Bistvena razlika med moško in žensko hormonsko sliko glede spolnosti

20. 2. 2021
Deli
Bistvena razlika med moško in žensko hormonsko sliko glede spolnosti (foto: pexels)
pexels

V knjigi Ženski možgani avtorica Louann Brizendine govori o bistveni razliki v doživljanju spolnosti med moškim in žensko glede na stres.

Bistvena razlika med moško in žensko hormonsko sliko glede spolnosti je po njenem mnenju ta, da se moški s spolnostjo lahko sprosti (v stresu si želi spolnosti, odnos ga sprosti in pomiri), žensko pa stres močno zavre in spolnost doživlja kot še dodaten pritisk.

Ženska, ki je utrujena, jezna, potrta, v občutkih krivde, sramu ter vsega, kar se lahko nabere v enem dnevu ... tega ne more izklopiti in se predati spolnemu odnosu. Najprej se morajo ti občutki umiriti, potihniti, šele potem bo sprejela izražanje poželenja in približevanja sicer ljubljenega partnerja.

Ob tem dodajam nekaj svojih pripomb.

Prvič niso vsi moški in ženske enaki. Fiziologija načelno drži, a kultura, značaj in izkušnje so vsaj enako pomembni. Torej ostaja potreba, da se res spoznamo in da preverjamo, kaj drugi čuti, ne da predvidevamo, da je drugi tak, kot pišejo knjige, ali da mu pripisujemo karkoli. Drugače pademo v avtomatizme namesto v poslušanje in medsebojno odkrivanje.

Potem si postavljam vprašanje, ali naj ženska vedno čaka in pričakuje, da jo bo moški pomiril in popeljal v prijetno občutenje sebe in v željo po spolnosti. Ali je prav, da moškemu v stresu naložimo to dolžnost, same pa ne storimo ničesar? Če želimo biti enakopravne, potem naj to nekaj pomeni.

Spolnost ima dve važni sestavini: igrivost in predrznost, pravi avtorica (sprožilec spolnosti je tako pri moških kot pri ženskah testosteron, povezan s podjetno pripravljenostjo na aktivno uživanje v odnosu). Sama ugotavljam, da gre za dve potezi, ki jih pri mnogih ženskah težko ali redko najdemo. Obe sta namreč povezani s tem, da potihne občutek dolžnosti, da se ne ocenjujemo in da se ne bojimo. Strahu pred oceno, čuta dolžnosti in sramu pred uživanjem pa je v ženskah še ogromno (in morda pri moških tudi ...). Zato je važno, da se s tem ukvarjamo, če si želimo osrečujoče spolnosti. Noben, še tako pozoren partner tega dolgoročno ne reši, ker gre za nekaj zelo našega, osebnega, kar korenini v naši zgodbi in je možno reševati le z najglobljim pristankom.

Pa še nekaj: v želji, da bo vse popolno, hočemo spolnost »za razstavo«. Živimo v družbi, kjer se mnogi hvalijo s svojimi seksualnimi sposobnostmi, s presežnimi doživetji in s filmskimi scenariji, revije in mnoge knjige pa to podpihujejo. Iskanje nenehne spolne odličnosti, da jo tako imenujem, nas samo odtuji. Terapevti dobro vedo, kaj je resnica dananšnjega časa, in kako se za najbolj razvpitim  razkazovanjem skriva morje nemoči in brezčutnega dolgočasja.

Zato lahko utemeljeno spoštujemo svoje spolno življenje, kakršnokoli že je, tako kot vse ostalo, kar smo. Razlogi, da se zapletamo ali nazadujemo ali ustavljamo, so vedno utemeljeni. Upoštevajmo svoje občutke, svoje meje, svoje stiske, ker kažejo pot naprej. Skušajmo vedno začeti od tam, kjer zares smo, z zaupanjem in življenjsko odprtostjo. Kdor zahteva vedno največ, naj se vpraša, ali res zna vedno največ in presežno čutiti in dati. Bližino in intimnost je mogoče graditi le skromno, potrpežljivo, hvaležni za vse, kar si zmoremo dati pristnega in pogosto malega, ker smo samo ljudje.

Šele ob tem in zaradi tega  nam bo dano občasno tudi doživeti velike in nepozabne trenutke razcvetene vitalnosti, zlitja in miru. Trenutke, v katerih bomo tudi po svojem telesu nagrajeni za vsakodnevno predanost ljubezni do sebe, do drugega, do odnosa, do življenja, ki nas vabi po vedno novih poteh.

Alenka Rebula