Bralni navdih za teden od 21.03. do 27.03.2016

Bralni predlogi za ves teden.

21. 3. 2016

Mednarodni dan gozdov

Ponedeljek, 21. marec 2016

Od pradavnih časov so ljudje drevesa častili kot sveta, saj so jim dajala vse potrebno za preživetje in s svojimi magičnimi silami vplivala na njihovo usodo.

Drevo je eden od osnovnih elementov starodavne kozmologije. Simbolika drevesa združuje kozmos, bios in logos, zato se drevo v različnih tradicijah in religijah pojavlja kot kozmično drevo, drevo življenja in drevo spoznanja.

Prastara predstava o drevesu življenja v mitologiji in legendah zaznamuje nastanek kozmosa in človeka. V prvih religijah je drevo povezovalec spodnjega, srednjega in zgornjega sveta, zato v njem bivajo bogovi in duhovi.

Drevesa, Čudež pozornosti, Dotik življenja, Popolni sistem samozdravljenja, Dao spolnosti, Pet tibetancev

V ritmu narave: Polna luna – Ščip

Sreda, 23.03.2016 ob 13:00

Ob času polne lune smo bolj občutljivi, dojemljivi in čuječi. To je čas, ko je treba stvarem priti do dna, ko vse skrito pokuka na plano, ko ne moremo delati drugače, kot je edino prav.

Sonce in Luna si stojita nasproti in drug drugemu kažeta svoj pravi obraz. Zato močno čustvujemo in hitro reagiramo na vsak izziv iz okolja. V ozračju je spet več energije (par dni pred sčipom vlada napetost, pogoste so hude prometne nesrece, ljudje so razdražljivi in žal je to tudi obdobje, ko lahko pričakujemo več nasilja, umorov ipd. Ženska, ki ima mesečno perilo ob polni luni, krvavi močneje, več je (tudi prezgodnjih) porodov.

Pojdite ven, med ljudi, izogibajte pa se pomembnim pogovorom - to ni primerno obdobje za nasprotovanje. Izogibajte se tudi kirurškim posegom in puljenju zob, če je to seveda mogoče.

Ko Luna pada - od polne do prazne Lune - je čas za biznis in materialne zadeve.

Vir: Lunin.net

V 21 dneh do veščine razlaganja sanj, V 21 dneh do uvida v prejšnja življenja, V 21 dneh do notranjega miru in uspeha, V 21 dneh usvojite numerologijo, V 21 dneh izboljšajte sporazumevanje z angeli, V 21 dneh usvojite pozitivne afirmacije

Materinski dan

Petek, 25. marec 2016

Danes praznujemo in častimo matere. Ljubeč materinski dan želimo vsem ženskim čarobnicam, ki ustvarjajo čudež življenja.

Beseda brez žensk zamre. Zgodbe, prepuščene moškim ustom, utonejo v pozabo.

Trud ženskih rok je bil zapisan v kruhu, volneni preji, tankem ročno stkanem platnu, v otrocih, ki jih rojevajo, vzgajajo ...vmes pa nesluteno življenje. Kakšni so bili njihovi obrazi? Kako so jim tekle misli? Zakaj in čemu so ravnali, kot so? Je bilo pod večer ..., pred zoro?

Rdeči šotor je prostor in čas odmika iz vsakdanjosti, rutiniranega poteka življenja – v osamo, posvečeno sestrstvo blagoslovljenih z materinstvom; v Skupnost, ki doživlja enake izkušnje, ki kljub »drobljivosti v prah« daleč presegajo vsakdanjost, katere utrip določa moški princip ambicije, strme usmerjenosti naprej, produktivnosti, energije goreče puščice v letu; v intimno povezanost, védenje in blagodejni predah med zdaj in potem; v sestrstvo, ki Druži, ker ga povezujeta Skrivnost in življenje.

Je zatočišče ljubezni, ki skriva solze, tako solze radosti kot solze gneva in trpljenja, in skriva kri, potoke krvi. Krvi rodnih žensk. Pod rdečim šotorom nič ne ostane prikrito, saj že oči, ženske oči, povedo vse. Ker se imajo kam zazreti in komu povedati. Tam so ženske enakopravne, vse, mlajše, starejše, vse bivajo z istim namenom. V zavetju rdečega šotora ima šepetanje drug pomen, je šepetanje zaupnic, upajočih in zaupajočih; upajočih na srečo, na ljubezen, na mnogo otrok; zaupajočih vase in v usodo. Pod rdečim šotorom so ženske eno, neponovljivo bitje, čudežno bitje, ki daje življenje. Rojeva se nov čudež. In tako naprej in vedno znova.

V rdečem šotoru je prostor tudi za nematere, ženske, katerih naročja nikdar ne bodo pestovala lastnih otrok. Njihova um in srce sta prešla hrepenenje po materinstvu ali ga, neizpolnjenega, vdano potisnila ob stran. Iz njihovega vsakdana so izvzeti vklepajoče-osrečujoči ponavljajoči se ritem in družinske vezi. Dimenzija, iz katere govorijo, je presvetljena z jarko lučjo nesnovnosti in umaknjenosti iz običajnega. Na življenje zrejo z drugačnega, prevrednotenega gledišča.

Hrepenenje po materinskem razdajanju in tvornosti pa ostajata. Njihovo služenje in dajanje je iz fizičnega telesa pomaknjeno navzven v finejše oblike pojavnih energij in poteka na nekako ne primarno telesni, selekcionirani način. Bolj kot s čustvi delujejo z duhom, pa naj gre za hoteno odločitev ali sprejetje edine življenjske izbire. So zaupnice, spremljevalke, učiteljice ljubezni v svetiščih, svečenice, debore.

Človeška bit ostaja enaka vse odtlej do danes, le da so danes vlogo šotorov, kolib, jurt in podobnih zbirališč deloma prevzele sodobne oblike ženskih združb. Biološko sinhronizirajočo vlogo »šotorov« je naposled potrdila tudi sodobna stvarna znanost. Menstrualni ciklusi žensk, ki skupaj prebijejo veliko časa se uskladijo. Sobivanje pri ženskah uravnava dolžino in moč periode.

Ko skozi Dinine oči opazuje svet in skozi njene besede podaja ljubeče misli o bivanju – rojstvu, ljubezni, smrti, ki so nam najbliže in so vsakogaršnji del, nas popelje v oddaljeni svet, svet brezčasnosti, kjer vsi, pastirji, popotniki, karavane, ki se selijo iz kraja v kraj, otroci, starejši, sužnji, bogataši, živijo le za sedanji trenutek.

Med vsemi njimi pa so najpomembnejše ženske, ki imajo neizmerno moč, ne zaradi znanj, bogastva, dobrega položaja, temveč zato, ker so ženske in mame. Ki se, tako kot Dina, razveselijo: »Sama sem dobila zapestnice – svoj prvi nakit. Bile so le bakrene, a so mi bile nadvse všeč, še zlasti zaradi njihovega ženstvenega zvena.«

Rdeča nit, s katero je prepreden Rdeči šotor, je prav odkrivanje ženstvenosti, dišeče po lotosovem olju in zakrite s cvetovi lilij – zaupanje, da je to najboljše, kar se je kdajkoli zgodilo na tem svetu.

(Izbran odlomek iz knjie Rdeči šotor, Anita Diamant)

Rdeči šotor, Izurite se v božansko bojevnico, Knjiga o ženski, Angelsko sporočilo upanja, Lubezen do sebe je pot do zdravja

Velika noč

Nedelja, 27. marec 2016

Praznik sam ima korenine v judovstvu, pa tudi v starih poganskih navadah, ko so praznovali prihod pomladi. V Sloveniji prazniku rečejo tudi vuzem.

Ko smo spustili sidro v osrčju – ali lahko tam ostanemo? Kakor ladja v pristanišču bi lahko ostali določen čas, nazadnje pa mora ladja dvigniti sidro in odpluti naprej. To je narava ladje in razlog, zaradi katerega je bila narejena. Prav tako mi poosebljamo potovanje skozi to življenje. Ne moremo ostati na enem mestu, saj življenje tega ne bi dopustilo. Še več: naša pot je polna težav, kakor tek čez ovire s preprekami iz fizične resničnosti.

Že od začetka se moramo soočati s svojimi omejitvami, z negotovostjo in hrepenenjem te vrste, ki nam tudi zaslepita naše notranje obilje, v katerem smo bili rojeni. Ko se srečamo z ovirami, lahko preklinjamo ali pa se spet dvignemo in poiščemo modro oko jasnega neba v središču svoje nevihte.

Toda ko smo ga našli, ne moremo počivati na lovorikah. Če ostanemo zasidrani na enem mestu, bo to povzročilo nazadovanje, posledica česar bosta pasivnost in popuščanje, kar povzroči tudi to, da se celo naše osrčje spremeni v prah v naših ustih.

Čoln našega življenja je narejen za plovbo na odprtem morju. Njegovo zasidranje je kakor popkovnica in je le začasno. Zares: zavedanje, da smo uspešno našli svoje središče srca, bo opomnik za naše cilje in vodnik za povratek na pravi tir. Vrnitev k temu spominu nam daje upanje in nas vodi nazaj v pristan hitreje in lahkotneje, zmeraj znova, ko to poskusimo.

Ampak vedno obstaja protiutež: Ko si nenehno prizadevamo, da bi se prek svojega sanjanja vrnili v središče srca, si nas fizični svet vedno znova prizadeva razčlovečiti in spraviti iz ravnotežja ter nas spodrezati od naših resničnih čustev. To je njegova narava, prav takšna, kot je narava škorpijona, da piči žabo, ki ga poskuša prenesti čez reko.

Oba, žaba (sanjanje) in škorpijon (zavedanje) bosta potonila, če ne bomo sanjali/inscenirali svoje poti iz »testa«, ki nam ga je zasnovala Narava. Če bomo gledali na svoje začasno življenje kot na vadbišče za razvijanje svojih »višjih instinktov«, naše lastne znamke Nadnarave, se ne bomo jezili nad usodo. Namesto tega bomo izrabili vsako priložnost za soustvarjanje boljšega življenja, v katerem sta združena sanjanje in zavedanje.

Če nam je fizični svet namenil nauk, nam ga je tudi notranji svet.

»Vse se spreminja ...« pravi fizični svet. »... razen Spremembe,« pravi notranji svet. Če se pridružimo dejstvu, da je vzorec spremembe – ne njene kaprice – naš način sanjanja, se učimo postajati eno z gibanjem in počivati v ritmu toka.

Sanjanje nas je s svojo fluidnostjo naučilo, da se vseskozi premikamo lahkotno in igrivo. Gibanje postane ne nekaj, kar prihaja od zunaj, ampak živi del naše čiste bivanjskosti. Toda spet se vmeša fizični svet in nam na pot postavi nove ovire in nove omejitve, spominjajoč nas na to, da ima sprememba resne posledice in da zahteva treznost. Kako smo lahko igrivi in trezni hkrati?

Srečamo se s paradoksom, da moramo živeti v obeh svetovih, da bi dokončali veliko delo. A kako se lahko v temelju tako zelo nasprotna svetova podpirata in vzdržujeta drug drugega? Z besedami starodavnega paradoksa: kako naj milijon angelov stoji na bucikini glavici?

Izbran odlomek iz knjige Kabala in moč sanjanja – Prebujanje vizionbarstva, Catherine Shainberg)

Kabala in moč sanjanja

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri