NARCISTIČNI STARŠI: 7 korakov, s katerimi zacelimo rane iz otroštva

Kadar doživljamo težave z duševnim zdravjem in v odnosih, se pogosto obrnemo navznoter in sklepamo, da je z nami nekaj narobe. 

Zatrdno vemo naslednje:

živeti z narcisom je izjemno težko in škodljivo. Narcisi niso sposobni vpogleda vase in se doživljajo kot izključno dobri ljudje. Počutijo se upravičene do posebne obravnave, vedejo se bahavo in iščejo pozornost, do drugih so žaljivi, omalovažujoči, jim grozijo in jih verbalno napadajo. Ker so nenehno osredotočeni le na lastne potrebe, kot starši ne zmorejo nuditi otrokom brezpogojne ljubezni, stabilnosti in varnosti, ki jih ti potrebujejo za zdrav razvoj. Če imate narcističnega starša, je to močno vplivalo na vas. Zato si je za začetek dobro odgovoriti na vprašanje: Ali je moj starš narcis? Če je odgovor da, ste lahko prepričani, da je njegova vzgoja prispevala k težavam, ki jih imate v odraslem življenju.

Uradno je skoraj nemogoče ugotoviti, koliko ljudi je odraščalo ob narcističnih starših. Ocenjuje se, da ima narcistično osebnostno motnjo od 0,5 do 6,2 odstotka ljudi. Vendar so številke verjetno precej višje, saj mnogi ljudje z NOM nikoli ne dobijo diagnoze (kot je znano, večina narcisov ne poišče terapevtske pomoči, saj so prepričani, da imajo težave drugi, in ne prevzemajo odgovornosti za lastne probleme).

• 8 subtilnih znakov, da ste se zapletli z narcisom

Zato je možno, da vaš starš nima uradne diagnoze. Kljub temu pa ima lahko dovolj narcističnih lastnosti, da vam je povzročal izjemno hude bolečine.

NOM je osebnostna motnja. V zadnji izdaji Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj (DSM-5) je navedenih deset osebnostnih motenj, ki jih lahko diagnosticiramo v psihiatriji. Za vsako od njih so značilne osebnostne lastnosti, ki povzročajo hudo stisko in oviranost ter težave pri zdravem navezovanju stikov z drugimi. Razporejene so v tri sklope (A, B in C). NOM spada v sklop B, k motnjam, za katere so značilni neorganizirano vedenje pod vplivom čustev in težave z medosebnimi odnosi. Med narcističnimi značilnostmi najdemo naslednje:

•    občutek večvrednosti,

•    poudarjeno skrb za lastno podobo,

•    nezmožnost sprejemanja kritike,

•    laganje in pretiravanje,

•    prestopanje meja,

•    pričakovanje posebne (ugodnejše) obravnave,

•    zavist,

•    prepričanje, da jim drugi zavidajo,

•    manipuliranje z drugimi.

Kot vse osebnostne motnje je tudi narcizem motnja širokega spektra, opredeljujejo pa ga temeljni občutki upravičenosti, lastne pomembnosti in večvrednosti. Ko pomislimo na narcisa, si predstavljamo nekoga, ki želi biti glavni, v središču pozornosti in ki ga drugi – kljub njegovim številnim pomanjkljivostim – doživljajo kot karizmatičnega in očarljivega.

Ena od težav pri iskanju odgovora na to, ali je vaš starš narcis in kako je to vplivalo na vas, je, da se lahko narcisi zdijo prijazni, pozorni, skrbni in ljubeči vsem zunaj najožjega družinskega kroga. Nekateri narcistični starši izvajajo nad otroki telesno ali spolno zlorabo, drugi pa morda ne počnejo ničesar na prvi pogled zlorabljajočega ali škodljivega. Mnogi otroci narcisov niso nikoli doživeli »zlorabe« v pomenu, ki ga tej besedi najpogosteje pripišemo.

Zlorabe vseh vrst

Zlorabljevalci vseh vrst, vključno s tistimi, ki otroke zlorabljajo telesno in spolno, znajo v otrokovih očeh izjemno spretno popačiti resnico. Z različnimi metodami dosežejo, da se otroci počutijo krive ali soodgovorne za zlorabo. Kako naj torej odrasli otrok narcisa, ki se zdi ob površnem pogledu dober starš, sploh začne razumevati, kaj se mu je v resnici zgodilo? Kadar ni ureznin in modric, kadar je čustvena zloraba skrita pod pajčolanom normalnosti in spoštljivosti, kako sploh lahko začnemo povezovati skrite rane, ki nas še vedno bolijo, z našim otroštvom?

Če ima vaš starš dovolj prej naštetih narcističnih lastnosti, je njegovo ravnanje zagotovo vplivalo na vas. To naj bo temelj, na katerem boste gradili naprej. Ne pozabite, da se narcis zanaša, da bo vplival na mnenje in čustva drugih tako, kot bo ustrezalo njemu. Druge potrebuje, da se počuti posebnega in večvrednega. Če ste odraščali v takem okolju, boste težko realno uvideli, kaj ste v resnici doživljali.

Vloga primarne družine

Narcis premore spretnosti, s katerimi vpliva celo na odrasle ljudi in njihovo dojemanje sveta. Pomislite, koliko lažje to stori šele z lastnim otrokom. Otrok se rodi brez znanj, ve le to, da morajo biti njegove potrebe zadovoljene. Otroci hlepijo po pozornosti, ljubezni in varnosti, in od rojstva dalje so popolnoma odvisni od skrbnikov, predvsem od matere. Odnos med staršem in otrokom vključuje največjo razliko v moči, kar jih boste kdaj izkusili. Rodite se drobni, nemočni, nebogljeni in povsem prepuščeni milosti ali nemilosti drugega človeka. Vaše znanje o svetu se najprej in v temelju oblikuje na podlagi izkušenj, ki jih dobite v primarni družini. 

Tudi ko začnete hoditi v šolo in si poiščete prijatelje, igra vaša družina še vedno glavno vlogo in so vaši starši še vedno v veliki premoči nad vami. Kot otrok se od njih naučite, kaj je prav in kaj narobe, kaj je sprejemljivo, dobro in slabo. Kako se odzivate na te bolj ali manj rahločutne in pomembne nauke, je delno odvisno od vašega značaja, večinoma pa se temeljna znanja o svetu vgrajujejo v docela odprt, dovzeten razvijajoči se um. Kot otroci se ne moremo opirati na druge zglede, pogled na svet nam oblikujejo starši. 

Narcistični starši imajo v ozadju vedno načrt – bodisi na zavestni ali nezavedni ravni – in vas ukalupijo v skladu s svojimi potrebami. Temu ukalupljanju ste se morda podredili – ali pa ste ga odklonili. V obeh primerih je vplivalo na vas. Čeprav se vse življenje spopadajo s težavami, mnogi moji klienti šele v srednjih letih začnejo razmišljati o vplivu, ki so ga imeli nanje njihovi starši. Ko spoznavajo, kako so bili v otroštvu poškodovani, pogosto vprašajo: Zakaj je trajalo tako dolgo, da sem ugotovil, da je narcistična vzgoja izvir mojih težav? 

Toda – kako bi mogli to ugotoviti prej? Šele ko odidete v svet, ko razvijete občutek samostojnosti in morda uvidite, da imajo drugi ljudje zelo drugačne izkušnje kot vi, se lahko začnete zavedati, da v vašem otroštvu ni bilo vse v redu. Kot otrok ste situacijo pač sprejeli, misleč, da je povsod tako, in to prepričanje vas lahko spremlja zelo dolgo – dokler vas neko pomembno doživetje, recimo rojstvo otroka ali intenzivna partnerska zveza, ne prisili, da podvomite o svojem pogledu na svet.

Vse znanje, ki ste ga doslej pridobili in ga še pridobivate, razumete na podlagi temeljev, ki ste se jih naučili od staršev. Do nedavnega ste nemara verjeli, da je vaš starš postavljal vaša zanimanja na prvo mesto in da nadzor, kritika ali neodgovorno obnašanje spadajo k sprejemljivim načinom vzgoje. Ko nekaj dregne v vašo perspektivo sveta – preberete, recimo, članek o narcizmu ali se odzovete na to, kar v vas razbere terapevt – naleti na vse tisto, kar ste se dotlej naučili o svetu.

Delci novega znanja ne bodo čez noč nadvladali vsega tistega, kar ste se naučili od staršev in v družini. Ko boste poskušali razumeti učinek odraščanja ob narcističnem staršu, se boste zapletali v notranja prerekanja in se upirali vse močnejšemu zavedanju, da kot odrasli vidite stvari drugače, kot ste jih videli in razumeli kot otrok.

Ta proces ni niti preprost niti lahek. Ob vsakem uvidu vam bo glas v glavi govoril, da si to izmišljate, in vas silil, da raje popravite težave, ki jih imate zaradi lastnih pomanjkljivosti, kot pa tiste, ki jih imate zaradi staršev. Vaši uvidi bodo nasprotovali vsem vašim življenjskim prepričanjem, naravnanim tako, da so od njih imeli korist vaši starši, in ne vi.

Posledice

Ko na nekem področju naletimo na ponavljajoče se težave, ki jih običajno ne moremo natančno opredeliti in ki smo jih ponotranjili kot lastno hibo, se pogosto vprašamo, ali je to morda posledica okolja, v katerem smo odraščali.

Esther je imela od nekdaj zelo slabo samopodobo. Takole pravi: »Ko sem šla prvič na terapijo, sem se počutila zelo sebično. Zdelo se mi je, da do tega sploh nimam pravice, saj je toliko ljudi, ki so v otroštvu doživljali strahote, ki so bili zlorabljani. Jaz pa prihajam iz zgledne in ugledne družine, ki je skrbela zame. Dolgo časa sem potrebovala, da sem doumela, koliko sem pretrpela ob narcistični materi in da imam šibko samopodobo zaradi njenega nenehnega kritiziranja in napadanja.«

Peter, ki ima za sabo desetletja samouničevalnega vedenja, vključno z zlorabo alkohola in mamil, pravi: »Že v preteklosti so mi terapevti skušali pomagati povezati moje sedanje težave z doživljanjem v otroštvu. Iskreno povedano, to mi je šlo na živce. Prihajam iz družine z visokim standardom, in čeprav sem vedel, da je bil oče precej strog, nisem razumel, kako bi bilo to povezano z mojimi težavami v odraslem življenju.

Danes vem, da je imel več skrajno narcističnih potez – želel je biti v središču pozornosti, in ko sem prišel v najstniška leta in sem bil pri nekaterih rečeh boljši od njega, mi je to zelo zavidal. Na vse načine se je trudil, da bi me javno osramotil, in kadar sva bila sama, mi je zbijal samozavest. Pobegnil sem v pijačo in mamila.«

David se je težko postavil zase, izrazil svoje mnenje ali v odnosu prisluhnil svojim potrebam; namesto tega se je ves čas zapletal z moškimi, ki so bili nad njim nasilni in so ga želeli imeti pod nadzorom. »Dolgo je trajalo, preden sem spoznal, da ponavljam partnerski vzorec svojega očeta.

Oboževal sem ga, bil je moj vzornik, obenem pa mi je vzbujal strah; kadar se nismo strinjali z njim, je doživljal napade besa. Naučil sem se, kako vedno storiti to, kar hoče, kako se mu vedno ukloniti in obenem popolnoma podrediti. V odraslosti sem si izbiral partnerje, ki so z mano ravnali natanko tako.«

Esther, Peter in David so vse življenje doživljali težave: od šibke samopodobe do samouničevalnega vedenja in ponavljajočih se problemov v odnosih. In vsi trije so imeli težave pri iskanju izvora svojih problemov. Zdelo se jim je, da so imeli »kar lepo« otroštvo, in sploh se niso zavedali, da jim je vedenje staršev sprožilo težave v odraslosti.

Njihovi starši niso bili alkoholiki, niso imeli diagnosticiranih duševnih bolezni ali motenj in jih niso pretepali. Nihče od njih ni odraščal v revščini. Vsi so imeli svoje starše radi in so občasno svoj odnos z narcističnim staršem opredeljevali kot tesnega. Zato so bili – tako kot mnogi drugi moji klienti – zelo zmedeni ob ozaveščanju, kako so bili ob taki vzgoji v resnici poškodovani.

Esther pripoveduje: »Že nekaj časa sem obiskovala terapevtko in ji v neskončnost razlagala, kako nenavadno se vede moja mati – dobesedno je plesala po mizah, se napila in zmerjala ljudi, brez sramu vpričo očeta flirtala z drugimi moškimi ter se ure in ure posvečala svojemu videzu – ko je ob neki priložnosti rekla, da je moja mati mogoče narcis. Seznanila sem se s simptomi te motnje in nisem mogla verjeti. Bilo je, kot bi nekdo srečal mojo mater in jo do potankosti opisal.«

Peter je naletel na članek o narcističnih starših, ko je raziskoval vzroke samouničevalnega vedenja. »Pretresel me je članek o izkušnjah iz otroštva, ki je govoril o čustveni zlorabi, ki so ji podvrženi otroci narcističnih staršev. Od nekdaj se mi je zdelo silno nenavadno, da oče zavida lastnemu sinu – tudi sam imam sina, in edino, kar si želim, je, da bi bil srečen.

Če je na nekem področju boljši od mene, sem vesel in ponosen. Ko pa sem prebral, da so narcisi bolestno zavistni, celo do lastnih otrok, se mi je vse poklopilo. Očeta sem zlahka prepoznal tudi v drugih narcističnih lastnostih: nenehni potrebi po pozornosti, obsedenosti s tem, kaj drugi mislijo o njem, in izbruhih besa, če mu je kdo nasprotoval.«

Ko se je David začel zavedati, da ima njegov oče narcistične lastnosti in kako uničujoče je taka vzgoja vplivala nanj, se je znašel v hudem notranjem konfliktu in je bil zmeden. »Vsi obožujejo mojega očeta. Nihče razen nas, ki smo živeli z njim, ni izkusil njegovih strahovitih izbruhov. Ko sem začel spoznavati, kako močno je vplival name, sem v mislih trčil ob zid, kajti vsi so ga poznali povsem drugačnega. Ko sem pomislil, v kakšni luči se vidim sam, mi je bilo težko sprejeti, da me je on tako poškodoval.«

Ko ugotovite, da imate narcističnega starša, je sprva težko dojeti, kaj s tem spoznanjem sploh početi. Proces premagovanja tega, kar ste se naučili v otroštvu, lahko traja več let. Ob ozaveščanju, da so vaše hibe posledica vzgoje, ki ste je bili deležni, vam bo notranji glas verjetno govoril, da ste sebični. Skušal vas bo prepričati, da želite odgovornost za svoje težave prevaliti na druge. Pot samosprejemanja in celjenja posledic odraščanja ob narcističnem staršu je dolga. Lep čas bo vaš notranji kritik glasnejši od vsega, s čimer se mu boste zoperstavljali.

Na posledice odraščanja ob narcističnem staršu vpliva več dejavnikov, med drugim to, koliko sorojencev imate in ali so starejši ali mlajši od vas, vaš spol, spol vašega starša, vaš temeljni značaj in vaše odzivanje na starša. Nekateri otroci tudi sami odrasejo v narcisa, drugi v soodvisnika. Nekateri imajo v družini vlogo grešnega kozla ali črne ovce, drugi so zlati otrok, nenehno deležni pohval za svoje dosežke ali videz. Nekateri otroci narcisov zbolijo za depresijo in anksioznostjo, drugi svoje stiske projicirajo navzven in postanejo nasilniki in zlorabljalci.

Neustrezna vedenja, ki so vas v otroštvu poškodovala, so:

•           prestopanje meja,

•           zlitost s staršem,

•           nadzor,

•           zavist in ljubosumje,

•           narcistični bes,

•           pomanjkanje empatije,

•           zanemarjanje,

•           čustvena manipulacija,

•           kritika,

•           poneumljajoče zavajanje (gaslighting), 

•           pomanjkanje odgovornosti,

•           družinske klike.

V knjigi Odraščanje ob narcisu bomo podrobno obravnavali vpliv vsakega od naštetih vedenj na doživljanje sebe, čustveno regulacijo in odnose z drugimi, nato pa prikazali, kako začeti celiti te rane in napraviti korak naprej.

Tekst: Odlomek iz knjige Odraščanje ob narcisu avtorice Dr. Claire Jack

Poglejte si še: 

• Zakaj v življenje privlačimo NARCISE?
• 5 stavkov, ki jih izrečite NARCISU
• Katere lastnosti iščejo narcisi, ko izbirajo svoje žrtve

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja