč je delo scenarista filma Čedno dekle.

Socializirani smo v idealistično predstavo o popolni romantični ljubezni. Kadar se ljubezen odmakne od te predstave se včasih ustrašim(o). Stojim(o) na razpotju. Ostati ali oditi? Romantična ljubezen je opij za osamljene in razočarane duše. Pogosto se zaljubim(o) v občutek zaljubljenosti. In se bojim(o) odgrniti romantično zaveso. Spoznanje, da je ljubezen še kaj drugega kot opazovanje sončnih zahodov in sladko prebujanje v dvoje je lahko usodno.

Zdi se, da je dandanes bolj kot prilagajanje popularno razhajanje. Vsak gre svojo pot, ker je to »bolj komot«. Individualnost je cona udobja sodobne družbe. Ob filmu Pred polnočjo sem se počutila nekoliko nelagodno. Kot da vdiram v prostor najbolj zasebnega. Prepirov na filmskem platnu nisem navajena gledati, če ne vodijo v srečen konec.

Z romantičnimi filmi je kot s pravljicami. V njih verjamem(o) dokler si to želim(o). Problematično je, če nam služijo kot kompas po katerem se v ljubezenskem smislu orientiram(o). Ko romantika zbledi, lahko ljubezen ugasne ali pa v svoji resnični podobi šele zaživi. Če umaknem(o) pridevnik romantična, ljubezen še vedno ostane.

Danaja Lorenčič; columnaya.blogspot.com

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord