Vsakdo, ki sramoti drugega, sramoti samega sebe

V odnosu, kjer vlada spoštovanje, vlada ljubezen. Kadar drugega spoštujemo, ga imamo radi. Ko spoštujemo sebe, imamo radi sebe.

6. 11. 2015

Verjetno se bo ob tem marsikomu vzbudil dvom, saj vemo, da je v odnosih včasih tudi tako, da spoštujemo nekoga, pa ga nimamo radi. Ločiti je potrebno med iskrenim spoštovanjem in spoštovanjem, ko nekoga MORAMO spoštovati, ker se ga bojimo. To je strahospoštovanje, ko ima nekdo premoč, in odnos ni enakovreden. Vemo tudi, da je bilo včasih veliko prisiljenega spoštovanja otrok do staršev.

O iskrenem spoštovanju govorimo takrat, ko govorimo O ODNOSU med dvema, ki se imata rada in si pripadata.

Pa vendar... Zakaj se nespoštovanje najpogosteje dogaja do ljudi, ki jih imamo pravzaprav najrajši? Poskušajmo izhajati iz dejstva, da smo nespoštljivi zgolj zato, ker nezavedno vzdržujemo obrambo pred bolečimi čutenji.

Nespoštovanje v zakonu vedno vzbudi najtežja občutja

Pogoj za zdrav in intimen odnos je SPOŠTOVANJE PARTNERJA. Nespoštovanje v zakonu vedno vzbudi najtežja občutja. Največkrat je to zadnje dejanje pred prekinitvijo odnosa.

V partnerskih terapijah se nespoštovanje pogosto odkrito pokaže, ko postane v odnosu nevzdržno, ker so mnoga občutja neizrečena. JEZA, BES in SOVRAŠTVO prekrijejo bolj boleča občutja, kot so: ŽALOST, SRAM IN STRAH. Žalost je prisotna ob tem, ko nas partner ignorira, ne sliši nas in nam ne namenja najosnovnejše pozornosti. Sram se vzbudi zaradi občutkov prezrtosti, nepomembnosti in nevrednosti. Pojavi se strah, da nikoli ne bomo za nekoga dovolj pomembni in dragoceni ter da bomo na koncu ostali sami in osamljeni.

Vsakdo, ki sramoti drugega, pravzaprav sramoti samega sebe

Pomembno je vedeti, da vsakdo, ki sramoti drugega, pravzaprav sramoti samega sebe. Si predstavljate moža, ki z vsem svojim prezirom reče svoji ženi, naj se pogleda, kako izgleda ter naj končno že enkrat shujša... Ali žena, ki možu vedno znova govori, da nikoli ne bo nič iz njega, ker ne naredi nič prav... Nekdo, ki to posluša, se počuti nelagodno in začuti njun odvržen sram. Videti je, da je tako stanjene vzdržno. Partnerja v zgornjem primeru ne sprejemata in se ne soočita s svojim sramom, zato morata sramotiti drugega. Vendar zakaj ravno bližnjega?

Paradoks je v tem, da v zakonu ali partnerskem odnosu sčasoma postane dovolj varno, da partnerja lahko postaneta to, kar v resnici sta. Na plano pridejo vsi občutki, ki so bili nekaj časa lepo prikriti. V odnosu, ki traja že leta in postane rutina, partnerja sčasoma prenehata čutiti sebe in drug drugega.Čutenja zamrejo in vse postane samoumevno, partner je samo nekdo, ki je pač tam. Ker ne zmoremo čutiti čisto nič, je ta občutja potrebno izliti nekam, kjer je pravzaprav še najbolj varno... na nekoga bližnjega!

Ranjenost in ranljivost kot rast v dnosu

V zakonski ali partnerski terapiji se sčasoma, ko poskušamo priti do najglobljih in težkih občutkov, lahko pokaže sramotenje drug drugega. Takrat vemo, da smo prišli do točke, kjer se je potrebno ustaviti in v tem vztrajati: začutiti zavrženost in prezrtost ter to izjokati. In se končno iz RANJENOSTI dvigniti v RANLJIVOST.

Biti ranljiv pomeni biti odprt, spregovoriti in čutiti in ob tem tvegati, saj ne vemo, kaj nas čaka na drugi strani. Pravzaprav tvegamo zaradi sebe, ker se spoštujemo in imamo radi. Pravica vsakega je, da vedno lahko spregovori o sebi in o svojem doživljanju notranjega sveta. Kajti nikoli ne more biti tako grozno in brezupno, da se ne bi našla beseda za to.

Torej, spoštovanje sebe in drugega...

Včasih je meja med spoštovanjem in nespoštovanjem hitro prekoračena. Ne znajdemo se, ko smo v stiski in tesnobni, ne zmoremo ubesediti tistega, kar se nam v telesu dogaja. Lahko pa se odločimo, da bomo v tej stiski in tesnobi vzdržali – sami s sabo ob nekom.

Sramotenje drugega je vedno odraz lastne šibke samopodobe. Je posledica odrezanih čustev in prisotnih močnih obrambnih mehanizmov, ki preprečujejo, da bi prizadeti zaznal jedro svojega sramu.

Samo odnos z nekom, ki v očeh zrcali varnost in sprejemanje, lahko prodre tako globoko, da se sram predela in obrambni mehanizmi padejo. To pa končno pomeni, da se samopodoba počasi preoblikuje v nekaj lepšega in boljšega.

Lidija Bašič Jančar, zakonska in družinska terapevtka, Študijsko-raziskovalni center za družino

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri