Neli Vintar, zdravnica iz protibolečinske ambulante UKC v Ljubljani, je predana lajšanju bolečin, tudi z akupunkturo. Neizmerno vitalno in radovedno bitje, ki se še dobro leto pred upokojitvijo podi v službo po vsakem vremenu na svojem rdečem kolesu.
Strastna raziskovalka jezikov, lepote umetnosti, številnih svetov in prav vsega, kar lahko pripomore k lajšanju bolečin. Popotnica, ki popelje tudi med delfine, sebe pa najraje v svetove tišine. Mama otroku, zdaj že odraslemu, z nekaj več izzivi, kot se jih včasih da spraviti v dan zaposlene mame, žena in ženska z briljantom in biseri, tudi v srcu. Sestra, ki je pred leti ljubeče in navzoče pospremila v smrt sestro Jasno, tudi zdravnico. 
Predvsem pa je Neli Vintar neumorno zvedavo bitje in profesionalna ter pronicljiva ženska, ki vse urno in temeljito opravi, vedno dva koraka – pred sabo in drugimi. Tako teče njena jasna pot – z vetrom v laseh.
V teh desetletjih, odkar delate v medicini – kaj se je spremenilo?
Veliko. Kot se je spremenilo tudi v naših življenjih. Zdi se mi, kot da je tehnični razvoj presegel znanstvenofantastična pričakovanja. No, v obvladovanju bolečine ostaja empatičen in sočuten odnos zdravnika do pacienta temeljni princip. Zelo pomembno ostaja medsebojno zaupanje, čeprav imamo na voljo več znanja in različne pristope, s katerimi lahko pomagamo.
Kaj ste kot nadobudna študentka medicine upali, da bo mogoče doseči z vašo stroko?
Nisem imela prav nobenih daljnosežnih pričakovanj. Tudi o stroki nisem kaj dosti vedela. Imenitno se mi je zdelo, da lahko z anestezijo povsem odvzamemo bolečino in da lahko rešujemo življenja.
Kaj je v razvoju medicine najbolj napredovalo?
V zgodnjih letih po specialističnem izpitu so me, kot najbrž mnoge, navduševali invazivni pristopi. Pri zahtevnih operativnih posegih in pri oživljanju poškodovancev je treba vzpostaviti in vzdrževati dihalno pot, v osrednje vene in arterije uvajamo katetre (cevke) s posebnimi tipali za merjenje različnih tlakov in tudi zasičenosti krvi s kisikom. Poleg znanja in usposobljenosti je pomembna tudi ročna spretnost. Od hitrosti pravilnih odločitev je odvisno, ali bo pacient preživel. Tehnični razvoj, nova spoznanja, anesteziologija, medicina oživljanja (reanimatologija) in intenzivna medicina so se zelo razmahnili. Svoji stroki že dolgo časa ne morem slediti v celoti.
Če se pogledate od let stažiranja do zdaj – kaj pa se je najbolj spremenilo v tem času v vas?
(nasmeh) V meni se je veliko spremenilo zaradi znanja in dolgoletnih izkušenj. In tudi sicer se je veliko spremenilo. Pred štirimi desetletji je bil tudi odnos med kirurgi in anesteziologi drugačen. Takrat je bila kirurgija moška stroka in anesteziologija, kot mlada veda, ženska stroka. In pričakovano stereotipno medsebojno (ne)spoštovanje.
Tako kirurgija kot anesteziologija sta se zelo razvili. Danes je anesteziologija privlačna specializacija, zanjo se odloča veliko mladih zdravnikov, vedno več je moških. Se spomnim, da mi je nekoč kirurg po desetih letih sodelovanja rekel: "Neli, saj na videz se v teh letih nisi dosti spremenila, ampak v odzivu, ko spregovoriš, je pa velika razlika!" Postala sem namreč bolj samozavestna, odrezava, nisem se pustila "zafrkavati". Čeprav po naravi res nisem konfliktna. V službi s kolegi pregovorno dobro sodelujem.
Česa ste se o bolečini naučili čisto na človeški ravni oziroma kaj v zvezi z njo je najbolj pomembno ali neznano?
Oh, o bolečini je še zelo veliko neznanega … Na človeški ravni so za obvladovanje bolečine najpomembnejši empatija, sočutje, občutek razumljenosti. Človeku, ki ga boli, poleg strokovne pomoči najbolj pomaga ljubeča pozornost. "Vidim, da te boli. Kako ti lahko pomagam?" rečemo. Tudi če ne znaš pomagati – srčna namera že blaži bolečine.
Kako se z bolečino spopadamo Slovenci?
Starejše generacije – še starejše od mene (nasmeh) – so prepričane, da je treba potrpeti, in poiščejo pomoč šele, ko so bolečine neznosne. Tudi takrat mnogi ne jemljejo analgetikov v ustreznih odmerkih. Mlajši imamo do bolečine drugačen odnos. Morda se sedaj odnos do bolečine ne razlikuje več toliko med državami. Danes je svet drugačen, pritiski z vseh strani se odražajo na različnih ravneh, seveda smo tudi bolj razvajeni …
Celoten pogovor lahko preberete v tiskani reviji Sensa februar/marec 2024; v prodaji od sobote, 24. februarja
Preberite si še:
- 4 znamenja, ki imajo to pomlad na obzorju novo življenjsko priložnost
- 4 vprašanja, ki lahko razkrijejo vaše čustvene rane iz otroštva
Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar
