Ali doma ali v tujini opravljen tečaj naredi dobrega učitelja?
Učitelj joge se mi zdi preveč zlorabljena besedna zveza. Vsekakor je papir o opravljenem tečaju za učitelja (meni osebno je vaditelj joge mnogo bolj resničen in oprijemljiv izraz) nekaj, kar vam o osebi pove le to, da si je vzela nekaj časa (beri: en mesec), odštela nekaj denarja in se podala v novo izkušnjo. S tem pa ne želim razvrednotiti učiteljskih tečajev, seveda ti veliko dajo, predvsem če je tvoja osebna pot že dolgo joga ali morda kaj sorodnega ...
Beseda učitelj meni pomeni mnogo več kot le osebo, ki jogo vodi v neki obliki skupinske ali celo individualne vadbe. Učitelj je oseba, od katere se ne učiš le v dvorani, je oseba, ki te napolni na avtobusni postaji, tržnici ali kjerkoli drugje. Predvsem pa je učitelj tisti, ki sam uspešno presodi, kaj je tisto, kar mora posamezniku tisti trenutek dati.
Sebe ne bi poimenoval učitelj, čeprav to piše na mojem certifikatu.
Sem le tisti, ki ponudi lastno izkušnjo na ogled in za tem poskušam tudi stati. Včasih bolj, včasih manj uspešno. Vsi se težko izognemo temu, da ne bi kdaj svetu prodali ponaredka. In dokler se mi to še zgodi, seveda nisem učitelj.
Če pustim situaciji, da me prelije in se zato oddaljim iz svojega središča, sem še daleč od učitelja.
In tako bi lahko našteval v nedogled.
Razumete? Učitelj joge presega vse zgoraj napisano.
Smešno se mi zdi podajati svetu tisto, kar sem prebral v knjigah. Ljudem lahko ponudiš le tisto, kar si sam izkusil. Pa še to je včasih zgrešeno.
Joga in aikido sta po mojem mnenju vzporedni veščini. Za obe je značilno, da se njuna definicija v očeh posameznika, ki ju (eno ali drugo) prakticira, spreminja nekako linearno glede na čas, ki ga ta posameznik nameni praksi.
Za oba je značilno, da ju lahko definiramo kot pot. Pot, kjer sam cilj ni pomemben, saj sem v vsakem trenutku, ki ga preživim na poti, hkrati na cilju.
In kdaj se vadba aikida, joge, taj čija in še česa podobnega spremeni v prakso?
Mogoče takrat, ko to vsak dan počnemo?
Mogoče takrat, ko to vsak dan počnemo večkrat?
Verjetno bi si podobna vprašanja lahko zastavljal v nedogled. Ta trenutek se mi zdi še najboljši odgovor silno preprost.
Vadba postane praksa takrat, ko tvoja pot postane pot joge (ali kakšne druge veščine, ki raziskuje zavedanje prek gibanja ali lastne izkušnje, pridobljene v meditaciji). Čeprav bi nam radi prodali jogo kot celostno doživetje, je naša vadba, tudi če nam uspe strniti sto odstotkov lastne pozornosti v času, ki smo ga ta trenutek namenili naši vadbi, ves čas na nivoju vadbe. Vsaj dokler nam ne uspe izkušnje zaznave, zavedanja v trenutku nositi s seboj ves čas.
In takrat časa ni, a to je že tema, ki jo bom obdeloval in grizel ob kakšni drugi priložnosti ...
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
