Svet, v katerem živimo, je izkrivljen, ker je v njem premalo ljudi, ki imajo dovolj vpogleda vase in v svojo psihodinamiko, pravi slovenski pisatelj in dramatik Evald Flisar v Sensinem pomladnem intervjuju.
Na lestvici vrednot je zanj raziskovanje človekovega notranjega sveta najpomembnejše. "Kajti v notranjem svetu, pa naj mu rečemo duša, duh, psiha, možgani, zavest ali nezavedno (imen ne manjka, nobeno pa se ne približa bistvu notranjega sveta) so neraziskane pokrajine, ki po svojem obsegu, skrivnostih in vplivu na naša življenja daleč presegajo vse, kar nas obdaja (kar mislimo, da nas obdaja).
Raziskovalna potovanja po neizmernih in težko dostopnih psihičnih prostranstvih so najlepši, najplemenitejši in najbolj koristen šport, s katerim se lahko ukvarja človek, ki se noče zadovoljiti s tem, da bi preživel svoje edino življenje kot bolj ali manj izobražen avtomat, brez nenehnega preverjanja svojih misli, motivov, sodb, namenov in ciljev.
Takih ljudi je, žal, kar lepo število, in mnogi med njimi imajo doktorate ali pa so na vodilnih položajih v politiki. Zato pa je svet, v katerem živimo, tako izkrivljen; v njem je premalo ljudi, ki imajo dovolj vpogleda vase in v svojo psihodinamiko."
Že kot otrok je bil vztrajen raziskovalec velikega, skrivnostnega gozda, ki je obdajal rojstno hišo v Gerlincih v Prekmurju; potikanja med drevjem, ki mu ni bila konca, med grmovjem, ki je skrivalo (tako se mu je zdelo) vse skrivnosti tega sveta, in med trnjem, ki ga je opominjalo, da so na svetu tudi stvari, ki bolijo, so bila njegova glavna dejavnost, tudi v letih, ko je že hodil v šolo. Pri enajstih letih je začel pisati dnevnik in pisal ga je dosledno, ne da bi zamudil en sam dan, do šestnajstega leta; pozneje ga je pisal še nekajkrat, vendar za krajši čas.
Ko zdaj prebira te dnevnike, ki jih je celo ilustriral, in to nenavadno dobro (danes ne zna narisati niti zajca, ki ne bi bil bolj podoben podgani), opaža, da so se opisi njegovih dni zlagoma spreminjali iz opisov 'objektivnih' dogodkov in 'objektivnega' okolja v opazovanje in dokumentiranje svojih občutkov in misli, v beleženje dogodkov v njem raje kot dogodkov zunaj njega.
Tako je v bistvu že kot otrok imel predispozicijo za krajše ali daljše izlete v svojo notranjo pokrajino, čeprav ni bil pretirano introvertiran, in to se je z leti, z odraščanjem, zorenjem, izobraževanjem, predvsem pa skozi stike z ženskim spolom stopnjevalo.
"Pri tem so me predvsem odnosi z ženskami, tako uspešni kot neuspešni, silili k samoizpraševanju, k analiziranju odnosov in njihove prave narave, k presojanju (in pogosto obsojanju) svojih notranjih vzgibov, želja in namenov; in ta potovanja po meglenih dolinah lastne psihe so postala moja druga narava.
Pozneje, ko sem odkril indijsko filozofijo, budizem, hinduizem, pa tudi (malo pozneje) zen in daoizem, so me azijski filozofski in psihološki (predvsem pa praktični) načini iskanja najboljšega sožitja s seboj in z okoljem dobesedno posrkali vase. Imel sem srečo, da sem (s pomočjo velikega indijskega filozofa Krišnamurtija in po njegovem nasvetu) prišel v stik z resničnim modrecem, ki ni bil samo teoretik, temveč je skladno s svojimi uvidi tudi živel.
Njuno srečanje, in kakšne posledice je imelo zanj, je opisal v svoji najbolj znani knjigi, Čarovnikov vajenec; tam bo zainteresiran bralec našel tudi vse odgovore na vprašanje, kako se lotiti raziskovanja pokrajin v svoji notranjosti.
