Eva Škofič Maurer: »Pomembna je pot in ne cilj«

Z rdečimi noski, kot klovnesa zdravnica, magični svet klovnovstva prenašate tudi med paciente. Za kaj gre?

Eva: Kaj je delo klovnov zdravnikov, poleg tega, da pridemo v sobo, nekaj prikažemo in naredimo? Pomemben je občutek, da je, ko smo šli iz sobe, za nami nekaj ostalo, da je soba z nečim napolnjena. Ko smo prišli, je vladalo določeno vzdušje, ko smo odšli, je bilo čisto drugačno.

Prezračili smo prostor. Mi dejansko prezračimo bolniško atmosfero. Predmeti, ki smo jih uporabili in smo do njih imeli drugačen odnos, kot jih imajo običajno zdravniki, so zaživeli v drugi luči.

Potem lahko le upamo, da bo ta čustveni spomin ostal na teh predmetih, na ljudeh, ki so bili tam, in ko bodo pacienti pogledali, bodo videli mizico, na katero smo odložili stvari, in okno, na katerem smo nekaj pustili, ga poskušali odpreti ter skozenj zalivali umetne rože, ali recimo nosek, ki je bil začaran skozi steklo.

Na koncu koncev je v tej sobi nosek ostal, ker so se prejšnje misli obrnile v drugo smer. Namen je, da se prekine ta tok strahu, negotovosti, žalosti, in ko se prekine, je občutek, kot bi znova začeli.

Tudi gledalci pridejo na predstave v različnih stanjih. Jih predstave lahko spremenijo?

Eva: Če se postavim v vlogo gledalca, lahko pridejo z marsičim. Včasih pridejo s pričakovanjem, včasih se pridejo le zabavat. V določenih evropskih državah se ljudje pridejo res le zabavat in je predstava lahko še tako zanič, ampak oni so se prišli zabavat in se bodo zabavali.

Ena lepših stvari je, da sebe in vse igralce združiš v neko skupno zgodbo skupaj z občinstvom. Takrat ti grejo mravljinci po koži. To je povezava, ki če uspe, tudi ostane.

Vas cirkus še vedno mika?

Eva: Ne več.

Lahko cirkusante jemljemo kot resne ustvarjalce, umetnike ali gre le za svet zabave?

Eva: Naša generacija je navajena na cirkuse v šotorih, ki so prihajali. Takrat sem se tudi zaljubila v cirkus. Fascinirali so me neverjetni dosežki, ljudje, ki so tako rekoč leteli, bleščice, pravljice ...

Odkar sem se vrnila s šolanja, si prizadevam, da se cirkus in klovne jemlje odraslo in resno, kot umetnost, kar tudi je. Kot vsaka zvrst umetnosti ima tudi ta svoje posebnosti. Na vseh stopnjah različnih umetnosti najdeš bisere. Tam, kjer je v ozadju še neka osnova, toliko bolj, ker se je delalo v to smer zavestno.

Med študijem v Rusiji je bila jutranja cirkuška predstava za otroke, matineja, ob desetih, enajstih dopoldne. Večerne so bile namenjene odraslim in temu primerno tudi narejene. V Rusiji imajo več kot 50 stacionarnih cirkusov, Moskva ima dva, Sankt Peterburg ima enega, tudi v Budimpešti imajo stacionarni cirkus, prav tako v Parizu. Precej je tudi potujočih cirkusov, obstaja cirkus liliputov, cirkus na vodi, na ledu ...

Novi moskovski cirkus ima kar tri arene; eno z ledom, drugo z bazenom in še navadno manežo. Ameriški cirkus ima običajno tri maneže, kar je tudi posebnost tamkajšnjega drugačnega klovnskega pristopa. Maneža ima premer 13 metrov, zaradi česa je v cirkusu 13 srečna številka. Ker so tri maneže, je to vse skupaj 39 metrov. Tam je klovn tako močno našminkan, da se ga vidi tudi na koncu tretje maneže.

Kateri cirkus vam je  najljubši?

Eva: Meni so najljubši sodobni cirkusi, ki prihajajo tudi v Ljubljano in jih lahko vidimo v Cankarjevem domu. Pa tudi cirkusi v šotorih, kot je Cirque du Sole, ki ima tematske predstave, v katerih so vse točke povezane v eno temo.

Kakšna je predstava Moja nit je rdeča, ki jo igrate v Cankarjevem domu?

Eva: Je sodobna klovnovska predstava za odrasle, v kateri je rdeči nosek vstopnica v različne svetove. Z režiserko Majo Dekleva Lapajne sva se celo spraševali, ali uporabiva nosek, potem pa sva se odločili, da je rdeča nit, ki pove, da je to to. V predstavi sva se dotaknili tudi veliko žanrov.

Kaj je duša predstave?

Eva: Občinstvo, ki je duša klovna. Če se človeku zgodi nekaj neprijetnega in mu je nerodno, ta običajno povesi veke in se potegne vase s skrbjo, kaj naj naredi. Če pa se klovnu nekaj zgodi, se bo ta potegnil vase prek občinstva tako, da bo pogled uperil vanj in tam poiskal odgovor, saj občinstvo to doživlja z njim.

To pomeni, da nikoli ne veste, kako bo, ker občinstvo lahko različno reagira?

Eva: Absolutno. Najpomembnejše je, da ta navezava ostane. Občinstvo mi bo odgovorilo, če tega ne bom sprejela, če me bo strah, če bom imela ščit in ne bom imela notranjega stika, ga bom izgubila.

Kdaj imate dober občutek?

Eva: Dober lakmus je, ko čutiš, da ti je notranje všeč, da uživaš, ko delaš, čeprav zraven preklinjaš. Tako kot sem se peljala na izpit in sem opazovala ljudi na avtobusu z mislijo, da so srečni, ker morajo samo nekam priti, jaz pa moram na izpit. Tako si mislim zdaj: Glej, ona gre le do trgovine, jaz moram pa zdajle narediti predstavo.

Se Rusije, kjer ste študirali, še kaj spomnite?

Eva: Rusija je že zelo daleč, je pa res, da je Sankt Peterburg čudovit. Tam sem si shodila noge. Maja in junija je najlepše, ko so noči bele, do enajstih zvečer je svetlo kot podnevi in kar ne moreš nehati hoditi.

Ko sem bila nazadnje gor, sem rekla: Moje noge so lačne ulic. Kar požirale so jih. Ker sem želela biti lepa, sem velikokrat imela nizke petke, zaradi česar se mi je premaknil center za ravnotežje. To mi je povedal zdravnik. Pete so me bolele nekaj let, potem pa so me prenehale.

V kakšnem obdobju življenja ste zdaj?

Eva: Opazila sem, da so obdobja, ko sem res zadovoljna in srečna, ter obdobja, ko pač živiš. Zdajle je moje srečno obdobje, ker se počutim zelo živo in zadovoljno ter uživam v tej intenzivnosti, v polnem dnevu. Zelo pomembno se mi zdi, da vem, katera so ta obdobja.

Prejšnje je bilo, ko sem bila noseča. Zdi se mi v redu, da so ciklusi. Če bi bilo več kot deset let razlike med dvema 'zadovoljnima' obdobjema, bi se mi zdelo, da je preveč razlike. Tako se mi pa zdi v redu. Pomembno je, da veš, kdaj si bil nazadnje vesel.

Si postavljate kakšne cilje?

Eva: Včasih sem si okoli novega leta ali rojstnega dneva napisala, na kaj sem ponosna iz preteklega leta in kaj si želim za prihodnje leto. To so želje, ki potem vzklijejo kot seme. Kot da z mislijo tok dogajanj usmeriš v to smer.

To sem ugotovila že, ko sem bila v šestem razredu osnovne šole in sem veliko razmišljala o tem, ali bom na koncu šolskega leta odlična ali prav dobra. Zelo sem si želela biti odlična in lovila sem vsak utrinek, ob vsakem dimnikarju sem prijela za gumb, le da bi bila odlična. Na koncu mi je uspelo.

Mogoče se od usmerjanja misli izdela tak mehanizem. Stanje pred spanjem dostikrat namenim razmišljanju, vizualiziranju in si v glavi postavljam stvari.

Je v življenju treba imeti cilje, sanje, želje?

Eva: O tem sem se veliko spraševala. Eno je bilo narediti najprej eno šolo, se pravi za klovne, drugo šolo za režijo in začeti opravljati svoj poklic. Kaj pa potem? Dolgo nisem imela niti kolegov, ker ne hodim v službo, in sem se spraševala, kaj in kako, pa teh odgovorov nisem imela.

Zato težko rečem, kakšni so moji cilji. Mogoče se bolj usmerjam v ta intenzivna in zadovoljna obdobja in si rečem, da sem še vedno na svoji poti. Vsake toliko časa se mi zabliska in potrdi, da sem. Navsezadnje ljudska modrost pravi, da je pomembna pot, in ne cilj.

Napisala: Suzana Golubov, fotografije: Primož Predalič in Ivian Kan Mujezinović

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja