Po uveljavljeni definiciji stres pomeni stanje, ko se ne počutimo dobro, stresorji kot povzročitelji stresa pa so tako široko zajeti, da lahko mednje sodi dobesedno kar koli, zaradi česar smo jezni ali prestrašeni.
Če na stres pogledamo v luči univerzalnih zakonitosti življenja in odnosa med mislimi in čustvi, postane razumljivo, da sam po sebi ne obstaja. Ne obstaja v smislu obstoječe zunanje nevarnosti, ki bi prežala na nas in nas ogrožala.
Obstaja pa naš stresni odziv na dogajanje. Ta je tisti, ki nas ogroža.
V stresu smo, ko dlje časa čutimo hudo prestrašenost, vznemirjenost, utesnjenost, obremenjenost, razdraženost, zaskrbljenost in podobna težja čustva.
Dokler bomo doživljanje stresa pripisovali zunanjim okoliščinam, ki jih doživljamo, ne pa našemu dojemanju teh okoliščin, se bomo doživljali kot žrtve okoliščin, ki nam povzročajo veliko mero stresa.
Tako se bomo doživljali tudi, če bomo imeli vsa svoja neprijetna občutja za simptome stresne motnje, proti kateri smo sami brez moči. Nesporno dejstvo je, da je dolgotrajno doživljanje stresa zelo izčrpavajoče ter življenjsko nevarno za naše duševno in telesno zdravje.
A nesporno dejstvo je tudi, da si stres ustvarjamo sami, s svojim pogledom na situacijo, in da se ga lahko na enak način in samo na takšen način tudi rešimo – s spremenjenim, drugačnim, pozitivnejšim pogledom na dogajanje. Drugi so nam pri tem lahko le v oporo in pomoč.
Iz pogovora z Matejo Kunc, avtorico Zlate knjige življenja
Celoten pogovor lahko preberete v novi številki Sense april/maj 2024; v prodaji od 5. aprila
- Preberite si še: Psihoterapevtka Romana Čolić: "Izgorelost ni posledica zgolj prekomernega dela, temveč predvsem odnosov"
