Brigita Drnovšek Olup: Svojemu delu predana z dušo in s srcem

Ko je vzpostavila red, si jo je sam takratni minister Miklavčič zaželel videti na mestu strokovne direktorice Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana.

Po temeljitem premisleku je mesto le sprejela, a se svoji primarni ljubezni, delu s pacienti na očesni kliniki, ni odpovedala.

Da je delu resnično predana, dokazuje tudi njena izvolitev na mesto predsednice Evropskega združenja za očesno plastično in rekonstruktivno kirurgijo, kjer je kot prva ženska v zgodovini oktobra prevzela dvoletno predsedovanje.

Kdaj ste vedeli, da boste zdravnica?

Prof. dr. Drnovšek Olup: Odraščala sem v družini, kjer je bil oče splošni zdravnik, tako da sem bila že od majhnega povezana s tem. Velikokrat sem z njim tudi hodila po terenu.

Tako sem se že kot otrok srečevala tudi s težkimi zdravstvenimi in socialnimi problemi in nekaterih zgodb in primerov se spominjam še danes. V osnovni šoli sem imela kar nekaj idej o tem, kaj bom počela, ko bom velika, ob koncu gimnazije pa sem se odločila, da se bom vpisala na medicinsko fakulteto. Študij me je zelo zanimal in z veseljem sem se učila.

Ko sem končala medicinsko fakulteto, je bilo obvezno za vse mlade zdravnike, da najprej dve leti opravljamo delo kot splošni zdravniki (zdaj družinski zdravniki). Delo sem začela v Zdravstvenem domu v Trbovljah, kjer sem delala v splošni ambulanti, občasno pa sem delala tudi v šolski in otroški ambulanti.

V tem času sem tudi veliko dežurala in si nabrala precej izkušenj z delom na terenu. Delo splošnega zdravnika mi je nedvomno pustilo pečat, ki mi koristi še danes, zadeve vidim bolj globalno in bolnike sprejemam kot celoto. V splošni ambulanti sem ostala le štiri leta, nato sem odšla na specializacijo iz oftalmologije na Očesni kliniki v Ljubljani. Specializirati sem se začela za zdravstveni dom, ker pa me je  zelo veselila kirurgija, sem po specialističnem izpitu ostala na kliniki.

Vaša posebnost je, da ste dvoročni. Baje je bilo to včasih pomembno za delo na vašem področju?

Prof. dr. Drnovšek Olup: Ta 'posebnost' je prirojena, pomeni pa, da lahko vse počnem z obema rokama – pišem lahko tudi z obema naenkrat, ampak isti tekst, različnega malo z zamikom.

Da sem 'posebna', so odkrili v osnovni šoli, kjer pa mi niso dovolili pisati z levo, ker sem včasih pisala z eno, včasih z drugo.

Na fakulteti je to opazil asistent, ki mi je rekel: “Vi bi bili pa dobri za okulistiko, ker ste obojeročni.” To je bilo takrat pomembno, saj so bili kirurški instrumenti še drugačni in je bila to kar velika prednost, danes pa to v očesni kirurgiji ni tako pomembno, pri mojem neposrednem delu pa velikokrat pride prav.

Kot predstojnica očesne klinike ste veliko prispevali k razvoju stroke. Kako?

Prof. dr. Drnovšek Olup: S preselitvijo na novo očesno kliniko smo prišli v zelo lepe prostore, bilo pa je treba urediti sistem in procese dela. Vzpostaviti sem želela visoko raven dela. Očesna klinika se je razvijala tudi pred preselitvijo.

S kolegi smo razvijali vsak svojo subspecialnost že prej, s preselitvijo in z novo opremo pa nam je bilo omogočeno, da smo stroko razvili do vrhunskosti. Na kliniki smo vzpostavili tudi vrhunsko organizacijsko raven, kar je bil dolg proces, ki je zahteval veliko energije, vendar smo tako postali sodobna evropska bolnišnica, dosegli akreditacijo za učni center ter prejeli priznanja in nagrade.

Torej ste ravno dobro vzpostavili proces, nato pa odšli na mesto strokovne direktorice Kliničnega centra?

Prof. dr. Drnovšek Olup: Na to mesto sem prišla na povabilo takratnega ministra za zdravje Boruta Miklavčiča. Nad povabilom sem bila presenečena, najprej ne najbolj navdušena in sem si vzela kar nekaj časa za premislek. Minister  je vztrajal, potem pa sem tudi sama odločila, da je prav, če prevzamem to mesto.

Na očesni kliniki sem bila predstojnica osem let, in tudi zdaj nisem prekinila dela na očesni kliniki, saj dvakrat tedensko operiram, enkrat na mesec imam ambulanto, še vedno pa delam tudi s študenti. Sem tudi mentorica specializantom, magistrantom in doktorantom. Z nasveti pomagam tudi pri raziskovalnih projektih.

Vam je kdaj žal, da ste sprejeli to mesto, glede na ves 'kaos', ki vlada na Kliničnem centru?

Prof. dr. Drnovšek Olup: To je bil zelo velik izziv. Univerzitetni klinični center je res ogromen, vendar ne vlada takšen kaos, kot se večkrat neupravičeno prikazuje. UKCL je res mogoče tako velik sistem, da se kar ustrašiš, ampak v glavnem deluje zelo dobro, saj letno obravnavamo celo več kot milijon  bolnikov. Seveda vse ni idealno in je treba še veliko narediti.

V ustanovi  dela veliko strokovnjakov, ki se z vso predanostjo posvečajo bolnikom in ponosna sem, da delam v takem sistemu. Včasih prihaja do nezadovoljstva znotraj hiše, velikokrat zaradi neustreznega vrednotenja dela, restrikcij, novih pravil idr., ampak kadar gre za resne zadeve, so  ljudje takoj pripravljeni sodelovati in veseli me, da je jedro še vedno zdravo.

O pomembnih strokovnih stvareh se odločamo skupaj na strokovnem svetu, vedno vse predebatiramo z vseh vidikov in skupaj sprejemamo pomembne sklepe. Trudim se, da se vse stroke lahko razvijajo in da nobena pri tem ni izpuščena ali zapostavljena. V vodstvu postavljamo pravila igre, ki urejajo različne odnose.

Sprejeli smo pravilnike, ki omogočajo večjo transparentnost in urejenost ustanove. Ti ukrepi in spremembe seveda niso vedno sprejeti z aplavzom, vendar menim, da počasi postaja vsem jasno, da so potrebne.

Veliko dela in energije porabim tudi za urejanje medsebojnih razmerij, zlasti kadar se pojavijo konflikti. Vse rešujemo z medsebojnim dogovarjanjem in smo uspešni. Počasi se spreminja tudi ta kultura, na pozitivno, seveda. Z vso resnostjo se lotevam tudi pritožb bolnikov, povezanih z zdravljenjem, in redno odrejam izredne strokovne nadzore, ki morajo prinesti kot rezultat izboljšanje postopkov in s tem večjo varnost bolnikom.

Ob vsem tem mi zmanjkuje časa, da bi imela več osebnega stika z zaposlenimi na nižjih nivojih. Redno se sicer srečujemo z vsemi direktorji, uvedla pa sem tudi letne  razgovore s srednjim menedžmentom, kjer lahko dobim povratne informacije in sugestije svojih kolegov.

Strašansko pa bi mi bilo žal, če ne bi več delala kot strokovnjak, ker pa to nadaljujem, sem sicer zato zelo obremenjena. Stroke ne bi pustila in se mi zdi pomembno, da ima nekdo, ki je na tem mestu, stik z bolniki, in ni le administrativni delavec.

Pomembno je, da imaš živi kontakt z dogajanjem v bolnišnici, ker tako lahko razumeš probleme in potrebe.

Minister si vas je torej zaželel, da – po domače rečeno – naredite malo reda v hiši?

Prof. dr. Drnovšek Olup: Verjetno, zato ker imam rada stvari sistemsko urejene in nekako potrudim se, da je pravično in dosledno za vse, ker se s tem izboljšuje tudi kakovost dela. Moram povedati, kar je mene tudi zelo pozivno presenetilo, da so vodilni zaposleni z zelo velikim veseljem pristopili k akreditaciji bolnišnice, katero smo začeli pred letom dni.

Naš namen ni le pridobitev certifikata, ampak še izboljšanje procesov dela. Dodatnega dela za vse sodelujoče bo veliko, večino bomo opravili sami in s tem prihranili veliko denarja. Ob zaključku pa bodo pridobili tako zaposleni, predvsem pa bolniki.

Veliko slišimo o krizi, stvari se zaostrujejo, govori se, da naj bi do konca leta bolnišnice bankrotirale, da bodo mogli bolniki dati celo nekakšen avans za zdravljenje ... Kaj menite o tem stanju, ki trenutno vlada v zdravstvu?

Prof. dr. Drnovšek Olup: Vsesplošna kriza je in jasno je, da mi nismo in ne moremo biti izolirani sistem. Ker ljudje niso zaposleni, v zdravstveno blagajno priteka manj sredstev. Pred kratkim sem brala zelo zanimiv članek direktorja zelo uspešne ameriške bolnišnice, ki je povedal, da ne glede na to, karkoli počneš, bo zdravstvo vedno dražje in dražje.

Bolezni, za katerimi so ljudje še pred kratkim umirali, zdaj lahko pozdravimo. Seveda to zelo veliko stane. Pojavljajo se vedno nove tehnologije, ki so minimalno invazivne in so za pacienta veliko boljše, čeprav so enormno drage. Soočamo se z robotsko kirurgijo, endoskopijo in dragimi, a učinkovitimi  zdravili.

Ne glede na vsa varčevanja, ki jih moramo sprejeti, bo pač treba na državni ravni verjetno več nameniti za zdravstvo. Treba pa bo tudi točno določiti pravice, košarico pravic, tako da bo mogoče nenujne stvari iz tega izločiti. Poleg tega menim, da bo treba narediti še novo mrežo zdravstva, saj imamo prebogato mrežo bolnišnic. Imamo 26 bolnišnic za dva milijona prebivalcev, in to je zelo drago.

Po eni strani je zelo dobro, da je storitev približana bolnikom, po drugi strani pa to seveda veliko stane. Seveda  je dobro, da je na toliko mestih izvajana zdravstvena dejavnost, mislim pa, da ni treba, da se čez noč vzdržuje tako veliko sistemov. Za tako malo prebivalcev to ni racionalno in tega ne srečamo  nikjer v razvitem svetu. S tem ne mislim ukinjanja, ampak preoblikovanja v dnevno obravnavo, združevanje ustanov itd.

Lani je bilo pri novi gripi veliko govora o vlogi farmacije. Kakšen je po vaših izkušnjah njen vpliv?

Prof. dr. Drnovšek Olup: Vloga farmacije je vsekakor zelo velika v svetu, in ne samo pri nas. Brez dvoma močno vpliva na razvoj zdravstva. Neposreden vpliv na zdravnike v ustanovah pa zelo striktno omejujejo povsod po svetu.

Tudi v UKCL smo zato sprejeli pravilnik, s katerim smo omejili neposredno komunikacijo in vplivanje, s čimer je tudi to področje nekoliko bolj urejeno. Prav tako ne dopuščamo direktnih sponzorstev, tako da gredo donacije za izobraževanje ustanovi, ki potem sredstva razdeli.

Kakšno pa je vaše stališče do alternativne medicine?

Prof. dr. Drnovšek Olup: Alternativna medicina je lahko dopolnilna, lahko je tudi uspešna pri boleznih, ki so pogojene s slabim počutjem, in pri psihosomatskih boleznih idr. Če pa gre za resno obolenje, takrat pa pacienti s tem samo zgubljajo čas. Treba se je zdraviti, kot zahteva uradna medicina, medtem ko pri rehabilitaciji alternativna medicina lahko pomaga.

Vsekakor ne opuščati tradicionalne medicine. Poznam ljudi, ki so zaradi alternative zgubili mesece in prišli na zdravljenje prepozno. Jaz vsakemu svetujem, da uboga, kar mu svetuje uradna medicina, potem pa lahko nadaljuje tudi z alternativnimi metodami, seveda če so te primerne.

Razumem pa, da so bolniki včasih naveličani, ker so postopki diagnostike in zdravljenja dolgi, boleči, rezultati niso takojšnji in se zato zatekajo k različnim vrstam alternative, nekateri celo k več hkrati ali zaporedoma. Pri vsakršnem resnem obolenju bi to odsvetovala. Svetovala bi, da se vsak bolnik pred takšno odločitvijo posvetuje s svojim zdravnikom.

Pred kratkim ste bili izvoljeni na mesto predsednice Evropskega združenja za očesno plastično in rekonstruktivno kirurgijo. Kaj to za vas pomeni?

Prof. dr. Drnovšek Olup: Izjemno priznanje. V to združenje sem prišla pred 20 leti in v njem sem vedno aktivno sodelovala s predstavljanjem svojega dela. Takrat te stroke v Sloveniji namreč ni bilo, zato sem začela od začetka. Vseskozi sem sledila sodobnim trendom in izboljšavam.

Uvedla sem tudi nekaj novih kirurških in laserskih načinov zdravljenja in nekatere stvari izboljšala. V teh letih so prepoznali, da sem dala pomemben prispevek tej stroki tudi v evropskem merilu. Predlagali so me zelo ugledni strokovnjaki in pred dvema letoma so me člani na skupščini tudi izvolili.

Kaj pa to pomeni za Slovenijo?

Prof. dr. Drnovšek Olup: Zagotovo zelo veliko priznanje. Pred menoj so bili na tem mestu sami eminentni ljudje, ki so tudi začetniki te stroke. Mnogo držav, ki imajo zelo veliko članov, še ni imelo predsednika. Po razglasitvi so me spraševali, ali bodo v Sloveniji kaj ponosni, pa sem jim odvrnila, napol v šali, napol zares, da verjetno nihče niti ne ve za to.

Svetu vladajo moški, ali se vam zdi, da bi morali videti več žensk na vodilnih položajih?

Prof. dr. Drnovšek Olup: Mislim, da smo ženske lahko zelo uspešne voditeljice, saj na določene stvari gledamo drugače, smo bolj načelne in nekako bolj delujemo po svoji vesti.

Kaj pa je vaš največji dosežek?

Prof. dr. Drnovšek Olup: Najbolj ponosna sem na to, da sem, vsaj upam, dober zdravnik, da mi je uspelo ohraniti pozitivno energijo in veselje do dela z bolniki. Ponosna  sem, da sem razvila novo stroko v Sloveniji in jo postavila ob bok razvitim državam, ne samo na evropski ravni.

S tem sem prispevala tudi k prepoznavnosti Slovenije. Ob tem sem imela vedno moralno podporo takratnega vodstva klinike in pa seveda družine, ki je vedno z veseljem in razumevanjem spremljala moje delo.

Otroka sta rasla ob tem in bila verjetno velikokrat prikrajšana za čas, ki jima ga nisem mogla posvetiti, vendar mi tega do danes še nista očitala. Vesela sem, da sta prevzela kar nekaj vrednot, ki jih osebno zelo cenim pri ljudeh. Upam, da bosta tudi sama del tega prenesla v splošno dobro.

Vam ob vsem povedanem sploh ostane kaj prostega časa?

Prof. dr. Drnovšek Olup: Glede na to, da sem zelo organizirana, imam tudi prosti čas. Zelo rada imam naravo, rada hodim, pozimi tekam na smučeh in smučam, pred približno 13 leti sem začela igrati golf. Zanj imam zdaj zelo malo časa,  zato ponavadi izkoristim čas dopustov in konce tedna.

V preteklosti, ko sta bila otroka še doma, sem se več ukvarjala z gospodinjstvom in skoraj vsak dan poskrbela za skupno kosilo, čeprav pozno. Zdaj kuham le za dva, zato je dela v gospodinjstvu manj, a otroci še vseeno radi pridejo na nedeljsko ali praznično kosilo.

Vaše želje za prihodnost?

Prof. dr. Drnovšek Olup: Želela bi še naprej delati družbenokoristno delo, opravljati delo z bolniki in biti tudi mentor mladim. Verjetno pa tolikšne obremenitve ne bom zmogla v nedogled. Zato si želim predvsem, da bi mi še naprej služilo zdravje. Za vse nas pa si želim, da bi naša najboljša 'blagovna znamka' UKCL ostala na tako visoki ravni in se še naprej razvijala v korist naših državljanov.

Napisala: Urška Košir, fotografije: Urška Košir, osebni arhiv

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja