Alenka Rebula: "Odnosi so življenje"

Alenka Rebula živi v Sesljanu pri Trstu, sicer pa že dolgo poučuje družbene vede na slovenskem liceju Slomšek v Trstu. Diplomirala je iz filozofije, psihološko smer, ukvarja pa se z esejistiko, literaturo, predavanji in delavnicami ter na svoji spletni strani z bralci deli svoja poglobljena razmišljanja o življenju.

Odnosi so življenje, ker ga brez njih ni... (foto: Shutterstock) Shutterstock
6. 1. 2015

Alenka RebulaAlenka Rebula bo skupaj s terapevtko Josipo Prebeg vodila delavnice na 17. Sensa vikendu v Bohinju, ki bo potekal od 6. do 8. februarja 2015.

Vabljeni, da se nam pridružite na 'Potovanju k lastni veličini.'

Gre pri vašem pisanju za literaturo?

Alenka: Sploh ne, je bolj poglobljeno razmišljanje o življenju, iskanje sodobnega pristopa do vsakdanjosti, da bi bila bogatejša, kar je zdaj tudi kultura našega časa. Ko sem hodila v šolo, nihče ni bral knjig o tem, kako se boljše živi, kako naj bomo samozavestni, kako se postavljamo zase ...

To govori o potrebi po čim več zavedanja?

Alenka: Gre za to, da je kultura sprejela teme, ki niso spadale v kulturo in so bile lahko le v literaturi. Recimo o čustvih, ljubezni, obupu ... je lahko pisal le literat, pesnik. Psihologija, antropologija in sociologija so zelo mlade vede, od leta 1850, medtem ko so druge stare dva tisoč let in več.

S tem narašča pomen posameznika?

Alenka: Gre tudi za razvoj demokracije, kar pomeni, da je bil vsak poklican za to, da je državljan ter človek, in da mu je bila priznana pravica, tudi ženski in potem še otroku.

Ko enkrat pridobiš pravico, da sploh preživiš, da te upoštevajo, da imaš osnovne državljanske pravice, potem pride tudi trenutek, ko se sprašuješ, kako boš preživel. Takrat ugotoviš, da imaš tudi ti pravico, da bi se počutil boljše in da ne bi trpel.

Včasih je veljalo, da je trpljenje nepogrešljiv del življenja. Medtem ko smo danes dosegli to, da ljudje vsaj razmišljajo o tem, da ne bi radi trpeli.

V resnici je trpljenja še zelo veliko, tistega nujnega in tistega, ki ni nujno. Tisto, ki si ga povzročaš sam, ni nujno in ne sodi k zakonom življenja. K zakonu življenja ne spada, da vztrajaš v odnosih, ki te hromijo, da pristajaš na ponižanje, da zapraviš življenje ob človeku, ki te zlorablja ...

K zakonu življenja spada to, da moraš odrasti, da se moraš spremeniti, da pride bolezen, nesreča, da si zapuščen, da se postaraš ...

Mar ravno sodoben človek ne bije bitke s staranjem?

Alenka: Šli smo od prave kulture notranjega življenja, se pravi od skrbi za svoje dobro notranje počutje, in tudi zdravje nikoli ni bilo del kulture ali izobraževanja. Saj v šoli nikoli ni bilo govora o tem, kako se počutiš, kvečjemu je bila kakšna delavnica, v učne programe pa to ne spada.

Torej v resnici nismo še tam. In zaradi tega, ker nimamo tega čuta, malo improviziramo in poskušamo doseči srečno življenje, to, kar si predstavljamo, da bi naj bilo. Predstavljaš si, kadar nimaš izkušnje in kadar ni tradicije.

Kadar se ukvarjaš s svojim notranjim življenjem ali z odnosi, težko presodiš, ali ti prodajajo poceni recepte ali ti prodajajo nekaj, kar ima kulturno osnovo, ker nimaš dovolj znanja in izkušenj. Mislim, da smo šli v komercialno varianto, saj vsi iščejo hiter način.

Komercialno v smislu ekološkega?

Alenka: Bilo bi lepo, da bi bili zares ekološko zavedni, ampak koliko je res našega avtentičnega občutka? Koliko rastlin poznamo, ko kupimo kapsule? Natančno vemo, kaj to je, kako deluje, smo to rastlino kdaj videli zares, imamo odnos do tega?

Problem je odnos do stvari, enako kot pri negi sebe. Če imaš odnos do sebe, se neguješ. Če nimaš, telo bolj preganjaš, da prideš do tega, in poskušaš spreminjati svoj videz, da ne bo tak, kakršen je.

Kaj po vašem mnenju spada v osnovno negovanje samega sebe?

Alenka: V prvi vrsti to, da se občutimo in se ukvarjamo s tem, kar res čutimo. Če imamo le predstavo, kaj bi radi bili in kaj drugi vidijo v nas, kje smo potem mi? Ena najtežjih stvari je postati naraven in pristen.

Mar ni tam najmočnejši občutek?

Alenka: Tam je vir moči, ker tam začneš zares čutiti, da si prepričan. Kadar delamo, kar nam je lastno, zajamemo iz svojih sil, ne iz virtualnih ali iz predstav drugih. Tam, kjer se siliš, ni tvoja energija, se iztrošiš. Kadar se ženemo za stvari, ki jih ne čutimo kot svoje, to pelje v bolezen in izgubo orientacije. Potem delamo vse narobe.

Mislim, da tudi drugim nismo dosti blizu in všeč, če smo umetna osebnost. V naši družbi je zelo težko postati naraven, ker je pritisk k primerjanju zelo močan. Že v šoli primerjajo otroke, kdo je boljši in kdo slabši, in za vse postavljajo iste cilje.

Ne morejo biti vsi cilji za vse isti, zlasti cilji, ki me lahko osrečijo in uresničijo. Če moramo vsi doseči standarde za to, da gremo naprej proti svojim ciljem, na tej poti izgubimo sebe. Prav v trenutku, ko bi morali izbrati, več ne vemo, kaj čutimo. To se mlademu človeku pri 18 letih lahko zgodi.

Precej se govori o sprejemanju drugačnosti, sem ne spadajo le Romi in tisti, ki so črni ali rumeni. Drugačen je nekdo, ki ima tak temperament, da je zelo drugačen od tistega, ki velja za zanimivega ali sprejemljivega.

Ljudje smo včasih zelo posebni, potrebujemo pa podporo, da se razvijamo. Ne verjamem dosti tistim, ki pravijo, da najdeš sebe, greš hrabro naprej, se uresničiš in si, kar si. To bi pomenilo, da ne potrebujemo podpore.

Se nam, kot socialnim bitjem, tako ne izide?

Alenka: Smo več, kot to. Nekdo ob meni mi na primer reče: "Podpiram to, kar delaš. Ne razumem dobro, kam želiš priti, ampak zdi se mi dobro, da poskušaš. Če me vprašaš za mnenje, ti ga lahko povem, ampak nisem tu zato, da sodim. To se mi zdi vredno, da se potegujem za svoje želje."

Zelo težko najdemo takšen pristop pri vzgoji, ki se začne že pri majhnem otroku, saj ga že takrat odvračamo od tega, kar je. Gre za ozek, poseben svet, za katerega misliš, da je takšen, kot ga vidiš.

Včasih vidim, da otroku dajo vse, tudi žrtvujejo se, da se otrok razvije, in ga obdajajo s skrbjo. Zdi se, da gre za zelo veliko ljubezen ali altruizem, v resnici pa je opustošenje drugega bitja. Pravzaprav zgodovinsko otroka, kot človeka, nismo nikoli spoštovali.

Zato ljudje iz nespoštovanja ljudi pogosto razvajajo in sploh ne vejo, kaj je ljubezen. Otrok je v bistvu človek, sočlovek, moj bližnji, pomembno pa je graditi odnose.

Brez odnosov ne gre?

Alenka: Odnosi so življenje, ker ga brez njih ni. V naravi ni ene stvari, ki bi živela brez odnosa, le ljudje si domišljajo, da lahko živijo brez odnosa.

Ali niso ravno zadnja leta usmerjena v pretirani individualizem?

Alenka: Najprej je bila pomembna socializacija, zdaj postaja individualizacija, lahko bi prišla na vrsto še povezanost med različnimi in enakopravnimi, ki bi vnesla ravnovesje.

Navsezadnje tudi individualizem v resnici ne ovrednoti posameznika, temveč ga osiromaši, ker vedno paziš, da drugim ne bi bil nič dolžan, da je vse tvoje, da si drugačen, poseben, da ti ne bi bilo treba reči hvala, ker ti je nekdo nekaj povedal, ker te je nekaj naučil, ker tudi on nekaj zna.

V naši družbi bolj velja, da drugi ne bi znal. Tudi med intelektualci je dostikrat tako, da tega, kar imajo, ne želijo deliti z drugimi, ker se bojijo, da ostanejo brez. Gre za skopuštvo, ljubosumje.

Vi radi delite svoja spoznanja, razmišljanja z drugimi?

Alenka: Pravzaprav sem hodila po isti poti. Verjela sem, da moramo vse narediti sami, in videla, da je brezpredmetno.

Individualist, ki verjame v svoje stvari, damo pa ga v skupino, tam ugotovi, koliko več razume, če je v stiku z drugimi in koliko je dolžan drugim, kadar dobi podporo, in kaj vse se rodi, če dobi podporo. Takrat individualist razume, da je njegov individualizem samica, v katero se zaklene, je jalov. Treba pa je imeti izkušnje, dokler jih nimaš, si prepričan, da v skupini izgubiš stvari.

Ljudi treniramo za to, da se bojijo drugih ljudi in se jim izogibajo. Vajeni smo, zlasti na intelektualnem področju, da izključno verjamemo v osebno uveljavljanje in po 18-letnem treningu ne moreš nenadoma postati sposoben ekipnega dela, ko padeš v družbeno življenje. Kje si se naučil deliti stvari in razumeti, da delaš v skupnosti in imaš nekaj od tega?

Niti poslušati ne zmoreš, kaj drugi govori, niti te ne zanima, kaj govori, saj ni kulture dialoga. V tej družbi se ne moremo nikjer naučiti resničnega pogovora, vsaj ne v ustanovah, kjer bi se naj to dogajalo, razen če se posamezni učitelji ne posvečajo prav temu.

Sicer sam koncept izobraževanja ni takšen. Prvih 18 let je dovolj, je zelo velik del življenja in najpomembnejši, ker smo takrat najbolj sprejemljivi za vtise in ga preživimo v inštitucijah, kot so jasli, vrtec, šola. Bilo bi ključnega pomena za duševno zdravje in človeške odnose, da bi v teh inštitucijah bilo prostora za tisto, kar je res bistveno, za odnose, in ne le za posredovanje izobrazbe.

Ima uspešnost prednost?

Alenka: Ni rečeno, da bo odličnjak uspešen. Statistike govorijo o tem, da sploh ni povezave med odličnim uspehom v šoli in v življenju, kar pomeni, da mlade do neke mere varamo, če jim rečemo: Če boš odličen tukaj, boš odličen v življenju. Obetamo nekaj, česar ni.

S čim bi naj opremili mladega človeka za uspešno življenje?

Alenka: Da znajo vstopati v odnose, kar pomeni, da znajo videti drugega, ga poslušati, da znajo poiskati podporo, razumeti, kdo dobro dene, da znajo izbirati prijatelje, ker si bodo potem znali izbirati sodelavce in ljudi, s katerimi bodo izpeljali svoje načrte.

To, da poznaš svoja čustva, da znaš upravljati svojo jezo, žalost, razočaranje, da priznaš, kar je v tebi takšno in drugačno, da si ne delaš iluzij, da si brez močnih impulzov in nagonov in da si boljši od drugih.

Samospoznavanje je, da greš v žive odnose, kjer se pokaže, kaj je res. Le zelo resnični, zelo občuteni odnosi so tisti, ki mlademu pomagajo, da se spoznava in da najde način, da je sprejet. Ker moraš, ko se spoznavaš, počasi ugotoviti, kaj je tisto, s čimer morda druge odbijaš in opaziš na svoji koži, da te drugi ne marajo, ko delaš določene stvari.

To bi se naj dogajalo zlasti v družinah. Tudi pri odraslem človeku je odnos tisto, kar človeka oživlja in spodbuja vitalnost. Dokazano je, da so vsi vitalni procesi bistveno odvisni od odnosov, če človeka osamimo, mu takoj pade imunski sistem.

To pomeni, da za življenje diploma ne zadošča?

Alenka: Diploma pomeni natančno to, kar je, da znaš mentalno predstaviti v pisni ali ustni obliki vsebine, ki so ti bile predstavljene. Če predavatelj ceni študenta, njegovo inteligenco in osebnost, potem išče, da bi vse to, kar ima v sebi, razvil, če seveda študent sodeluje.

Bolj si lahko pomagamo, če razvijamo znanje in ob njem tudi rastemo v drugih življenjskih kompetencah.

Že več kot 20 let Evropska zveza, Svetovna zdravstvena organizacija in UNESCO govorijo, da je pomembno, da imamo življenjske sposobnosti, ne le umskih, ki so ena od življenjskih sposobnosti, ki ne morejo biti ovrednotene, če ni drugih. Za preostale še nismo našli načina, da bi se razvijale, verjamemo, da naj bi se same.

Veliko ljudi, ki so živeli zelo uspešno, je do svojega 40. leta ali še prej ugotovilo, da so na poti, ki nima smisla, in se jim je pokazalo, da so pristali na cilju, ki ni njihov.

Zaradi česa vaše bralke in bralci najpogosteje prihajajo k vam?

Alenka: Nekateri se znajdejo v popolnem kaosu, ker se poklicno zaplete. Recimo izgubijo službo, zaplete se še z otrokom, s partnerjem in mogoče še z zdravjem. V taki situaciji vsak išče podporo, da bi razumel, kateri je tisti majhen korak, ki ga lahko naredi vsak dan, da ga ne odnese.

Izguba službe je vedno povezana s tem, da se običajno povečajo težave, ki so bile latentne. Dokler imaš denar in določeno socialno varnost, greš lahko na dopust, si nekaj kupiš, lahko pozabiš na težave in si lahko vzameš trenutek predaha, saj ti denar pri tem pomaga. Ko tega ni več, je tako, kot bi pijancu vzel vino, le da bi pijanec brez vina mogoče lahko preživel, brez denarja pa zelo težko preživimo, kadar gre za osnovne stvari.

Tam se lahko začnejo rušiti stvari, za katere se je vse življenje zdelo, da stojijo. Kaj stoji, se v resnici pokaže, ko je potres. Zato je kriza zelo dobra priložnost, da vidiš, kje je treba podpreti življenje in je ne vidim kot negativno. Je pa za krizo treba stati in poiskati elemente za rast.

Pišejo mi tudi ženske, ki se ne razumejo z odraslim otrokom in ugotovijo, da so se zelo oddaljili. Danes otrok lahko gre, lahko pa je dolgo doma, vendar je težko najti pravi odnos, ne znaš biti enakopraven. Dokler so bili otroci majhni in si ukazoval, je še šlo, ko bi morali postati enakopraven, pa se odnos poruši.

So tudi ženske, ki iščejo nove ustvarjalne poti. Recimo pri 50 letih, ko so otroci že šli, se sprašuje, kaj bi lahko delala sama zase in kaj v njej je neizraženo. Gre za ustvarjalna iskanja. Najbolj me razveseli, kadar kdo piše, da mu je pomagalo, ko je kaj prebral. Lepo se mi zdi, kadar kdo napiše, da mu je uspelo kakšno stvar razumeti, narediti.

Verjetno ni naključje, da ste študirali ravno psihologijo in pišete o svojih spoznanjih, razmišljanjih.

Alenka: Tudi sama sem zašla v kakšni slepi ulici, nisem razumela, kako in kaj, bila sem v stiski. Ko si v stiski, običajno ugotoviš, da tvoja prepričanja niso bila dovolj v redu in da je treba pogledati, v kaj smo verjeli, kar ne drži.

Veljala so nekatera prepričanja, ki so se izkazala za lažna, umetno postavljena. Niso bila preizkušena, ampak na moji želji, zlasti na zahtevi, da bi bil svet nekaj.

Mislim, da sem bolehala tudi za hudim perfekcionizmom. To je splošna ženska bolezen. Popraviti sebe, biti boljši in potem ne dovoliti niti drugim, česar sebi ne. Perfekcionizem je eden od načinov, da uničimo življenje, ker ne uživaš v tem, kar narediš, temveč iščeš tisto, kar ni v redu.

Tisti, ki živi z rdečim svinčnikom v roki, je mora zase in za druge. Pri ženskah je to zelo pogosto. Govorimo o emancipaciji, da bi ženske živele boljše, kot so. V resnici je še marsikaj, kar nas obremenjuje, s čimer si otežujemo življenje.

S čim si ženske otežujemo življenje?

Alenka: Žensko psihofizično zdravje zadnje čase ni dobro. Ženske zelo malo spijo in so zelo utrujene. Kadar vidimo, da postane življenje zelo utrujajoče, pomeni, da več ne spoštujemo telesa in življenja, ker se ženemo za nečim, česar ni.

Nobene stvari v naravi se ne preganja. Kadar se, se v telesu okrepijo procesi, ki so proti življenju, se pravi bolezen. Veliko se govori o preventivi pred rakom, mislim, da bi bilo pomembno, da se pri preventivi govori, da ženska nujno potrebujejo več počitka. Počitek lahko pomeni tudi, da se uležeš za 15 minut ali ustaviš.

Dosti mladih žensk začne dan zjutraj ob sedmih ali ob šestih in neha ob polnoči ter nima niti pet minut, da bi preverjale, ali je to res življenje, ki si ga želijo, in ali je res nujno, da vse to delajo. S tem tvegamo, da se oddaljimo od sebe, od otrok, partnerja.

Ženska želi vedno vse narediti dobro. Recimo, če imam eno uro časa, lahko spečem krasno pecivo, namesto da ležim na vrtu in gledam v nebo. Vprašanje je, kaj koga bolj veseli? Ko vsi jejo pecivo, so vsi zadovoljni in je krasno, imam ene vrste zadoščenje, ko počivam, pa drugo. Ko dam to na tehtnico, ugotovim, katerim stvarem dajem prednost.

Vsak dan se odločimo za 500 stvari in dostikrat zato, da se ne odločaš, drviš, ker greš naprej na isti način kot vedno, da ni treba razmišljati in se odločati. Potem te življenje ustavi. Včasih se odzove organizem, ki te ustavi z boleznijo, včasih te ustavijo dogodki v družini. Recimo, če otrok skrene s poti, se družinsko življenje popolnoma ustavi, ker se je treba vrteti okoli tega in ni možnosti za nič drugega.

V življenju je navadno tako, da če ne živiš zavestno in ne premišljuješ, katere korake delaš, zaideš v situacijo. Življenje lepo teče, če smo zraven, če ga spremljamo. Če smo odsotni, gre vse tako, kot hočejo drugi in po zakonu najmanjšega odpora. Nihče, ko je živčen, ne reagira premišljeno, pametno, modro in ustvarjalno. Ustvarjalnost zahteva svobodo, prostor in predah.

Svoboda je nekaj zelo lepega.

Alenka: Svobodna sem takrat, ko imam čas, da čutim in da razmišljam in preverjam, kar razmišljam. Skratka, da se dogajajo procesi, v katerih moja svoboda živi, tipam, preverjam ... Če ni časa, kje jo bom živela?

Smo bitja časa in prostora. Dokler si živ, se premikaš v času in prostoru, ki ga imaš. Ena od stvari, o katerih se vedno govori, da je demokracija – ravno ta, v kateri bi ljudje morali imeti čas, da živijo in razmišljajo.

Danes ženske skrbijo za otroke, za partnerja, običajno so še v službi, dostikrat še zraven študirajo, imajo res veliko obveznosti. Čudim se, kaj vse zmorejo.

Kakšna je ženska z veliko obveznostmi?

Alenka: Postaja izvajalka svojih del, do drugih hladna in avtomatizirana. Da ne izgublja časa, mora postati hladna, ne sme čutiti, saj morajo stvari funkcionirati, funkcionirajo pa tako, da ne čuti. Če morajo stvari teči in se zgoditi tako, kot načrtujem, je to ukazovanje življenju.

Napisala: Suzana Golubov, foto: Goran Antley, Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri