Razcvet zavesti: Um je velik cirkusant in uživa v svoji predstavi

Živimo le na ravni telesa in uma, naš notranji Jaz, duša pa spi. Nismo prebujeni, zato ne moremo zares uživati življenja. Nekdo, ki spi, ne more doživeti lepote narave, ki ga obdaja, jesti okusno hrano, prisostvovati v sproščenem in zanimivem pogovoru, biti deležen ljubezni in podobno. Šele, ko se predrami iz spanca, lahko uživa v vsem tem.

1. 3. 2016

Aleksander. Kako se lahko prebudimo?

Bogomil. Najprej bi morali preveličan um, ki ima glavno besedo in vodi naše življenje, umiriti, obvladati. Ne smemo mu preveč popuščati. Prisluhnemo mu lahko le toliko, da nam ne škoduje. Če mu nasprotujemo, bo še bolj trmoglav in bo zahteval svoje. Um je namreč zelo svojeglav, kot osel. Bolj kot mu nasprotujemo, bolj trmast je.

Nekega dne je Nasrudin jahal osla, ki se je nečesa ustrašil in se pognal v dir. Ko je srečal sovaščana, ga je ta vprašal:

»Kam dirjaš?«

»Ne sprašuj mene,« je odvrnil Nasrudin »vprašaj osla!«

Če je um (osel) tisti, ki vodi naše življenje, smo se znašli v neprijetni in nevarni situaciji. Takrat se vedemo kot slepci, ne vemo, v katero smer gremo, ne poznamo cilja.

Um je močan nasprotnik in nas nenehno muči, toda če se spoprijateljimo z njim, ga bomo začeli obvladovati.

Aleksander. Dokler nisem začel proučevati del nekaterih psihologov, sem bil mnenja, da so moji nasprotniki tisti, ki me ne marajo. Nisem se zavedal, kaj je v mojem umu, koliko temnih plati je v njem. Predvsem Carl G. Jung mi je pomagal k boljšemu razumevanju sebe in človeka nasploh.

Bogomil. Vedno iščemo krivca v drugih. Modreci pravijo, da je največji sovražnik naš lažni jaz, ego. Žal posvetimo le malo pozornosti temu, kar se dogaja v našem umu. Če se začnemo pozorno opazovati, bomo ugotovili, kakšen velik nered vlada v nas.

Aleksander. Vsak človek ima slabosti in napake. Tudi sam se jih zavedam, vsaj do neke mere, pa vendar imam občutek, da je v mojem umu nekakšen red. Seveda me včasih kaj vrže iz tira, toda to je konec koncev normalno.

Bogomil. Mislim, da ni. Biti bi morali v popolnem miru s seboj. Jeza pa mir vedno skali. Um je nepoboljšljiv kalivec miru. Ko se razjezimo, smo nezavedni. Naša resnična narava pa je popolno zavedanje. Ko bomo postali zavestna bitja, bomo spoznali, kako je bilo življenje, ki smo ga živeli, kot kakšen film ali predstava. Ko gledam film, vem, da dogajanje na platnu ni resnično. Podobno bom lahko spoznal, ko se bo v meni prebudila zavest, da to, kar se dogaja v moji glavi, v mislih in v zunanjem svetu, ni resnično.

Aleksander. Kaj pa je potem resnično?

Bogomil. Na Vzhodu pravijo, da je ta svet iluzija, igra našega uma.

Aleksander. Ne vem dobro, kaj naj si mislim o tem. Filozofi in psihologi so menja, da je to, kar vidimo in zaznavamo, subjektivna slika objektivnega sveta.

Edgar A. Poe se sprašuje: »Ali so vse, kar vidimo ali kar se nam dozdeva, le sanje znotraj sanj?«

Bogomil. Ne poznamo resnične narave stvari, temveč le njihov zunanji videz. Živimo v nevédnosti, neznanju. Modreci pravijo, da je ta fizični svet iluzoren. Življenje, ki ga živimo, so sanje našega uma. Človek uživa in trpi, a vse to je le igra uma. To ni naša resnična narava. Gibljemo se v treh stanjih zavesti, v budnem, stanju sanj in globokem spancu.

Aleksander. Prej si omenil, kako človek sploh ni zavesten. Jung pravi, da večino človekove duševnosti zavzema nezavedno. Videti je, da so tudi nekateri znanstveniki prišli do globljih uvidov.

Bogomil. Nekaj zahodnih raziskovalcev človeškega uma, predvsem Jung, ki ga omenjaš, so prišli do spoznanj, o katerih govorijo modreci že od nekdaj.

Ko se začne v nas prebujati zavest, sprevidimo predstavo uma. Spoznamo, da nimamo enega, temveč mnogo obrazov, mnogo mask. Naše razpoloženje, čustva se nenehno spreminjajo, iz dneva v dan, celo iz ure v uro. Vsi ti občutki se skozi življenje prelivajo kot valovi v oceanu. Um je velik cirkusant in vseskozi uživa v svoji predstavi. Zabava se v ošabnem razkazovanju in puhli domišljavosti.

Aleksander. Morda pa v meni vendarle vlada večja zmeda, kot sem mislil. Zakaj je v nas toliko različnih občutkov? Zakaj smo enkrat veseli, drugič pa jočemo?

Bogomil. To je rezultat naših preteklih dejanj. Ves čas smo soočeni z njihovimi posledicami.

Aleksander. Vse to, kar se mi v življenju dogaja, je rezultat moje preteklosti?

Bogomil. Da. Ko sem odraščal, sem se spraševal, kdo v resnici sem. Nobenega izhoda ni bilo iz labirinta hude bolečine. Včasih me je prevzel občutek, da to nisem jaz in me je ponesel onkraj dogajanja. Žal je to trajalo le hip in ponovno me je obšla bridkost. Na videz mi ni manjkalo nič, imel sem zanimivo službo in ljubečo družino. Izvor občutkov grozeče samote, izročenosti neznanemu pa je ostal zastrt.

Zdi se, da smo na Zahodu v večji zagati, saj ne vemo prav dobro, kako naš um deluje in imamo zmotno predstavo o tem, kdo v resnici smo. Na Vzhodu pa so zelo natančno raziskali človeško naravo. Modreci pravijo, da je mogoče preseči um in se dvigniti na višjo raven zavesti ter si pridobiti resnično védenje. Šele takrat se osvobodimo spon in postanemo svobodna bitja.

odlomek iz knjige Razcvet zavesti avtorice Viktorije Kos; www.razcvet-zavesti.si

Razcvet zavesti

O knjigi

Knjiga Razcvet zavesti avtorice Viktorije Kos nam v pogovoru dveh prijateljev Bogomila in Aleksandra preko slikovitih primerov, zgodb in misli modrecev razkriva, kdo je človek, kako deluje njegov um, kakšno je naše vedenje in kaj lahko storimo, da bi bili bolj zadovoljni, da bi spoznali svojo resnično naravo, ki je čista zavest.

Človek je v procesu prebujanja. Vse naše delovanje, ustvarjanje in raziskovanje je izraz vneme po vse večjem zavedanju. Rdeča nit knjige je razvoj človeške zavesti. Vsebuje navedke modrecev kot so bili Pitagora, Heraklit, Buda, Lao Zi, Sokrat, Jalal al-Din Rumi, Kabir idr., umetnikov in znanstvenikov ter zgodbe iz zakladnice modrosti. Vsebina ni le informativna, ampak predvsem samorefleksivna in se nanaša na naše vsakdanje življenje. Je nekakšen smerokaz, ki nam pomaga ugotoviti v katero smer naj gremo, če želimo živeti bolj izpolnjeno in svobodno.

Ko smo osredotočeni le na zadovoljevanje čutnih užitkov, smo povsem nezavedni. Če pa začnemo opazovati sebe, svoje vedenje, naša zavest raste. Ko smo v tišini sami s seboj se soočamo z bolečino, ki se ji um skuša ves čas izogniti. Um deluje po liniji najmanjšega odpora in je zelo spremenljiv, saj deluje na podlagi vtisov, ki so v njem. Vse, kar smo doživeli se v umu kopiči kot raznovrstni vtisi, ki se pojavljajo v obliki misli in čustev. Vse, kar doživljamo – veselje, jezo, žalost ipd. – je posledica naših preteklih dejanj. Vsaka misel, beseda in dejanje imajo posledice in se v umu ohranijo v obliki vtisov. Obstaja starodavna metoda s katero lahko očistimo um, kar je v življenju najpomembnejše, pravi Pitagora.

Vsebina knjige razkriva temeljne naravne zakonitosti, kot so delovanje uma, zakon vzroka in posledice, počelo transcendentalnega zvoka in nas popelje onstran, v preseganje le teh. Potrebno je premagovati slabosti in končno svoj lažni jaz, ego. Toda če smo vztrajni in je v nas močno hrepenenje, se bomo prebudili iz sanj uma in zaživeli kot zavestna, duhovna bitja. Osvobojen, zavesten človek čuti globoko radost in mir. Potopil se je v Ocean Zavesti, Ljubezni, kar je cilj zemeljskega popotovanja.

Prof. dr. Igor Kononenko je v spremni besedi h knjigi zapisal: »Današnja civilizacija kuje v nebo razum, pozabila pa je na bistvo človeka, na njegovo srce in na njegovo Zavest, na notranji čut, etiko in Ljubezen.«

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri