"Počasnost je stanje duha. Počasni smo lahko kjerkoli in kadarkoli – to nikakor ne nosi tiste druge, negativne konotacije, da je počasnost lenoba ali neumnost," pravi pravi Carl Honoré, avtor uspešnice Hvalnica počasnosti, karizmatičen ambasador Počasnega gibanja, nagrajeni novinar, pisatelj in TED-ov govornik, ki ga je Wall Street Journal proslavil kot zaželenega govornika o počasnosti.
"Vselej imamo izbiro in lahko se odločimo, kako bomo reagirali na določene okoliščine, kako bomo doživljali sleherni trenutek. Neki dogodek lahko doživimo počasi, z uporabo vseh čutov ali pa odbrzimo skozenj in se ga na koncu dneva niti ne spomnimo več, kaj šele, da bi lahko ozavestili, kako smo se ob njem počutili. Bistvena razlika je v tem, da nekaj doživljamo, kolikor kakovostno je to mogoče, ne kolikor hitro je to mogoče.
Seveda ni preprosto, ne moremo samo pritisniti na gumb in postati umirjeni. Gre za proces, ki zahteva čas in voljo. Tistim, ki se dnevno otepajo z velikimi pritiski na delovnem mestu, bi svetoval, da začnejo vaditi počasnost zunaj delovnega okolja. Saj ni treba takoj v večurno meditacijo! Usedite se. Samo dihajte. Pojdite med odmorom na sprehod! Vzemite si čas in v miru pojejte obrok, ne da bi zraven uporabljali telefon. Zavrtite si priljubljeno glasbo. Kaj dobrega in koristnega preberite. Pogovarjajte se brez zvočne kulise Netflixa ... načinov je ogromno."
Pritiske v resnici ustvarja naš um
"Zelo pogosto imamo občutek, da pritiski prihajajo od zunaj, v resnici pa jih ustvarja naš um. Sami sebe ženemo in od sebe pričakujemo čedalje več, kar nas nenehno spravlja iz ravnovesja. Zakaj, na primer, hiteti po ulicah Ljubljane, če pa lahko hodimo malo bolj počasi in si vmes vzamemo nekaj časa za opazovanje Ljubljanice in lepih stavb, za poslušanje zvokov iz okolice, morda za pogovor s prodajalcem časopisov? To bi si vsak lahko privoščil oziroma dovolil, vzelo bi nam kake pol minute, a smo v sebi prepričani, da je treba nenehno drveti, sicer bomo nekaj zamudili.
Ko se naučimo te male spremembe vnesti v zasebno življenje, pa jih lahko prenesemo tudi v delovno okolje. Seveda je treba upoštevati, da se razmere na delovnem mestu hitro spreminjajo in nikakor ne moremo lepega dne naznaniti, da se bo od zdaj vse delalo počasi, saj bi to škodovalo poslu. Lahko pa uvajamo majhne korake, ki vodijo v velike spremembe."
Vsak mora najti svoj ritem
"Ko najdemo poti za upočasnitev, hitro ugotovimo, da se naša kariera zaradi teh malih sprememb ne bo čez noč končala in da podjetje ne bo šlo v stečaj. Veliko ljudi mi je poročalo, da so postali bolj odprti, da znajo zdaj veliko bolje poslušati in komunicirati, kar je ne nazadnje zelo pomembno za vsako uspešno podjetje. The Economist je objavil raziskavo, v kateri so prišli do izredno zanimivih zaključkov: ključ dobrega podjetništva je v menjavanju tempa; v prepoznavanju, kdaj reagirati hitro in kdaj delovati počasno. V tem je vsa čarovnija! Šele ko znamo ceniti tišino, bomo lahko uživali v glasbi. Šele po tem, ko znamo upočasniti, lahko bolje delamo tudi pospešeno, kadar je treba. Vsak mora najti svoj ritem."
Celoten intervju lahko preberete v tiskani Sensi april/maj 2019; v prodaji od 5. aprila
- Poglejte si še: Po čem v resnici hrepenimo?
