Delo s predniki je zelo pomembno, saj živimo s tem, kar so nam predniki predali

"Delo s predniki je zelo pomembno, saj živimo s tem, kar so nam predniki predali. Svet, v katerem živimo zdaj, so oblikovale prejšnje generacije, tako kot naša generacija oblikuje svet, v katerem bodo živeli naši potomci. V naših telesih v biološkem smislu vsi živimo z geni naših prednikov, kar ustvarja drugačno obliko povezave." pove Ben Stimpson, avtor knjige Predniki šepetajo, ki bo kmalu tudi v slovenskem jeziku, pri založbi AUM.

Vabljeni k branju intervjuja z Benom Stimpsonom, avtorjem knjige Predniki šepetajo

Kaj vas je spodbudilo k pisanju nove knjige Predniki šepetajo?

Ko sem snoval knjigo, sem jo sprva napisal kot tečaj za svoje svetovalce. Nekaj let prej sem se sam lotil poglobljenega dela s predniki v okviru duhovne tradicije, ki sem ji pripadal, in želel sem omogočiti izkušnjo, ki bi bila dostopna tudi strankam. Nisem zasledil veliko gradiva, ki ne bi bilo vezano na tradicijo, in glede na svoje terapevtsko ozadje sem videl potrebo po pristopu, ki ne bi bil predpisujoč temveč bi stranke spodbujal k razvijanju lastne prakse na bistven in pristen način.

Tako je bil velik del mojega duhovnega potovanja v zadnjih dvajsetih letih poskus, da bi našel občutek doma. Kot otrok sem iz Severnega Walesa v Združenem kraljestvu emigriral v Kanado, in ko se je to zgodilo, sem doživel kulturni šok in prekinitev stika s svojimi koreninami.

Življenje med različnimi kulturami mi je prineslo živahno izkušnjo, ki pa se je zgodila na račun travme. V valižanščini obstaja beseda 'hiraeth', ki pomeni globoko nostalgično hrepenenje po domu, ki je nerazložljivo boleče.

Poročni portret Kate in Williama, ki ga javnost doslej še ni videla (FOTO)

Moje delo s predniki mi je pomagalo zaceliti nekatere globoke rane, ki sem jih imel zaradi tega kulturnega šoka, in začutil sem klic po vrnitvi domov. Na začetku pandemije sem imel veliko prostega časa in delo prednikov se mi je zdelo zelo pomembno, zato sem sedel za mizo in začel pisati.

Zakaj je čaščenje prednikov pomembno? In tako mogočno?

Mislim, da je tako mogočno, ker je hkrati intimno in ekspanzivno, vendar na drugačen način kot božanstvo ali duh. S predniki smo neposredno povezani v odnosih, ki tvorijo obsežne mreže, segajoče v globine časa. Zdi se mi, da je neopoganski odnos do dela s predniki včasih napet, ker je to neprijetna tema.

Tradicije dela s predniki so pogosto povezane z izvornimi religijami in za tiste, ki zavračajo ali iščejo svojo lastno duhovno pot, lahko pride do razkoraka. Kako se povezati z duhovi nedavnih prednikov, ki so bili kristjani, če sami zavračate krščanstvo kot osebno vero? To nelagodje v zvezi s predniki v kombinaciji s prepričanjem, da ni tradicije, ki bi ji bilo treba slediti, lahko pri mnogih ljudeh vzbudi vprašanje: »Kaj naj storim s predniki?« To postane zapleten del, vendar tudi točka krepitve samozavesti.

Menim, da je delo s predniki zelo pomembno, saj živimo s tem, kar so nam predniki predali. Svet, v katerem živimo zdaj, so oblikovale prejšnje generacije, tako kot naša generacija oblikuje svet, v katerem bodo živeli naši potomci. V naših telesih v biološkem smislu vsi živimo z geni naših prednikov, kar ustvarja drugačno obliko povezave.

Menim tudi, da je delo s predniki tako pomembno zato, ker nam na koncu odseva stvari, ki jih ne želimo videti. Mislim, da nam delo s predniki navsezadnje pomaga, da se uvrstimo v širšo shemo poleg dela z božanstvi in duhovi. Ena od mojih duhovnih tradicij, ki sem ji pripadal, ima pregovor: »Predniki pod nami, duhovi okoli nas, Bog nad nami.« To pomeni, da predniki postanejo temelji, po katerih hodimo, ko hodimo po poteh s svojimi duhovi in ko se oziramo k Bogu nad nami; hodimo v svojem življenju, dokler ne pride čas, da podpremo svoje potomce, ko postanemo njihovi temelji. Pri delu s predniki gre torej za to, da se pripravimo na to, da bomo dobri predniki.

Vsi imamo biološke prednike; to jasno dejstvo obstoja je neizpodbitno. Ironično pa je, da je zaradi tega delo s predniki težje določiti, saj odnosi, ki jih vzpostavljamo z njimi, niso podobni odnosom s posameznimi ali majhnimi skupinami duhov ali božanstev; vključeni smo v ogromno mrežo osebnosti, od katerih le o nekaterih kaj vemo.

Božanstva so nam lahko zelo znana, medtem ko so nam znani le nekateri predniki, ostali pa postajajo skrivnostnejši, bolj ko se vračamo v preteklost. Verjamem, da je še ena ključna težava v tem, da zahodnjaki po mojem mnenju pristopamo k delu s predniki tako, kot bi pristopali k določenim oblikam religije. Bralce spodbujam, naj kot življenjsko prakso ne ločujejo oblik duhovnosti brez intuitivnega razloga, in včasih se delo s predniki res ujema z drugimi oblikami prakse, včasih pa ne. Zaradi tega je mogočno, saj vidiki dela s predniki postanejo mejni prostori.

Številne (če ne večina) kulture po svetu prakticirajo neke vrste čaščenje prednikov. Ali obstajajo podobnosti, ki ste jih odkrili med različnimi praksami?

Tako kot številne oblike duhovnosti tudi delo s predniki izhaja iz svetovnega nazora in naše osnovne psihološke sestave. Zelo človeško je pogrešati tiste, ki jih imamo radi, zato je zelo smiselno, da jih častimo, ko jih ni več. V svetu je namreč pravilo, da svoje prednike počastimo z nekakšnim obredom, ki je vzporeden uradnim religijam.

Zahod ima na splošno tako čuden odnos do smrti in mrtvih, da je naš kulturni pogled na svet v nasprotju z izkušnjami, ki jih najdemo v večini človeških kultur. Po mojem mnenju je glavni namen obredov, kadar so usmerjeni k duhovnim bitjem, v tem, da so sredstvo za komunikacijo, zato lahko razlike v obliki obreda med kulturami pogosto razumemo kot posebne in niansirane oblike komunikacije med določenimi duhovi in določenimi skupnostmi. Pri pisanju knjige Predniki šepetajo je bilo zanimivo, da sem bil pozoren na podobnosti svetovnega nazora, ki so se pokazale, ko sem raziskoval med različnimi kulturami.

Prvo razširjeno prepričanje je, da imajo mrtvi moč in možnost, da nekako vplivajo na svet živih. Niso v nekem oddaljenem in nedostopnem posmrtnem življenju, kot verjame zahodna kultura, temveč se njihov in naš svet lahko križata in vplivata drug na drugega. To je eden od razlogov, zakaj se čaščenje prednikov razlikuje od žalovanja, saj se pri čaščenju predniki odzivajo kot prisotni zdaj. Čaščenje ni le potreba po spominjanju, temveč tudi naklonjenost do blagoslovov in včasih za pomiritev, da bi se izognili nesreči.

Drugo splošno razširjeno prepričanje je, da živi in mrtvi obstajajo v okviru naravnih kozmoloških pravil, ki urejajo vesolje. Biti živ in mrtev sta stanji bivanja, ki imata posebne vloge, odgovornosti in meje. Glede na pojmovanja mnogih kultur o duhovih umrlih, ki kršijo ta kozmološka pravila, se ta spremenijo v nevarnosti za skupnost. Delo s predniki na ta način zagotavlja varen prostor povezave med živimi in mrtvimi, ki potrjuje vloge, ki urejajo naša stanja bivanja.

Tretje razširjeno prepričanje je, da predniki in ob njih razvite prakse pogosto postanejo neuradna posoda za ljudske običaje in ustno kulturo. Čaščenje prednikov postane domača ali manjša skupnostna praksa, prilagojena potrebam razširjene družine, ki se uporablja kot tradicionalni način prenašanja družinske zgodovine. Tako čaščenje prednikov postane družbeno orodje za širjenje modrosti in kolektivne identitete.

To vprašanje podrobneje raziskujem v knjigi Predniki šepetajo v kateri predstavljam nešteto funkcij in prepričanj, povezanih z delom s predniki.

Ali morajo biti naši predniki z nami povezani prek družinske linije? Ali pa se lahko odločimo za delo z drugimi na drugi strani tančice, ki so bili pred nami?

To je eno najpogostejših vprašanj, ki jih ljudje postavljajo, odgovor pa je v resnici odvisen od vašega svetovnega nazora. Ni moja naloga, da bi komur koli govoril, s kom lahko dela, vendar menim, da je na zahodu naša opredelitev tega, kaj je družina, zelo omejena. O prednikih običajno razmišljamo le prek krvnega sorodstva, medtem ko imajo številne kulture po svetu širši pogled na to, kdo je družina. V svoji knjigi poudarjam besedo 'odnos' in zame je prednik kdor koli ali kar koli, kar je prispevalo k temu, kar sem zdaj. Raziskovanju različnih oblik prednikov, bodisi da gre za krvne sorodnike, sorodstvene prednike ali konceptualne prednike, posvečam celi dve poglavji.

V nekaterih kulturah so božanstva in predhodniki na nek način predniki, zato opredelitev med 'prednikom' in drugimi oblikami duhov temelji na drugačnih pojmovanjih kot na zahodu. V svoji druščini prednikov imam krvne sorodnike, sorodstvene prednike, povezane z mojim poklicem ali oblikami identitete, in konceptualne prednike, ki so neposredno ali posredno prispevali k temu, da sem postal takšna oseba. Zlasti v queer skupnosti (krovni izraz za spolne manjšine, ki niso heteroseksualne ali cisspolne. V poznem 19. stoletju se je izraz queer, ki je prvotno pomenil »čuden« ali »poseben«, začel uporabljati slabšalno proti osebam z istospolnimi željami ali odnosi) je to vprašanje izbrane družine zelo pomembno in številni drugi pisci govorijo o spoštovanju prednikov queer skupnosti.

Mislim, da se to vprašanje v bistvu nanaša na to, kako pojmujete prednike ter kakšne vloge in odgovornosti imate drug do drugega. Če vidite božanstva kot drugačna od prednikov, kako potem ta kategorizacija vpliva na to, kako delate z vsakim od njih?

V nekaterih tradicijah obstajajo prepričanja, da določene vrste duhov ne morejo biti povezane z nami na določene načine, temu pravimo duhovni etični kodeks, in zato s tem, ko jih uvrščamo med vrste duhov, niso predniki. Obstaja prepričanje, da morajo imeti duhovni vodniki določeno poklicno razdaljo od nas, da lahko v naših življenjih najučinkoviteje opravljajo svojo vlogo brez programa, zato na splošno niso naši predniki.

Medtem ko se v nekaterih drugih tradicijah celoten svet obravnava kot ena sama velika družina, zato delo 'prednikov' pomeni posebej le naše krvne sorodnike z drugimi oblikami praks, povezanimi z drugimi oblikami duhov.

Kakšno, če sploh, predhodno znanje je potrebno za uporabo praks, ki jih delite v knjigi Predniki šepetajo?

Knjigo sem napisal s prepričanjem, da je vsak bralec strokovnjak na potovanju po svojem rodovniku. Edine zahteve, ki jih predlagam, so odprt um, refleksiven notranji pogled in pripravljenost iti v neprijetna mesta. Knjigo sem napisal tako, da ne predpisuje, temveč raziskuje različne vidike. Jaz postavljam vprašanja; vaša naloga je, da odgovore, do katerih pridete, uporabite pri svojem delu. Ponujam spodbude za pisanje dnevnika, razpravo o pomembnih vprašanjih, nekaj vaj in smernice glede nekaterih točk.

Primeri, ki jih navajam temeljijo na izročilu prednikov po vsem svetu, vendar nikomur ne predlagam, naj kopira ali posnema tradicije, o katerih govorim. Prvi del knjige je namenjen raziskovanju bralčevega pogleda na svet, drugi del pa temu, da ta pogled na svet upošteva in oblikuje življenjsko prakso. V bistvu je moja celotna knjiga ena dolga terapevtska seansa med vami in vašimi predniki s spodbudo, da prisluhnete drug drugemu. Edina zahteva je, da OPRAVITE SVOJE DELO.

Kaj upate, da bodo bralci odnesli iz knjige Predniki šepetajo?

Upam, da bodo bralci odnesli spoznanje, da je delo s predniki nekaj več kot le vir za delo z uroki ali kot neroden vidik prakse, kjer se prednikom posveča pozornost. Mislim, da imajo številni neopogani težave pri usklajevanju svoje poganske vere z mislijo, da so bili njihovi predniki v zadnjih približno tisoč letih kristjani. Toliko praks prednikov je povezanih s prevladujočimi verskimi tradicijami, ki so jih bralci morda zavrnili, zato se lahko pojavi občutek brezciljnosti.

Mislim, da tudi veliko ljudi pristopi k alternativni duhovnosti z dolgotrajnimi občutki potrebe po pravilnem verovanju in prakticiranju. Ker manjka veliko poganskih pristopov k delu z mrtvimi ali so povezani s prevladujočimi religijami, se pogosto pojavi želja, vendar ne vemo, kako se lotiti. Svoje knjige nisem zasnoval tako, da bi bralcem ponudil tradicije, ki naj jim sledijo, temveč da bi raziskali svoja prepričanja in pogled na svet ter razvili smiselne prakse, ki bodo služile gradnji močnih odnosov.

Upam, da bo moja knjiga bralcem omogočila, da bodo raziskali delo s predniki kot potencialno globoko in polnopravno samostojno duhovno prakso, ki je lahko vzporedna z njihovim drugim duhovnim delom. Upam, da bo knjiga spodbudila bralce, da razvijejo in poglobijo svoje prakse v odnosu s svojimi predniki, saj so predniki hkrati del kultur, v katerih smo odraščali, in so zunaj njih. Navsezadnje upam, da vprašanja in vaje v knjigi spodbujajo bralce, da prevzamejo odgovornost za svoje prakse, tako da ne bodo čutili pritiska, da morajo prositi za dovoljenje za vzpostavljanje odnosov z lastnimi predniki.

Spraševal: Jaka Dular