Evald Flisar: Ženska hoče biti ljubljena, priznana in cenjena. Tako kot moški. Tako kot vsak človek.

13. 5. 2014
Deli
Evald Flisar: Ženska hoče biti ljubljena, priznana in cenjena. Tako kot moški. Tako kot vsak človek. (foto: pixabay)
pixabay

»Govoriti resnico in biti iskren sploh ni naporno. Naporno bi bilo ravno obratno,« je ob neki priložnosti izjavil pisatelj Evald Flisar, in to nedvomno potrdil tudi v Sensinem intervjuju.

Na vprašanje kdo ste, mi brez zadržkov odgovori, da nima pojma. Potem mi v okviru istega vprašanja navrže toliko biografskih dogodkov, da se mi lastno življenje zazdi skoraj puščavniško. "Rodil sem se v Prekmurju, ob avstrijski meji, v zadnjih dneh druge svetovne vojne, bil sem tretji od treh otrok (brat dvajset let starejši, sestra, še živa, deset let starejša in moja učiteljica v osnovni šoli na Cankovi).

Pozneje sem bil gimnazijec v Murski Soboti, študent primerjalne književnosti v Ljubljani, prezgodnji oče sina na Dunaju, ki je zdaj podpredsednik uprave velike mednarodne korporacije in 50. najboljši igralec pokra na svetu. (Kljub temu pa ni dovolj zrel, da bi svojemu biološkemu očetu naklonil vsaj eno srečanje iz oči v oči, ne glede na to, da je oče njegovo mamo zapustil, ko je on imel dve leti in pol).

Potem študent angleščine in angleške književnosti v Londonu, potem voznik podzemnega vlaka v Sydneyju v Avstraliji in večerni študent psihologije; potem svetovni popotnik (s svojo drugo ženo, Nizozemko, sem na poti nazaj v London v letu dni prepotoval tri celine, pozneje prepotoval sam ali z drugo ali tretjo ženo še več držav, vsega skupaj 93); v Londonu po vrnitvi tja sem živel 17 let kot pisec kratkih zgodb in radijskih iger za BBC, pozneje kot urednik enciklopedije znanosti in drugih knjig pri različnih londonskih založbah; leta 1987 sem v Hollywoodu napisal 13 različic scenarija po svoji uspešnici Čarovnikov vajenec (film ni bil nikoli posnet, čeprav sta ga dvakrat skušala posneti Robert Redford kot producent in William Hurt kot nosilec glavne vloge; obakrat sta zaradi zloma na Wall Streetu ostala brez finančne podpore); po vrnitvi v Slovenijo pisatelj in dramatik (do nedavnega kot samostojni kulturni delavec); od leta 1995 do 2002 predsednik Društva slovenskih pisateljev; od leta 1998 urednik osrednje in najstarejše slovenske literarne revije Sodobnost (ustanovljene leta 1933); avtor enajstih romanov, med njimi Čarovnikovega vajenca, priznano najbolj branega slovenskega romana po drugi svetovni vojni, doslej devet izdaj, prodanih več kot 65.000 izvodov, kar ne pomeni, da je avtor bogat, daleč od tega!), sedemkrat nominiran za nagrado kresnik, štirikrat doslej med finalisti, devetkrat nominiran za Grumovo nagrado za najboljšo slovensko dramo (trikrat prejel nagrado, leta 2013 za Komedijo o koncu sveta, ki jo bodo marca 2015 uprizorili v Prešernovem gledališču v režiji Janeza Burgerja, svetovno premiero pa pripravljajo v New Delhiju v Indiji); v zgodovini slovenske literature doslej prvi in edini slovenski dramatik, ki ga redno igrajo na poklicnih odrih na vseh celinah (skupaj z romani in kratkimi zgodbami je število prevodov njegovih del preseglo 120); poročen (tretjič, prvič srečno), oče šestletnega sinčka, prvošolčka, ki bi ga rad vzgojil v človeka, ki se bo zavedal, da živi v sicer čudovitem, vendar hkrati norem svetu; da se splača iskati odgovore na dokončna vprašanja že zato, ker takšno iskanje človeka oplemeniti; in ki svojih možganov ne bo uporabljal samo v lastno korist, temveč tudi v korist družbe, zavedajoč se, da mu lahko smisel in preživetje omogoči le družba, ki je prežeta z empatijo. Sem to jaz? Ne vem. Pred dvema letoma sem napisal avtobiografski roman To nisem jaz, ki vsebuje večino odgovorov na to vprašanje. Načrtujem roman z naslovom To sem jaz. Od usode in Boga je odvisno, ali ga bom kdaj začel pisati, kaj šele, ali ga bom končal."

Edini smisel življenja je, da z njim nadaljuješ

Kaj je namen človeškega bivanja, smisel življenja? "Na to vprašanje je pred več kot dva in pol tisoč leti odgovoril že Buda. Nadaljuj. Obstajata dve razlagi, kaj je želel s tem povedati. Prva je ta, da vprašanje nima odgovora in se zato z njim nima smisla ukvarjati, saj je na svetu veliko pomembnejših vprašanj, in to takšnih, na katera je mogoče najti odgovore. Na primer: Kako pravilno živeti?

Meni osebno je ljubša druga interpretacija: da je edini smisel življenja to, da z njim nadaljuješ, predvsem glede na to, da je (kot menimo zahodnjaki) enkratno in se ne bo ponovilo, ali glede na to (kot menijo budisti in hindujci, ki verjamejo v reinkarnacijo), da je edina možnost pobega iz neskončnega cikla ponavljajočih se življenj nadaljevanje z dobrimi deli v življenju, ki ga trenutno živimo." Zato si sam za svoj največji uspeh v življenju šteje to, da je še vedno živ. In doda: "Smrt bo moj največji neuspeh."

Da bi obstajal kakšen božji smisel bivanja (način življenja, ki ti zagotovi sprejem v nebesa), ne more verjeti; za to je premalo naiven. "Zdi se mi, da v krščanskih nebesih vlada strašen dolgčas, saj se prebivalci nimajo veseliti ničesar drugega kot nadaljevanja svoje blaženosti. Samo pomislite, kako hitro se začnemo na dopustu v eksotičnem kraju dolgočasiti! Naša narava je gibanje, mirovanje je smrt, je rekel Pascal; in v nebesih, predvidevam, ni mogoče nikamor; ko si enkrat v njih, si tam obtičal za vse večne čase. V muslimanski nebesih imajo vsaj na voljo štirideset devic; ampak kaj po tem, ko jih v nebesa pripuščeni vse razdevičijo? Prej ali slej se bodo tudi te in takšne zabave naveličali, in kaj po tem? Edina možnost je dolgčas, to pa je pekel."

Potovanja po psihičnih prostranstvih so najlepši, najplemenitejši in najbolj koristen šport

Na lestvici vrednot je zanj raziskovanje človekovega notranjega sveta najpomembnejše. "Kajti v notranjem svetu, pa naj mu rečemo duša, duh, psiha, možgani, zavest ali nezavedno (imen ne manjka, nobeno pa se ne približa bistvu notranjega sveta) so neraziskane pokrajine, ki po svojem obsegu, skrivnostih in vplivu na naša življenja daleč presegajo vse, kar nas obdaja (kar mislimo, da nas obdaja).

Raziskovalna potovanja po neizmernih in težko dostopnih psihičnih prostranstvih so najlepši, najplemenitejši in najbolj koristen šport, s katerim se lahko ukvarja človek, ki se noče zadovoljiti s tem, da bi preživel svoje edino življenje kot bolj ali manj izobražen avtomat, brez nenehnega preverjanja svojih misli, motivov, sodb, namenov in ciljev. Takih ljudi je, žal, kar lepo število, in mnogi med njimi imajo doktorate ali pa so na vodilnih položajih v politiki. Zato pa je svet, v katerem živimo, tako izkrivljen; v njem je premalo ljudi, ki imajo dovolj vpogleda vase in v svojo psihodinamiko."

Že kot otrok je bil vztrajen raziskovalec velikega, skrivnostnega gozda, ki je obdajal rojstno hišo v Gerlincih v Prekmurju; potikanja med drevjem, ki mu ni bila konca, med grmovjem, ki je skrivalo (tako se mu je zdelo) vse skrivnosti tega sveta, in med trnjem, ki ga je opominjalo, da so na svetu tudi stvari, ki bolijo, so bila njegova glavna dejavnost, tudi v letih, ko je že hodil v šolo.

Pri enajstih letih je začel pisati dnevnik in pisal ga je dosledno, ne da bi zamudil en sam dan, do šestnajstega leta; pozneje ga je pisal še nekajkrat, vendar za krajši čas. Ko zdaj prebira te dnevnike, ki jih je celo ilustriral, in to nenavadno dobro (danes ne zna narisati niti zajca, ki ne bi bil bolj podoben podgani), opaža, da so se opisi njegovih dni zlagoma spreminjali iz opisov 'objektivnih' dogodkov in 'objektivnega' okolja v opazovanje in dokumentiranje svojih občutkov in misli, v beleženje dogodkov v njem raje kot dogodkov zunaj njega. Tako je v bistvu že kot otrok imel predispozicijo za krajše ali daljše izlete v svojo notranjo pokrajino, čeprav ni bil pretirano introvertiran, in to se je z leti, z odraščanjem, zorenjem, izobraževanjem, predvsem pa skozi stike z ženskim spolom stopnjevalo.

"Pri tem so me predvsem odnosi z ženskami, tako uspešni kot neuspešni, silili k samoizpraševanju, k analiziranju odnosov in njihove prave narave, k presojanju (in pogosto obsojanju) svojih notranjih vzgibov, želja in namenov; in ta potovanja po meglenih dolinah lastne psihe so postala moja druga narava. Pozneje, ko sem odkril indijsko filozofijo, budizem, hinduizem, pa tudi (malo pozneje) zen in daoizem, so me azijski filozofski in psihološki (predvsem pa praktični) načini iskanja najboljšega sožitja s seboj in z okoljem dobesedno posrkali vase.

Imel sem srečo, da sem (s pomočjo velikega indijskega filozofa Krišnamurtija in po njegovem nasvetu) prišel v stik z resničnim modrecem, ki ni bil samo teoretik, temveč je skladno s svojimi uvidi tudi živel. Njuno srečanje, in kakšne posledice je imelo zanj, je opisal v svoji najbolj znani knjigi, Čarovnikov vajenec; tam bo zainteresiran bralec našel tudi vse odgovore na vprašanje, kako se lotiti raziskovanja pokrajin v svoji notranjosti.

Strinja se, da se človek veliko laže spoznava sredi drugačnih svetov oz. kultur. "Drugačni svetovi in kulture so kot ogledala, v katerih se človek zagleda v precej drugačni podobi; doma je ogledalo vsak dan isto, zato se nam zdi, da smo tudi mi vsak dan isti, da imamo takšen in takšen, bolj ali manj fiksiran značaj; doma je priložnosti, da slepimo sami sebe o svojem pravem značaju, o svoji dejanski osebnosti, o tem, kako ravnamo v odnosih z drugimi, več kot preveč.

Ko se v ogledalu drugačne, tuje kulture zagledamo prvič, smo nemalokrat presenečeni, celo osupli, in le redko zadovoljni, saj nas tuja kultura sooči z vidika lastne osebnosti, ki so nam doma neznani, nedostopni. Soočanja z drugačnimi svetovi in drugačnimi kulturami nam omogočajo, da skozi leta zorimo, postajamo boljši, uvidevnejši, hitreje odpuščajoči (kar je še posebej pomembno, če smo po naravi takšni, da se prehitro razjezimo in se odzivamo na stvari impulzivno), pa tudi strpnejši do tistih, ki mislijo drugače, ker so (v največ primerih) v globini vpogleda vase za nami ali pred nami.

Moški in ženske smo predvsem ljudje

Na vprašanje, ali hodi skozi življenje bolj po moško kot bojevnik ali mu je bliže ženski princip predaje, pravi, da skozi življenje hodi predvsem previdno – kot otrok je hodil v šolo štiri kilometre skozi gozd, v katerem ni nikoli vedel, kaj bo skočilo nanj – ali neznana pošast ali lepa deklica iz sosednje ciganske vasi. Čeprav se (žal) ni zgodilo niti eno niti drugo, je opreznost postala del njegovega značaja že zelo zgodaj.

"Zato hodim skozi življenje kot bojevnik, ki pa je dovolj pameten (ali dovolj izkušen), da se zna (v dobro sebi in drugim) tudi predati. Življenje je vendar (ali mar ni) podobno plovbi po neznanem morju; kdor misli, da ve, kakšno vreme ga čaka čez eno uro, se lahko bridko zmoti. Bodi pripravljen na vse in ničesar ne pričakuj, je bila največja modrost, ki sem jo prejel od svojega učitelja tantre."

Domnevna razlika med moškim in ženskim umom kot agresijo in predajo je zanj preveč preprosta, preveč stereotipna: "Verjamem, da imamo moški in ženske v sebi potencial za podobne, če ne kar enake lastnosti; če so moški laže agresivni na družbenem, političnem in vojaškem področju, znajo biti ženske enako ali celo usodneje agresivne v medsebojnih odnosih. Na splošno pa mislim, da med moškimi in ženskami ni tako velikih razlik, da bi o njih kazalo izgubljati veliko besed (čeprav imajo ženske organe, ki moške zelo fascinirajo, in morda v manjši meri tudi obratno, vendar smo tukaj že pri biologiji in ohranitvi vrste).

Moški in ženske smo predvsem ljudje, ugotavljam po treh resnih zvezah in lepem številu manj resnih zvezah z ženskami. Ženska hoče biti ljubljena, priznana in cenjena. Tako kot moški. Tako kot vsak človek. Samo to, vse drugo pride na vrsto pozneje, veliko pozneje.

Vsi smo (kot je v nekem eseju o mojih dramah zapisal Jože Horvat) narejeni iz snovi zdajšnjosti in preteklosti. Tudi moški. Poudarjanje razlik med moškimi in ženskami, ki seveda obstajajo in so naravne, celo dobrodošle, se mi zdi najhujša posledica nezaupanja žensk in moških v temeljne lastnosti svojega spola.

Ženska je zame človek, ki ima bistveno drugačne spolne organe od mojih, vendar takšne, da lahko skupaj (v najboljšem primeru tako, da se za to soglasno odločiva) ustvariva novo življenje in prispevava k nadaljevanju človeške vrste. V vseh drugih pogledih pa je ženska zame človeško bitje, ki nima bistveno drugačnih problemov, kot so moji, in si ne želi uspeha, priznanja, razumevanja, prijateljstva in nesebične ljubezni nič manj (pa tudi ne bolj) kot jaz, ki sem moški.

Predvsem pa je ženska človek, ki mu lahko (če je privlačnost in kompatibilnost dovolj velika) vse te želje po svojih najboljših močeh uresničim. Ne morem živeti tako, da ne bi svojega življenja z nekom delil. Seveda si kot moški želim, da ženska (seveda tista, ki ji dodelim takšno vlogo) enake želje uresniči tudi meni. To se v največ primerih ne zgodi, predvsem zato, ker imamo tako moški in ženske enako pomanjkljiv vpogled vase (moški morda za spoznanje bolj pomanjkljiv), niso pa redki primeri, ko odnos moški-ženska rodi nekaj, čemur bi lahko rekli nesebična ljubezen, božji blagoslov, sreča, pa še nekaj izrazov bi lahko pobral iz SSKJ.

Srečna ljubezen je seveda zanimiva predvsem ali samo za dva, ki sta bila z njo blagoslovljena, zato smo vajeni brati romane in gledati filme predvsem o nesrečnih ljubeznih; morda zato, ker je takšnih največ. Svet ni popoln, ljudje smo še manj popolni; kadar ljubezen traja in prihaja iz srca in je naravna, nenamerna in nenaporna, to ni naš, človeški dosežek; rekel bi, da je to veliko prej božji blagoslov.

Erotika je potrebna zgolj za nadaljevanje vrste

Nobena ljubezen, ki ni v temelju platonska (agape), ne bo preživela vmesnega (in začasnega) obdobja, ki ga poznamo kot eros. Platonska ljubezen je edina prava ljubezen. Erotika, pa naj bo še tako silovita (in takšna mora biti, saj bi človeštvo sicer propadlo), je potrebna zgolj za nadaljevanje vrste. In za užitek, seveda. Vendar je ta užitek premetena poteza narave, da ženske in moške spravi v posteljo in jim poveže v ta namen razvite organe v ekstazo, iz katere lahko vzklije novo življenje (ali pa tudi ne).

Fascinira ga ženska, ki ga (ne da bi se za to trudil) "razoroži previdnosti in pridobi za zaveznika ob prvem srečanju (ne glede na to, ali je lepa, manj lepa ali povprečnega videza); skratka ženska, pri kateri se mi (ob prvem, drugem ali tretjem srečanju) 'nekaj zgodi'; pri kateri mi tihi glasek v duši sporoči: Ta ženska si ti! Hkrati pa mi enako močan glas sporoča: To nisi ti, to je tvoje Nasprotje! Samo tako se vzpostavi komplementarna celota, iz katere lahko vzklije ljubezen. Pri tem pa moram dodati, da v odnosu med moškim in žensko ljubezen ni nujno glavna sestavina; moški in ženska sta lahko tudi (samo) najboljša prijatelja.

Beseda samo seveda ni prava; nikjer ne piše, da je prijateljstvo med moškim in žensko vredno manj kot ljubezen, ki temelji (tudi) na spolni privlačnosti in ustvari novo življenje. Prijateljstvo med moškim in žensko lahko polepša svet, ga naredi boljšega. "

Nikoli me ne bo nobena feministka prepričala, da razmišljam drugače kot ona

Odobrava in podpira feminizem v družbah, v katerih so ženske zapostavljene, maltretirane in priznane za 'šibkejši spol'. "V zahodni družbah, kjer so ženske prevzele vsaj toliko vodilnih položajev, kot jih uživajo moški, in marsikje celo več, je feminizem javni eksces tistih žensk, ki imajo (morda) klitoralne ali psihološke probleme. Niti enkrat v življenju se nisem z žensko pogovarjal drugače kot z moškim samo zato, ker je ženskega spola. V zahodnih družbah bi se morale ženske boriti za to, da so drugačne od moških, ne za to, da so jim podobne.

Da so moškim enakovredne, je popolnoma jasno; bojim pa se, da bi nekatere rade bile večvredne. Tega ne podpiram. In nikoli ne bom. V ženskah vidim prijatelje, ne sovražnike. Kadar koli katera prestopi meje pravičnosti in dostojnosti, ne bom tega obžaloval nič manj, kot če bi to storil moški. In nikoli me ne bo nobena feministka prepričala, da razmišljam drugače kot ona zato, ker sem moški. Navsezadnje razmišljam drugače kot večina moških, pa mi tega ne očita noben moški."

Je Bog ženskega spola?

Bog ne more biti ženskega spola, pa tudi ne moškega, ker Bog ni spolno bitje. V krščanskem svetu si Boga zaradi premajhnega zavedanja, da je Sveto pismo zgolj z alegorijami obogateno literarno delo (eno najboljših doslej), predstavljamo kot superiorno individualno bitje, ki ima človeške lastnosti. Ta vsesplošna naivnost me hudo žalosti. Ali ni celo povprečno razumnemu človeku jasno, da je Bog lahko le Celota, Vse, Vesolje, Čas, Prostor, Izvor, Veliki pok, Znanost, Umetnost, Riba, opica, polž, voluhar, Človek, pa tudi vsaka naša individualna misel, vsak občutek? Glede na to, koliko vemo o vesolju, so naše predstave o Bogu še vedno predstave jamskega človeka.«

Vesna Fister

Poglejte si še: Manca Košir: Hvaležen človek povsem drugače gleda na svet

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez