Nina Orel je univerzitetna diplomirana komunikologinja, ki več kot dvajset let dela v medijih – najprej kot novinarka, zatem piarovka in nato kot blogerka. Ko je pred petimi leti razburkala javnost s provokativnimi, a poučnimi zapisi o partnerstvu na blogu Slavetomyself (ki sicer javnosti ni več na voljo), so jo številne ženske prosile za nasvete glede dvojine.
Ker ima od nekdaj strast do raziskovanja človeške psihe in se že devetnajst let izobražuje pri slovenskih in ameriških psihoterapevtih o družinski psihodinamiki, psihologiji ženske in partnerskih odnosih, se je odločila svoje znanje združiti s pestrim naborom osebnih izkušenj in jih začela predajati ženskam, najprej v obliki individualnih, motivacijskih treningov glede odnosa do sebe in partnerja.
Ko se je zatem poglobila še v študij odvisnosti od toksičnih odnosov, je naletela na raziskovalno delo psihoterapevtke Kelly McDaniel, v katerem navaja pojem t. i. čustvene lakote po materi (Mother Hunger™), katere posledice so tudi odvisnost od alkohola, droge, spolnosti, iger na srečo, toksičnih odnosov. Orlova je ta strokovni termin prva uvedla v slovenski prostor pri delu s klientkami v okviru svojih treh individualnih svetovalnih programov, pa tudi v kolumnah tiskanih medijev in na svojih družbenih profilih.
Čustvene lakote po materi se loteva s treh zornih kotov: partnerstva s toksično osebo, najstniške hčerke in odrasle hčerke toksične mame. Njenemu ozaveščanju usodnih posledic skrhanega odnosa z mamo v preteklih letih je prisluhnil urednik Rok Smolej in zato je bila nedavno pri Mladinski knjigi v slovenščino prevedena knjiga Kelly McDaniel “Hrepenenje po mami”, Orlova pa je postala slovenska ambasadorka koncepta “hrepenenja po mami” in istoimenske knjige.
Mame imamo pogosto na piedestalu, v naši kulturi jim pripada nekakšen prestiž, avra nedotakljivosti – mati je boginja, občudovana; ona te je rodila, ona te je hranila, kako lahko torej govoriš slabo o svoji materi? “A mama ti lahko skuha hrano in je hkrati pravi hudič,” pravi slavna ameriška psihologinja Susan Forward. Kako torej demistificirate arhetipsko Veliko mati, ki prebiva v naših nezavednih globinah?
Zagotovo je v Sloveniji, kjer je mit Cankarjeve trpeče Francke še zelo prisoten v kolektivnem nezavednem, mama še toliko bolj sveta in nedotakljiva kot v drugih državah. Zaradi tega se mi zdi še zlasti dragoceno, da je izšel slovenski prevod knjige Kelly McDaniel »Hrepenenje po mami«, ki bo v kolektivnem nezavednem naredil veliko spremembo glede tega tabuja in z »legalizacijo« konstruktivne kritike mame omogočil začetek spreminjanja odnosa do sebe, svojega otroka in partnerja tudi številnim Slovenkam.
Na intimni ravni posameznika pa je sicer velik izziv pri ozaveščanju toksičnega odnosa z mamo to, da mora vsaka odrasla hči, ki se analize takšnega odnosa loti, premagati dve oviri – najprej osebno, ker je eno najtežjih spoznanj, da je bila mama kot najpomembnejša oseba v našem življenju morda čustveno odsotna zaradi težav s seboj, svojo mamo ali posledično tudi s partnerjem, manipulatorska, zavistna ali celo fizično nasilna do nje kot hčerke.
V stiski otrok razvije obrambni mehanizem – t. i. slepoto za prevaro, čemur se posveča tudi McDanielova v svoji knjigi. In kot druga ovira nastopijo obsodbe okolice – ko odrasla hči ozavesti problem skrhanega odnosa z mamo in njegovih posledic, kmalu ugotovi, da jo pri tej konstruktivni kritiki mame, ki je nujna za aktivacijo zdravega, odraslega dela nas in žalovanja, ki sledi, dejansko večina obsoja zaradi lastnih občutkov krivde, strahu ali sramu in da zato nima veliko sogovornikov glede svojih spoznanj, ker je tovrstna bolečina družbeno nedovoljena.
Kulturno je namreč še vedno sprejemljivejše, da zlorablja moški in ne ženska, kaj šele mati, in to lastnega otroka. Svojo usodo je torej težko tudi odžalovati s pomočjo sočutja sočloveka. McDanielova zato temu pravi "zapleteno žalovanje", ki ga pogosto spremljajo jeza, žalost, obup, hrepenenje, kar lahko traja tudi več let! Je pa seveda ključno za zdravljenje te "nevidne rane". Zelo podobna situacija je, kot če nekdo žaluje zaradi razhoda z osebo, s katero je prešuštvoval, ali pa na primer mati za pokojnim, že odraslim otrokom, ki je komu prizadejal grozodejstva.
Kako se vi v svoji svetovalni praksi lotevate problematičnega odnosa med hčerjo in mamo?
V praksi se s klientkami v okviru svojega individualnega trimesečnega programa Moja mama – izvor ljubezni ali kaosa? lotevam te izjemno subtilne problematike točno tako, kot sem se je pri sami sebi, ko sem želela priti do dna svojim problemom, ki so izhajali iz kompleksnega odnosa z mojo mamo, to pa je: zelo sočutno, a obenem brutalno iskreno. Treba je reči bobu bob. Najprej vsaka sama pri sebi. Šele ko tej bolečini damo pravo ime, jo lahko začnemo zdraviti. Tako pravi tudi McDanielova, zato branje njene knjige svetujem tudi svojim klientkam, ker koristni nasveti iz knjige izjemno pospešijo proces ozaveščanja problematike.
Predvsem pa na svojih motivacijskih treningih in svetovanjih počnem nekaj, česar večina klasičnih psihoterapevtov ne počne, in sicer: zaupam jim veliko osebnih izkušenj, ki sem jih doživela v procesu zdravljenja svojega odnosa z mamo, pa tudi tiste, ki zadevajo družinsko psihodinamiko ali partnerstvo. Pri mojem delu se je namreč izkazalo, da bolečino odnosa z mamo še posebej blažijo sočutni, razumevajoči pogovori z ženskami, ki imajo podobne izkušnje.
Nekateri tipi mater so kar pogosti, pravi McDanielova v svoji knjigi – na primer dominantna mati, ki pogosto nezavedno skriva svoje občutke manjvrednosti ali nezadovoljstva v zakonu. Potem preveč zaščitniška mati, ki želi svoje otroke zaščititi pred slabimi izkušnjami. Ali pa mati, ki meni, da je zaradi otrok poklicno veliko zamudila, zato imajo otroci pogosto občutek, da morajo nadoknaditi tisto, česar njej ni uspelo. Za najpogostejši tip matere, ki ne ljubi, pa naj bi veljala narcistična mati. Bi lahko rekli, da je kateri izmed naštetih materinskih tipov še zlasti problematičen?
Praviloma odrasle hčerke premalo navzočih ali tudi s seboj obsedenih narcističnih oziroma dominantnih mam, ki so jih eksplicitno zlorabljale, ozavestijo problem tega toksičnega odnosa mnogo prej kot hčerke preveč navzočih mam, torej mam soodvisnic, ki so bile izjemno ljubeče. Vse to, česar njim mama ni dala, one v enormnih količinah dajejo hčerki, a v zameno za to pričakujejo "večno čustveno podporo", z njimi stkejo že preveč prijateljske vezi.
Hči takšne mame postane njen dežurni terapevt ali najboljša prijateljica; tako se poruši klasična hierarhija med mamo in hčerjo in pride do pojava "mothering your own mother", ko hči postane mati svoji materi, in hči se seveda ob takšni materi ne more avtonomno razvijati ter se odcepiti od nje. V tem primeru pride do t. i. maminega zamreženja hčerke.
In ker ima ta občutek krivde, ki jo zavira, da bi objektivno, kritično pogledala na svojo mamo, ki je bila dejansko zares ljubeča do nje, vendar na toksičen način, to lahko zelo upočasni hčerino zdravljenje oziroma aktivacijo odrasle ženske v njej. Pri klientkah s to usodo sem še veliko bolj pazljiva, ker ščitijo mamo, kar je seveda za vsakega terapevta prvi alarm, da je bila storjena huda zloraba.
Kaj je pravzaprav hrepenenje po materi, opišite nam ta koncept, ki ga je uvedla psihoterapevtka Kelly McDaniel. Je to huda diagnoza?
Mama naj bi otroku, ne glede na različne kulture, med odraščanjem dala tri ključne stvari: nego, varnost in vodstvo. Če ena ali več teh komponent v našem razvoju umanjka, razvijemo različne čustvene poškodbe, ki jih Kelly McDaniel glede na njihovo težo oziroma kompleksnost razvršča v prvo, drugo in tretjo stopnjo čustvene lakote po materi. Slednja je prisotna pri ljudeh, ki mame sploh niso poznali ali pa je bila ta povsem nefunkcionalna. Zastrašujoče je, da so posledice pri obeh situacijah enako hude.
Kakšni so simptomi akutne čustvene lakote po materi?
Osebe z akutno čustveno lakoto po materi razvijejo neorganizirani slog navezovanja, tako rekoč so nesposobne zdrave dvojine, konsistentne skrbi za svojega otroka, njihovo notranje ravnovesje je porušeno, iščejo izhode v drogi, alkoholu, poligamiji ... Zelo žalostno, a žal zelo zelo pogosto.
Mama je t. i. libidinalni objekt nege, ki nam z dojenjem in negovanjem prva v življenju pokaže, kaj je ugodje. Če je ta naš prvi odnos čustveno podhranjen, je to naša prva izkušnja zlomljenega srca, ki v naš možganski korteks zapiše, da je ljubezen nevaren kraj, kjer je vedno za nekoga 1 : 0. In s to čustveno vrzeljo potem odidemo v svet in prosimo za ljubezen, ki je nismo prejeli od mame, kot bi s praznim čebričkom prosili za vodo.
In seveda tako sprogramirani na izgubo doživljamo večno bolečino v intimi in podobno strahotne stvari v partnerstvu. Ker je za otroka to, da ga je najpomembnejša oseba v njegovem življenju razočarala ali izdala oziroma se ob njej ne more počutiti povsem varnega, tako huda travma, ki je sam ne more razrešiti, travmo potlači, zamrzne jo. Izhode zanjo pa poišče v številnih oblikah odvisnosti, lahko pride tudi do motenj osebnosti, motenj hranjenja, kopičenja živali, stvari, rodnih ali posvojenih otrok itd.
Čustvena lakota po materi se deduje medgeneracijsko, odraža se v vedenjskih vzorcih in odnosih naših babic, prababic, prenaša se iz roda v rod.
Res je, največji problem je točno v tem, da se čustveno lakoto po materi deduje medgeneracijsko. Zato je tako pomembno ozavestiti tovrstne travme, da ne bi odrasle hčere prenašale ran iz toksičnega odnosa s svojo mamo na svoje hčere. Treba je zaustaviti ta peklenski cikel z delom na sebi s pomočjo terapevta. Prav iz tega razloga sem pred tremi leti ob prvih prebiranjih študij McDanielove začutila, da tako strokovna kot laična javnost v Sloveniji nujno potrebuje ta nova znanja za premik naprej.
Kako lahko same pri sebi ozavestimo lakoto po mami; na kaj bi morale biti še zlasti pozorne?
Čustveno lakoto po materi najlažje ozavestimo, če se začnemo zavedati katerega od svojih problemov kot posledice te emocionalne vrzeli. Na srečo so t. i. toksični odnosi in odvisnost od njih zdaj že postali del javnega diskurza tudi pri nas. O odvisnosti od drog, alkohola, spolnosti, iger na srečo, nagnjenosti k anksioznosti in depresiji, strahu pred postavljanjem mej drugim in podobno se v naši družbi odprto govori. Želim si, da bi se tudi o vzroku za vse to – toksični mami – začelo tako brez sramu govoriti, kot se že o posledicah!
Ko mi klientka, vključena v moj drugi program Ko je narcisa ovenela, sem jaz zacvetela!, potoži o svojih težavah, ki jih ima na primer s partnerjem z narcistično motnjo, ker je prepoznala, da je sama soodvisnica, zapletena v toksičen odnos z osebo z narcistično motnjo, postopoma prideva do izvora te težave, to pa je skrhan odnos z mamo.
Če ima klientka – mamica soodvisnica – težave v odnosu s svojo odraščajočo hčerko in ta zaradi čustvene stiske zaradi skrhanega odnosa z mamo že išče samouničevalne stranpoti in je vključena v moj program Morska deklica je spregovorila in sebe vzljubila!, prav tako začnem pri analizi klientkinega odnosa z mamo. Pri tem jo zelo pozorno poslušam, kako govori o svoji mami, in jo nato tudi povprašam o frekvenci njenih stikov z njo.
Večinoma velja, da so v najtesnejšem stiku s toksično mamo prav ženske, ki so tudi glede enega ali več zgoraj naštetih problemov v resnično hudi situaciji, kar zveni na prvi pogled protislovno, a je, če bolje pomislite, logično. Če si navajena na mamino "ljubečo torturo", jo želiš podzavestno preigravati naprej v njeni repliki – se pravi s partnerjem, kajti tudi ženske iščemo mamo v njem. Tudi če je partner toksičen, ostajamo z njim, ker nam to daje občutek poznanosti, domačnosti iz odnosa s prav takšno mamo. V gnoju sicer smrdi, je pa lepo toplo. (Nasmešek.)
Ko jo soočim z izvorom problema, to je z odnosom, ki ga je imela z mamo, natančno opazujem njeno neverbalno komunikacijo. Če tega "kanala za samozdravljenje" glede sposobnosti objektivnega pogleda na odnos z mamo še nima odprtega, potem bom seveda svoje svetovanje usmerila drugače kot pri klientki, ki pride k meni že z osnovami ozaveščenih travm s svojo mamo.
Ni pa pri meni nikakršnega leporečenja, praznega besedičenja ali skrivalnic ... le "odprte karte" na sicer boleči, a osvobajajoči poti navznoter peljejo v mentalno zdravje!
Freud je matere krivil za skoraj vse, celo za avtizem in nevroze svojih otrok. Kakšna je po vašem mnenju njihova objektivna krivda?
Pri svojem svetovanju se poskušam izogibati besed z negativno konotacijo obsojanja, kot je "krivda" ali pa, da je kdo "kriv" za nekaj, ker so to zelo nizke frekvence, ki ne delujejo spodbudno na nikogar, še najmanj na klientko v stiski v odnosu z mamo, kar je, kot že rečeno, še posebno delikatno področje. S takšno negativno dikcijo lahko – zlasti pri ljudeh, ki najbolj ščitijo mamo, kar je, kot že rečeno, najmočnejši alarm, da gre za hudo zlorabo – povzročimo še večji odpor oziroma mentalno blokado na začetku zdravljenja.
Veste, vsak od nas ima v sebi zasnovo za vse bolezni. Katera od njih bo izbruhnila na površje, pa je v veliki meri odvisno od razmer v primarni socializaciji, v kateri mama igra ključno vlogo pri tem, kako fizično, psihično in čustveno obravnava svojega otroka. Poudarjam pa, da večina mam tudi najbolj kardinalnih napak pri vzgoji ni delala iz pristne žlehtnobe ali malomarnosti, ampak iz teme nezavednega – iz bolečine odnosa s svojo mamo.
In če vam zdaj odgovorim na vaše vprašanje: Da, Freud je imel tudi glede tega žal zelo prav. Oče resda "pristavi svoj piskrček" in lahko s pravim vzgojnim pristopom tudi omili katero od maminih napak pri vzgoji, če je bil med odraščanjem hčere seveda fizično ali čustveno sploh prisoten, a ključna pri hčerkinem mentalnem in emocionalnem razvoju je zgolj in samo mati. Ona s svojim odnosom do sebe, kar je seveda dediščina odnosa njene mame do nje, prevesi tehtnico pri svoji hčeri, ali bo ta psihično in fizično zdrava ali ne.
Odrasla hči toksične mame, ki je bila lačna materine ljubezni, s svojo ljubeznijo podzavestno in nehote zaduši svojo hčer ali sina. Brezpogojno mu/ji daje, česar ona ni dobila, a v zameno za to pričakuje "večno ljubezen" in čustveno podporo. S tem, ko mati ljubezen od otroka zahteva, ne pa mu jo brezpogojno daje, lahko otroka psihično zlomi.
Tudi v primeru drugega ekstrema – narcistične, hladne ali celo fizično nasilne mame – se lahko otrok podzavestno umakne pred njeno zlorabo v psihično ali fizično bolezen, ki mu dodeli status nedotakljivosti ali s strani staršev podari celo nekaj nežnosti, ki je sicer najbrž ne bi bil nikoli deležen. Dušica takšnega otroka se žrtvuje za to, da bi mama naredila spremembo v sebi in ozavestila, kako je odraščala; da bi bila sposobna vpogleda vase, v svoje čustvene rane.
Žalostno, a to je pač življenje, to je ta "folklora človeškega razploda" in nadaljevanja vrste! (Nasmešek.) Številne odrasle hčere toksičnih mam si srčno želijo otroka v upanju, da jim bo ta zacelil rane v odnosu z mamo, ker jih bo "končno nekdo imel brezpogojno rad", kar je, kot rečeno, imeniten teren za to, da čustveno pohabiš otroka. Seveda pa jim ravno otrok nato pritiska na njihove boleče točke, ki so nastale v odnosu z mamo, saj malo bitjece potrebuje oporo in nego ter zahteva brezpogojno ljubezen, pozornost in skrb.
Vendar so odrasle hčerke s takšno usodo, ki v želji po izboljšanju odnosa s sabo in svojim otrokom poiščejo pomoč, vsekakor pogumne, kajti s tem korakom so naredile ogromen napredek k prekinitvi dedovanja t. i. čustvene lakote po materi na naslednjo generacijo žensk.
Kako zaceliti otroške rane? Se je treba neposredno soočiti z mamo?
Na vibracijski oziroma miselni in čustveni ravni vsekakor. Osebno soočenje pa večinoma ni niti potrebno niti priporočljivo, pravzaprav večinoma tudi ni mogoče. Če bi bilo, odrasle hčere ne bi potrebovale strokovne pomoči. (Nasmešek.) Obenem pa je, vsaj v začetni, akutni fazi, ko je klientka še dodatno razdražena, ker prvič s terapevtom podoživlja težke trenutke z mamo, to tudi nesmiselno, ker bi njen pogovor z mamo vodil v konflikt zaradi obsojanja.
Zato je priporočljivo, da klientka najprej konča proces, ki mu raje kot zdravljenje rečem odraščanje, da torej odnos uvidi s stališča zrelega dela sebe in ne želi več naivno pričakovati, da se bo spremenila mama. Navadno se to zgodi po najmanj 21-dnevnem razčiščevalnem programu, ko z mamo ne komunicira, kar priporoča Kelly McDaniel in kar tudi sama prakticiram s klientkami; a v hujših primerih, ko je mama odvisnica od alkohola, droge ali toksičnega partnerskega odnosa, ki ji megli trezni razum, pa tudi po treh do šestih mesecih.
Tudi če je morda mama fizično bolna in se hčerka bori z občutki krivde, ker ji ne pomaga, so ti stranski učinki "ljubeče distance" zanemarljivo majhni v primerjavi z opcijo B – to je s ponovnim zibanjem na odvisniški gugalnici z narcistično materjo. Tovrstna čustvena dieta od toksične mame je neke vrste življenje z žalovanjem za še živo mamo. Pričakovati "zamolčano opravičilo", kot pravi Kelly McDaniel, opravičilo, ki ga večina toksičnih mater ni sposobna izreči, ker nimajo dovolj samorefleksije, da bi ozavestile svoja dejanja, zavira proces zdravljenja odrasle hčere.
Brezpogojno je treba sprejeti, da imate takšno usodo z mamo, kar je del t. i. zapletenega žalovanja, ki ga spremljajo obup, jeza, krivda in lahko traja tudi nekaj let, a se ga je vredno lotiti! Pri postavljanju narcistične mame na ljubečo distanco svojim klientkam vedno povem citat: "Ni vam treba ponovno vzpostaviti odnosa z vsemi, ki ste jim odpustili. Samo zato, ker ste vi zdaj mirni, še ne pomeni, da oni niso toksični." Super citat, kajne?
Odvisnost od toksičnega odnosa je namreč na kemijski ravni v telesu identična odvisnosti od droge ali alkohola. Izjemno nevarna je. Če me klientka v začetni fazi vpraša, če gre lahko za božič k mami na kosilo, je to nekako tako, kot če bi odvisnica od alkohola pokojnega Ruglja vprašala: "Ali grem lahko za božič samo na en štamprlček?" (Nasmešek.) Ne.
Proces je treba vzeti izjemno resno in predano, če si srčno želiš priti na drugo stran, v mentalno zdravje, v svobodo. Govorim tudi iz lastnih, težko prigaranih izkušenj. Je pa vredno vsake solze in odrekanja, ker je konec, ko pride do sprave z mamo, nekaj tako odrešujočega, kar bi privoščila vsaki ženski!
Kako je vaša mama sprejela vaše ambasadorstvo hrepenenja po mami?
Moja mama ve za to, da sem ambasadorka koncepta hrepenenja po mami, da pomagam drugim ženskam s to težavo, tudi za ta intervju z vami ve (nasmešek). Oba z očetom me podpirata pri mojem delu. Ko je konec procesa, je vse dobro. Če ni dobro, ga še ni konec!
Kako pa celjenje poteka pri ženskah, ki so mamo izgubile?
Čustveno lakoto po materi ženske večinoma lažje ozavestijo po 50. letu, ko je mama že pokojna, ker je takrat manj občutkov krivde in sramu. Hčere, ki so brez mame ostale že zelo zgodaj, pa se velikokrat oklepajo neke idealne podobe o mami, ki so si jo zgradile v glavi.
Če ne naredijo objektivne analize odnosa z vsemi napakami, ki jih je pokojna mama – kar je povsem človeško – storila pri vzgoji, ne morejo narediti premika in izstopiti iz ranjene punčke z zamrznjeno travmo v sebi. Zato je treba obujati tudi neprijetne spomine in jih predelovati na že opisani način.
Ali sinovi drugače hrepenijo po svojih mamah? Kaj je drugače v odnosu med materami in hčerami in med materami in sinovi? Je sinovom lažje z materami kot hčeram?
Sinovom gre z materami na neki način res lažje, ker gre na neki najbolj bazični, a seveda zelo simbolični ravni vseeno za odnos moški – ženska. Vendar pa je lahko po drugi strani prav mamino razvajanje ali čustveno oklepanje sina zanj usodno, ker je tudi to oblika čustvene zlorabe in lahko vodi v sinovo psihološko poroko z mamo.
Vsak otrok, ne glede na spol, hrepeni po mamini ljubezni in njenih ključnih sestavinah – negi, varnosti in vodstvu, in če med odraščanjem ena ali več od njih umanjkajo, so poškodbe zelo podobne. Vendar pa se deček v tem primeru še vedno lahko tekom odraščanja identificira z očetom, če je ta seveda čustveno in fizično prisoten. Medtem ko je za deklico najmočnejša in edina ženska figura, s katero se lahko identificira v odraščanju in se s tem zdravo razvije, mama.
Oče lahko marsikaj "pokorigira" ali seveda tudi dodatno oteži, a je mama zanjo res ključna. Zato je toksična mama ali fizično neprisotna mama za deklico bolj usodna. So pa seveda v tem primeru tudi vsi njeni nadomestki – skrbne in ljubeče babice, tete, sestre, prijateljice – bolje kot nič.
Ljubezen med materjo in otrokom je vedno paradoksalna, ker je hkrati polna bolečine. Zagotovo idealno materinstvo ne obstaja, pa nam kljub vsemu lahko odgovorite na vprašanje, kakšna je dobra mama?
Dobra mama je mama, ki je najprej ljubeča mama sami sebi – ki zna postavljati meje drugim, blagruje svojo ženskost, ki pri vzgoji v čim večji meri izhaja iz zdravega, odraslega dela sebe in je ozavestila svoje slepe pege in šibke točke v odnosu do sebe, s tem pa tudi do otroka, zato se mu zna tudi opravičiti. Dobra mama je dejansko zavestna mama – ne glede na to, ali je zavestna postala sama z delom na sebi, s pomočjo psihoterapije ali pa ji je bogastvo spoštljivega in ljubečega odnosa do sebe v zibelko položila že njena mama.
Ali obstaja univerzalni stavek oziroma sporočilo, ki bi ga vsaka mama lahko izrekla svoji hčeri?
"Ljuba hči, oprosti mi za vse napake, ki sem jih storila iz teme nezavednega, zaradi bolečine v odnosu s svojo mamo ali pozneje v odnosu s partnerjem. Razišči svoje rane v odnosu z menoj, zaceli jih, jaz ti bom stala ob strani. Ves čas pa ljubi in spoštuj sebe ter neguj svojo ženskost!"
In dejansko si lahko to izreče in sama sebi podari ozdravljena, odrasla hči toksične mame. Zato je zame zdravljenje čustvene lakote po materi težak, a izjemno lep proces, ki vodi v še večjo ljubezen do sebe. Vanj so nas prisilile naše ljube, človeško zmotljive mame – zato vsaki posebej HVALA za ta dragocen proces!
Spraševala: Vesna Fister
Več informacij:
