Za osmi marec vam poklanjam drobno zgodbo, drage ženske vseh starosti. Naj vam prinese trenutek vere v vse, kar čuvate v sebi.
Sredi gozda se je dvigala čudovita fontana. Iz nje so vrele ptice, dekliški smeh, melodije, uspavanke, cvetje in svetloba. Fontana je je kipela noč in dan, iz davnih časov.
Nekega dne je nebo počrnelo. Luč je izginila in fontana se je zdrznila v velikem strahu. Izvir se je pogreznil, da bi se rešil, in izginil globoko na dno. Tja, v srce zemlje, kjer je izvirala vsa živa voda sveta.
Fontana je ostala suha in prazna. Prerasla jo je trava in samo srne so se hodile tja past, ker so čutile vlago globoko pod zemljo. Vedele so, da skriti izvir živi od bližine.
Starale so se in vedno bolj so bile izčrpane in onemogle. Žile so jim pokale in dih je upadal.
Krvavi pot je odtekal v zemljo in prodiral vedno globlje. Živa voda v srcu zemlje je začutila kapanje in solze slovesa. Smrtna stiska zvestih živali jo je predramila. Pognala se je navzgor, svojim hčerkam naproti.
Srne so začutile toplo milino porodne vode, ki jih začela zalivati, in s široko odprtimi, mirnimi očmi so se prepuščale njeni zdravilni moči. Bila je zelena kot poletni gozd in lesketajoča kot rosa v pomladni zori.
Izplavale so iz polne, kipeče fontane, in jo obstopile, lahke in prerojene.
Varujmo žensko fontano.
Bedimo ob njej tudi tedaj, ko se vode umaknejo, ker ostaja živa le v naši zvesti ljubezni.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
