Aleksander SD: "Človek ne more čez noč odpraviti, kar se je v njem nalagalo desetletja."

23. 5. 2023
Deli
Aleksander SD: "Človek ne more čez noč odpraviti, kar se je v njem nalagalo desetletja." (foto: osebni arhiv)
osebni arhiv

Človek, pri katerem moraš imeti srečo, da ga srečaš. Ne smeji se z naslovnic knjig, ne deli motivacijsko življenjskih nasvetov na Youtubu, ne organizira tedenskih delavnic, ki vam bodo na obraz vrnile nasmeh in prinesle obilje, a vendar se ti življenje od obiska pri njem začne spreminjati. Razbiti koščki se zlagajo v jasno in kristalno sliko, kdo si, kaj si želiš in kam greš, razburkano morje se umirja. 

Hvaležna sem, da sem imela to srečo, da sem ga, po čudnem »naključju«, ki kot veste to seveda ni, srečala in da po 18-tih letih njegovega medijskega molka prenašam sporočilo, njegov uvid o trenutni situaciji, citiram »tega zmešanega planeta«. »Ker je prišel čas, da slišijo tisto, česar nočejo slišati,« pravi. 

Žalosti me, da živimo v času, ko s(m)o ljudje toliko izgubili svoj lastni kompas in notranji glas, da ga zdaj iščemo povsod drugje, le v sebi ne. Sprašujem, ali res tako zelo potrebujemo nekoga, ki nam bo pravil kako v partnerstvu ne smemo izgubiti samega sebe, da je smisel partnerskega odnosa skupna rast, da so bolezni odraz potlačenih čustev in negativnih emocij, da smo minljivi in je treba živeti v trenutku, da mora človek znati biti sam s sabo, da je biti srečen (ali nesrečen) naša odločitev? Tako daleč od sebe smo prišli? Da plačujemo, da nam nekdo “odpre oči” z odgovori, ki jim sami ne upamo pogledati v oči? Očitno res. In potem to še obešamo na velik zvon, ker se nam zdi fino. Ko nekoga vprašaš kako je in ponosno odgovori, da “dela na sebi”, kar pomeni, da vsak dan objavi nasmejani selfie z motivacijskim izrekom, medtem ko se mu življenje sesuva v koščke. 

Preboj se zgodi v tišini

Priznam, tudi sama sem poslušala marsikatero predavanje, prebirala knjige ter imela obdobje navdušenja, ko se mi je zdelo, da moram vsa odkritja deliti s svetom, a resnični preboji so se zgodili šele, ko sem se zares potopila v svoje globine, odprla Pandorino skrinjico in bila pripravljena sprejeti vse, kar je prišlo (in še prihaja) iz nje.

Zgodilo se je v tišini, brez velikega poka, brez občinstva. Vsakič znova, vsakič drugače. Ko že misliš, da si dosegel dno in da globlje ne gre ali ne zmoreš, se pred tabo pojavi še večja črna luknja. In zame so pogumni tisti, ki skočijo vanjo brez padala, kljub temu, da vedo, da bodo pristali v blatnem jezeru, a se hkrati zavedajo, da je to edina pot. Pot k sebi in s tem do ljudi. Pot, na kateri si enkrat že bil, kjer v bistvu ves čas si, a si morda le malo zašel in se moraš spet spomniti. Kdo si, ko nihče ne gleda? Kaj te omejuje, da svetu ne pokažeš svojega pravega obraza? Kje so solze, smeh? Je res tako težko biti ti?

Ko izginejo besede, spregovori energija

V iskanju lastnih odgovorov sem tako naletela tudi nanj. Duhovni vodnik, moderni orakelj, zdravilec, terapevt, guru in še kaj bi se našlo v pestrem besednjaku, ki jih je za tovrstne ljudi izumil naš um, a če me kdo vpraša kdo je on, mu odgovorim, da je to »en hud model, ki te naštela na pravo frekvenco, v stanje, ko se preseliš iz glave povsem v telo, kjer namesto besed govori jezik čiste energije. S pomočjo njegovih metod odpravljaš vzroke določenih zdravstvenih ali duševnih stanj, ne le posledic, spreminjaš vgrajene vzorce, ki te vlečejo k tlom, namesto, da bi ti dali krila in tako na lastnih ruševinah počasi gradiš zdrave in trdne temelje, na katerih bo zrasla čvrsta in stabilna hiša.

To je moja razlaga, svojo bo pojasnil sam. »Človek ne more čez noč odpraviti, kar se je v njem nalagalo desetletja,« pravi. Vsekakor pa Aleksander ni tipičen »prodajalec« instant rešitev, ki nam jih nudijo na vsakem koraku in h katerim se moramo, v duhu kapitalizma, vedno znova vračati po še in še. On samo je. Na nas pa je ali si bomo sneli rožnata očala in končno izbrali sebe. Resnica boli, tista, ki jo skrivamo pred samimi seboj še najbolj.

Zdi se mi, da vsakemu izmed nas nekaj manjka, pa v resnici niti ne vemo točno kaj. Kako naj torej vemo, kaj iščemo, če ne vemo, kaj nam manjka?

Ko se duša spusti v telo, ve kaj je njeno poslanstvo, a tisto, kar duša čuti, naš nenehno misleči um zadržuje. Energijo duše. Civilizacija nas uči, da ostanemo mentalni, razmišljujoči, nečuteči. Živimo v družbi, ki nas kaznuje, če delamo po občutku, občutek pa je tisti, ki nas povezuje z našo dušo. V mentalu določamo pojme, zaznave, iščemo besede, s katerimi opisujemo tisto kar čutimo, kar nam po navadi niti ne uspeva najbolje, saj občutkov ne zmoremo opisati z besedami.

Od rojstva imamo konceptiran um, drugi nam govorijo kaj smemo in kaj ne, kaj se spodobi, določajo nam morale, zakone. Ne pravim, da je s tem kaj narobe, kajti če želimo živeti v civilizaciji, nas je potrebno civilizirati. A duša ne pozna zakonov. Kdo je v tej civilizaciji zares srečen? Ker sledimo temu, kaj od nas zahteva in pričakuje družba in ne tistemu, kar nas dejansko osrečuje in ob čemur naša duša zapoje, se pojavi občutek, da nam nekaj manjka. 

Ponavljam vaše vprašanje – kdo je v tej civilizaciji zares srečen?

Srečen je tisti, ki se povezuje s svojo dušo in v družbi najde sebi primerne, enake, čuteče posameznike. Najde si svoje pleme, družino kateri pripada. Tisti je lahko srečen in to čuti. Sreča odmeva v tej duši. 

Živimo v svetu, ki razbija plemena, družine, narode…vse to počasi izginja. Ko smo otroci, iščemo nekoga, ki je naš idol, ki bi mu sledili, radi bili podobni. A idoli padajo. In ko padejo idoli, padejo tudi ideali in ko padejo ideali, pristanemo v našem razočaranemu umu in smo mentalni. Ne čutimo več. Vrniti se je potrebno k občutkom. Kot otroci smo čutili, kaj je prav in kaj narobe, enostavno smo vedeli in zaupali temu občutku, potem pa so nas oblikovali po svoje.

Bi lahko rekli, da smo kot otroci še imeli razširjeno zavedanje? Kaj zavedanje sploh je?

Zavedanje je stanje uma, pa tudi duha. Naša duša ima močno zavedanje, koliko se to odraža v našem umskem centru, pa je odvisno od vsakega posameznika, ki se odloča kaj in koliko bo čutil. V veliki meri smo ljudje zelo zaprti, saj smo natrenirani, da postanemo zgolj orodje tega sistema. Sistem je sicer v redu, funkcionira, a na račun tega, da deluje, smo se mi v njem kot osebnosti izgubili. Vsi mislimo, da smo nekdo, prava resnica o nas pa se pokaže sčasoma. Tisto, kar smo resnično, znotraj, v naši duši, kar smo bili kot otroci, predno so nam naložili umske aplikacije.

Vsak potrebuje pri sebi odkriti, kdo je v resnici, šele takrat se ji bo lahko začel približevati. V ogledalu moramo zagledati sebe, ne tisto, kar se od nas pričakuje glede na standarde, ki nam jih postavlja civilizacija. Kakšno je lepo telo, lep obraz, takšne in drugačne ustnice, kakšen set zob potrebujemo, še ušesa morajo biti po standardih. Standard je merilo, ki ga postavlja družba, na takšen način se standardizira tudi zavest. Določeni imajo razširjeno zavest, vpogled v situacijo, še predno se zgodi, imajo vizije – ti so s svojimi sposobnostmi izven standarda. Če živiš v svojem umu, si želiš ugajati družbi, torej ne boš šel izven standarda, ker družba tega ne bo sprejela.

Kakšen pa je vaš pogled na jasnovidnost, na preroštva?

Tukaj je zelo tanka meja med tistimi, ki so resnično jasnovidni in tistimi, ki se prodajajo za jasnovidne, a živijo povsem v megli. Prav tako je s preroki, mediji, preko katerih bi naj bila kanalizirana sporočila raznih entitet ali spiritov. Pri mnogih sem opazil, da so bili pod vplivom drog ali senc, a njihovi sledilci tega seveda ne bodo zaznali, saj so požegnani malodane iz samega Vatikana, če je treba. Kot recimo zadnja preroštva iz Medžugorja… kadar opazim, da skozi nekoga govori senca, se samo umaknem in pustim umskim shemam, da se odločajo, kaj je res in kaj ni. 

In če smo zavestni, potem nam bo dana resnica, vedenje?

Vsak živi in diha svojo resnico. Zavesten človek ima le širši vpogled, ker se zaveda. Vsega česar se dotika, zaznava, čuti, kolikokrat vdihne, izdihne, kako mu bije srce, kako se njegovo telo odziva na določene dražljaje, kako jih doživlja. Vsem nam je dano vedenje, od našega stanja zavesti pa je odvisno, če bodo te informacije prišle do nas.

Govorim o resničnem zavedanju, ne sprogramiranem, ko je um ustrojen in le konstantno misli, da se zaveda, pa je daleč od tega. Zavesten človek se zaveda in občuti posledico svojih dejanj, zaveda se vseh vplivov, medtem ko drugi spijo. Tudi sredi belega dne in vozijo 60 kilometrov na uro po avtocesti in to po prehitevalnem pasu. Recimo. Tudi takšno zavedanje imamo. Slepo. Zavedanje je širok pojem, prav tako tudi duša.

Kdaj se človek sploh začne obračati k svoji resnici?

V veliki večini takrat, ko udari v lastno dno. V dno svoje eksistence. Ko se začne spraševati, zakaj je sploh še živ. Ko njegov program ne deluje več. Ko pridemo do točke, da ne želimo več nikomur ugajati. Edino takrat lahko začnemo živeti svojo resnico.

Par let nazaj mi je res dober prijatelj, ki si ga dovolim citirati, rekel: »Otkako sam sebe uhvatio, da lažem, ne verujem više nikome.« (Prevod: Odkar sem sebe ujel na laži, ne verjamem več nikomur.) Ta mi je ena boljših in še kako resnična, kajti tisti, ki si želi priti do svoje resnice, bo moral čez vso svojo osebno nesnago. Resnica ni vedno lepa. Peče, bode.

Telo je minljivo, a zavedanje se prenese z dušo, iz telesa v telo. Samo preko lastnih izkušenj bomo spoznali resnico, ni je knjige na svetu, ki bi nam dala ta odgovor, sami ga moramo poiskati, v sebi.

Zakaj nas je soočenja s tem tako strah? Zakaj se bojimo resnice?

Ker so nas starši, učitelji  tako naučili, ker so nam lagali, prodajali pravljice. Tako kot njim njihovi starši in učitelji. O princih na belih konjih, dobrotnikih, parkljih, dedkih Mrazih, herojih ... 

Ko sva že ravno pri princih, tukaj prideva do pereče teme, vsemogoče sile, ki vrti svet. Ga rodi ali uniči, nas dviguje v oblake ali meče ob tla. Ljubezen. Kaj to sploh je?

Zagotovo ljubezen ni mentalni koncept ali tisto, kar nam ponuja Hollywood, ko nekaj vidimo, si predstavljamo in si to tudi ultimativno želimo. Romantično filmsko pravljico. To ne gre, ker nas ne bo osrečilo. Veliko razmerij sploh ne funkcionira. Če ni občutka, potem ne potrebujemo besed, duša jih ne potrebuje, duša začuti, duša ve. Ko dva začutita, da sta za skupaj, sta za skupaj, v komunikaciji pa se ljubezen zgubi, sploh v verbalni. Tam so le prazne obljube in pričakovanja. 

In iluzije….

Tako je. Tisto, kar so nam ob rojstvu vcepili v glavo in gremo zato nazaj v škatle, kamor so nas spakirali. Živimo v družbi, kjer je vedno manj moških in živimo v družbi, kjer je vedno manj žensk. Ženstvenost se izgublja, moškosti ni več in ni več vzorca kaj je prav in kaj je narobe. Ženski se ne dovoli več biti ženska, ker je to šibkost.

Moški, tudi če gre desetkrat na fitnes in na ta račun dobi nekaj več mišic, ne bo moški, če ne bo imel prave moške energije. Ko bi prvi strel počil zraven njega, bi se zaril v špranjo, kot mravljica. Je to pravi moški? Pravim, da ni prave ženske brez pravega moškega in ni pravega moškega, brez prave ženske. Do takrat smo vsi le deklice in dečki.

Imam občutek, da tako je, občutek, da se ljudje bojijo življenja. Njegove globine, intenzivnosti vsega in zato raje plavajo na površini, v varnem zavetju svoje cone udobja iz katere ne upajo pomoliti niti nosu, kaj šele, da bi stopili iz nje.

Saj jih je tudi strah umreti. Nihče ni pripravljen na smrt. Ne sprejemamo smrti kot del življenja in če nas je strah smrti, se bojimo tudi življenja. A konec enkrat bo, za vsakega izmed nas, obnašamo pa se, kot da smo večni. Kot sem že omenil, imamo od rojstva skonceptiran um, a medtem ko sledimo kamor nas vodijo drugi, zamujamo sebe, svoj karakter. Ukalupljeni smo.

Odločamo se za poklice, ki nam obljubljajo delovna mesta, obljubljeno prihodnost. Razumsko. Ne na podlagi tistega, kar nas resnično veseli in kar čutimo. Sploh, če to od nas zahteva individualnost, kajti vzgajajo nas v time, v ekipe, množice, ki jih je lažje nadzorovati, še posebno, če jih je strah. Sledenje svojim občutkom od človeka v tem času zahteva pogum, a narod raje izžema sam sebe in utrujen prileze do penzije s katero se komaj preživlja. Včasih profesor, danes za preživetje brska po smeteh.

Imate v mislih le Slovenijo ali širše?

Takšna je globalna resnica. Ne le pri nas, podobne zgodbe se dogajajo povsod po Evropi. Nemčija, Italija, Francija, Švica je postala tako draga, da si jih malo lahko sploh privošči živeti tam, solidno ima za upokojence poskrbljeno Avstrija. Srednji sloj povsem izginja, imamo delavce in elito in te razlike se bodo samo še stopnjevale.

Samooskrbe naroda ni več, sadje in zelenjava rasteta le še v trgovinah in marsikateri otrok sploh še ni videl krave v živo, razen tistih na kmetih. Kmetje sicer so pridelovalci hrane, a jim je tako zbita odkupna cena, da se jim slabo piše. Takšna je trenutna problematika, ki je bila ustvarjena za to, da se z njo ukvarjajo politiki. Z obljubami ali zakoni. Tega, da se je od leta 1992 število zakonov potrojilo, nihče niti ne opazi. Ne želijo videti.

Kam torej drvi naš svet, kam vse to vodi?

Civilizacija drvi v samodestrukcijo, v propad. Cel sistem se zapleta okrog besede problem, rešitev kot takih pa ni. Situacijo rešuje narod, vsak po svoje in zase, zato je konstantno pod stresom, stres pa povzroča nestabilno stanje telesa. Mental ubija telo in dušo in s tem se počasi uničujemo. Pritiski se začnejo že v otroštvu – pričakovanja staršev, tekmovalnost, vedno se mudi, vse je potrebno zdaj in na hitro. Pri zdravih starših se to ne dogaja, saj dajo otroku možnost, da le ta vzpostavi najboljše ravnovesje svojega talenta s potrebami civilizacije. Saj ni potrebno, da je otrok najboljši v matematiki.

Lahko, da vrhunsko igra violino. Daj mu možnost in ga ne sili v izpolnjevanje sanj, ki jih ti kot starš nisi izživel. Prekiniti je potrebno vzorce starševstva, ki so se pletli skozi zgodovino linije družinskega drevesa, a o tem bova naslednjič.

Koliko prtljage prinesemo s sabo po družinski plati že ob rojstvu, koliko nam jo je dodeljeno kot narodu, koliko je dobimo zaradi teritorija na katerem odraščamo, potem pa se zelo hitro začne nalagati še prtljaga vzgojnih ustanov, saj se materam mudi delati. Biti morajo nekdo, nekje in pozabiti, da so matere. Močna vloga, na katero ženske pogosto pozabljajo. In prav tako moški pozabljajo kaj pomeni biti oče. Idol, vzor.

Starši se morajo zavedati, da je otrok veliko bogastvo in da bo nesel njihovo ime naprej. Ali ga bo nesel reven in obubožan, ker so bile želje in potrebe staršev takšne in drugačne, ali pa ga bo nesel bogat in srečen. Slednje le v primeru, če se bodo starši zavedali njegove vrednosti, se sami spomnili kako je biti otrok in ohranjali to otroškost tudi v sebi. Pozabili smo na igro, spontanost, sproščenost, smeh…ker živimo v mentalu, tam pa tega ni. Tam so pravila, tam se mudi, tam so družbene norme…nam bo torej družba določala, kdaj, koliko in kako se bomo igrali s svojimi otroki?

Aleksander S.D. Skrivnostno, ne poveste priimka.

Ni pomemben. Pol planeta me pozna pod imenom Aleksander. Če se zdajle znajdem na brazilskem letališču, bodo vedeli, kdo sem. Pa ne zaradi zapletov, temveč zato, ker so me že velikokrat videli. Tudi v Torontu bi se me spomnili in v Rimu, ko so zaradi mene zadržali letalo. Nisem tipičen duhovnež. Kadim, jem meso, nisem alkoholik pa vseeno spijem kozarec dobrega vina, v ničemer ne pretiravam, veliko potujem, sem nomad. V bistvu sem čisto običajen človek.  

Pogovarjava se že več kot dve uri in besede letijo iz vas kot iz odprte knjige. Je to običajno?

Zame je. Vsega tega nisem bral, življenje samo je bilo in je še, moj največji učitelj. Veliko tako imenovanih učiteljev je prišlo v moje življenje, tudi takšnih, ki so mi s traparijami kradli čas, dokler nisem slišal tistega enega stavka, za katerega sem vedel, da je zame. Modrost je slišati takrat, ko je čas za slišati. To so besede iz mojega učbenika življenja. Moji idoli in vzori so že zdavnaj padli, zdaj sem lahko vzor le še otrokom in redkim mladostnikom, odrasli pa so pet minut tako, čez pet minut drugače. V takšnih časih živimo, da je človeški karakter hitreje pokvarljiv kot jogurt. Krajši rok trajanja ima. 

Kako je potekala vaša terapevtska pot?

V osnovi sem kristaloterapevt, saj so me kristali in minerali zanimali že kot otroka. Že v otroštvu sem zdravil različne divje živali,  polagal roke na ljudi in jim s tem odpiral energetske pretoke, kasneje pa sem šel med ameriške domorodce in bil nekaj časa prisoten pri njihovih obredih, veliko znanja so mi dali pravi ruski šamani, na njihovih tleh sem delal severno-ameriški obred.

Potem sem izvajal severnoameriške obrede v kupolasti potilnici (sweat lodge ceremony), tudi v Sloveniji, a so me kmalu začeli kopirati in zaradi neznanja se je tradicija začela spreminjati. Veliko napak je bilo storjenih, zato sem se raje umaknil s slovenskega prostora in prenehal z obrednim delovanjem. Preusmeril sem se v delo s kristali, v kristalno-svetlobno terapijo, v zdravljenje s frekvencami, elektro-magnetnim valovanjem. 

Kako na človeka deluje kristalno-svetlobna terapija?

Kristali in minerali telo postavljajo v ravnovesje. Ne le fizično, tudi čustveno in mentalno. Pomagajo nam, da se odpremo višjim zavedanjem, saj prebudijo naše svetlobno telo. Kristali harmonizirajo telo, ga spodbudijo k samozdravljenju in poskrbijo za pretok življenjske energije. 

Disharmonija energetskih centrov pa vodi v bolezen…

Po določenem času vsekakor. V bolezen vodi tudi, če zanikamo in se obračamo stran od svoje resnice. Če vztrajamo v situaciji, ki nam škodi. Če sprejemamo vedno enake odločitve, ki prinašajo vedno enak rezultat, namesto da bi pogledali, kaj lahko storimo v danem trenutku. Ne takrat, ko bodo optimalno izpolnjeni vsi pogoji. Tukaj in zdaj, s tem kar imamo. Zdaj je pomemben! 

Kakšno popotnico boste dali ljudem ob koncu intervjuja?

Ljudje se ne rodimo z navodili za uporabo za življenje. Marsikdo bi si želel, da bi imel takšno knjižico. In poleg še garancijo. Garancije za življenje ni. Ni dovolj, da tu in tam prebereš kakšno knjigo, potem pa si frajer v vseh možnih teorijah, ki jih nisi niti poskusil. Vsak človek v sebi nosi svojo iskro, koliko je v resnici razplamti, je pa vprašanje posameznika. Ali bo iskro razplamtel v plamen ali pa jo bo ugasnil, v kakršnikoli starosti in v kakršnemkoli stanju svojega telesa in duha. Odločitev vsak nosi v svojih rokah. 

Piše: Katjuša Štingl

Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar